Iskanje Prekmandlca: Govora je o grebenu, ki nanoške in hrušiške gozdove čez Streliški vrh, Srednjo goro, sv. Duh in podkrajsko Križno goro preko Cola povezuje s Trnovskim gozdom.
Imena gore v naslovu ne boste našli na nobenem zemljevidu, v nobenem vodniku ali slovarju krajevnih imen. Takó goro, ki se postavlja južno pred primorski Javornik (1242 m) imenujemo domačini z njenega severa, ki si lahko dovolimo malo lokalpatriotske anarhije.
V spotegnjeni dolini med njima je vasica Vodice. Njo in še kaj je poimenovalo osvežujoče bogastvo – voda – še kako dobrodošlo v tem kraškem žejnem in preluknjanem svetu.
Govora je o grebenu, ki se iz Hrušiških gozdov in Nadrta spotegne proti zahodu, čez Streliški vrh (1266 m), preko Srednje gore (1275 m), sv. Duha (1221 m) in podkrajske Križne gore (1162 m) do Cola.
Povezuje skrajni sever, od Albanije strnjenega Dinarskega gozda – Hrušico in Nanos, s Trnovskim gozdom. Na sv. Duhu je mala cerkvica, kjer je vsako leto na binkoštno nedeljo (letos 27. maja) skupna maša bližnjih far: Podkrajske, Colske in Črnovrške.
Na polici njenega južnega pobočja se stiska vas Podkraj. Hiše se skupaj s cerkvijo tiščijo pobočja, da na terasi nad sotesko Bele (ime vode, naselja in plezališča) ostaja čim več prostora za travnike in njive. Tu teče ena najstarejših, a hkrati najkrajših cestnih povezav iz Vipavske doline v osrednjo Slovenijo. Teče po trasi stare rimske ceste in mimo ostankov vojaške poštne utrdbe Ad Pirum.
Rimska utrdba leži na prevalu - najvišji točki (858 m) rimske ceste, ki je čez Hrušico vodila iz Aquileie v Emono.Varovala je glavno cesto iz Italije na Balkan, enako kot vzhodnejša stražna postaja Lanišče, kjer so poleg trdnjave dobro vidni tudi ostanki prastare ceste.
Čeprav so vrhovi »Vodiške gore« višji kot severni sosed Javornik, jo v planinskem smislu slednji vseskozi prekaša. Prekaša jo v razgledu, kajti z omenjenega grebena nam pogled na najvišje Julijce krati ravno on. Vseeno pa se z nje kar nekaj vidi. Nanoška planota je kot na dlani. Nadvse lep pogled pa je na Vipavsko dolino vse tja do morja in italijanskih Dolomitov.
Prav zaradi slednjega je drugo ime za Streliški vrh Kraljeva gora. Po pripovedki iz davnine naj bi se nanj povzpel v šestem stoletju našega štetja, na svoji osvajalni poti proti Padski nižini, sam Langobardski kralj Alboin. Ko je z njega uzrl morje in prostranstva zahoda, je dobil novega elana. Do želenega cilja ga je le malenkost zaustavilo osvajanju Ogleja.
Skrivajo pa prostorčki te gore poseben, meni zelo ljub biser. Med Streliškim vrhom in Srednjo goro leži dolina odprta proti jugu. Na prisojnih travnikih se v maju, ko so pobočja komaj kaj zelena, ko se nova trava šele prebija skozi pokrov starih posušenih bilk, v vetru zibajo narcise.
To so čudovite, nežne cvetlice z zelo močnim in značilnim vonjem. Narcisa je čebulnica, na teh kraških gmajnah visoka dobro ped. Ima dolge, sivozelene, črtaste liste. Cvetovi imajo valjasto cev, z ozkimi štrlečimi, koničastimi snežno belimi, redkeje smetanastimi krpami. So zaščitene, kar pomeni, da jih ne trgamo. Z njimi je povezanih več legend. O tem, zakaj jim je ime tudi ključavnice, o njihovem nesrečnem nastanku, o …
Poleg prave ali mogoče kakšne kraške, obiščite kdaj tudi mojo »Golico». Pod »Vodiško goro« pridemo po Slovenski planinski poti, ki iz Podkraja skozi narcisin vrt vodi na Javornik. Lahko pa se odpravimo po malo daljši, z istim izhodiščem. Označbe Planinskega društva Križna gora nas povedejo čez cel greben; iz vasi levo na Križno goro, k Sv. Duhu in čez Streliški vrh. Po SPP se vrnemo v Podkraj. Tudi tokrat nam narcis ne bo potrebno iskati. Ljubitelji cvetja pa boste ob poti v vseh letnih časih našli še marsikaj.
Anka Vončina