ŠAO - Polona Kuzman: Intervju - Dušan Kukovec, ki je pred kratkim dopolnil enainosemdeseto leto, je izjemna osebnost v kateri se skriva zavidljiva bera uspehov. Zasluge za njih, sam skromno pripiše alpinizmu.
Znani stavek, da je dober alpinist star alpinist, še bolj opravičuje vašo izjemno sposobnost soočanja s svojimi mejami tako v steni kakor na tleh. Povejte nam kaj je za vas največji uspeh?
(smeh) To, da sem živ.
Kdo vas je spoznal z alpinizmom?
Pravzaprav me je nad pohodništvom navdušil Vanč Potrč s katerim sva najprej veliko hodila po gorah. Šele kasneje sva začela plezati. Spomnim se, da je bil moj prvi večji osvojen vrh Ojstrica, moja prva preplezana smer pa Šija Brane. Kmalu zatem sva že preplezala severozahodni greben Planjave.
V letu 1966 ste z nekaj prijatelji ustanovili Šaleški alpinistični odsek. Ste imeli ob tem kaj nasprotnikov in težav?
Takratno vodstvo PD Velenje in PD Šoštanj nad našo idejo ni bilo ravno navdušeno, saj smo z ustanovitvijo dobili svoj žiro račun in s tem svoje finance. Sprva nas je bilo deset članov z zelo malo opreme, zato smo se povezovali s Celjani, ki so nam velikokrat pomagali. Nekaj opreme pa sem tudi sam »prešvercal« iz Avstrije.
Kmalu zatem, leta 1969, sta s svojim soplezalcem kot prva Jugoslovana preplezala severno steno Eigerja. Kakšni so vaši spomini na to?
Severna stena Eigerja je bila Janezova velika želja, jaz pa sem ga pri tem podprl. Res je, da sem do najinega vzpona naštudiral vse kar se je z Eigerjem in plezalci, ki so poizkušali nanj zgodilo. Vstopila sva kot sedemdeseta naveza. Res je, da si je dandanes težko predstavljati razmere, ki smo jih imeli, saj je danes mogoče z eno energetsko tablico osvojiti to kar sva midva v več dneh. S seboj sva morala imeti vso opremo za bivakiranje, hrano za več dni ter vso alpinistično opremo, ki še ni bila tako razvita. Spomnim se, da sva ta čas še uporabljala navaden cepin, ki sva ga vsake toliko časa ravnala. V celi smeri sva lahko bivakirala le dvakrat, saj več možnosti ni bilo. Zavedala sva se, da sva v tem času v špici dobrih alpinistov, a sva bila kljub temu izredno previdna. Plezala sva le do zgodnjega popoldneva, potem pa se pred padajočim kamenjem in snegom umaknila na varno. In uspelo nama je.
Kmalu zatem ste se preizkusili tudi v vlogi vodje odprave. Odšli ste na Norveško, kjer sta Ivč Kotnik in Verč preplezala prvenstveno smer v južni steni Ramsdalhorna kar je pomenilo uspeh vas tudi kot vodje odprave. Ste tudi kasneje sodelovali pri organizaciji kakšne odprave?
Sam sem bil vključen v drugo odpravo v Kavkaz, ki jo je leta 1965 vodil Pavle Šegula. Z Janezom Golobom, Barbaro Lipovšek in Petrom Ščetinom smo preplezali severno steno Dichta. Kasneje sem vodil odpravo v Pamir v kateri so »naši« osvojili Pik Komunizma in Pik Ščurevski.
Odkritje veličastne stene Križevnika, v kateri je veliko težkih smeri, pripisujejo prav vam. Kako ste jo našli?
Dolgo časa se je govorilo, da v tem delu ni plezal še nihče. V eni izmed reševalnih akcij v tem predelu sem svojemu soplezalcu, Ivo Reyi, zaupal svojo željo, da bi tukaj rad plezal. Ta pa me je zavrnil, češ da je to stvar Celjanov. Prvič sem okusil ljubosumje med odseki, a to me je v moji želji le še podžgalo. Zato sem z Vančem Potrčem pri Robanu ponoči koval kline iz starega železja ter drugi dan uspešno zlezel svojo prvo smer v Križevniku, prvo v tem delu nasploh. Poimenoval sem jo Ruška smer. Kmalu za njo so sledile še: Resnikova, Šaleška, Šoštanjska, Centralna, Bojanova in Dedijeva. V Križevniku je mojih sedem prvenstvenih smeri..
V Ojstrici je zelo znana smer, ki ste jo poimenovali po izgubljenem prijatelju, smer Iva Reye. Nekateri jo imenujejo tudi z zloveščim imenom Zmaj. Kaj o njej?
To je izredno težka smer, ki gre po centralnem delu ostenja. Ta del je zelo navpičen, zato ga imenujejo kar Zmaj.
V narodnem parku Paklenica na Hrvaškem je vaša Šaleška smer. Kako je nastala?
Ko sva ta čas z Janezom Resnikom prišla v Paklenico sva bila glavna frajerja. Do pod sten sva prišla na konjih. Potem sva preplezala to smer, ki je meni že na pogled potekala po teh naravnih prehodih po katerih sem jo speljal in poimenoval.
V svojem aktivnem alpinističnem obdobju ste prečili tudi Kamniško-savinjske Alpe pozimi. Kako?
Prečenje sva z Vančem izvedla v februarju in to brez opreme za bivakiranje. Naredila sva si iglu v katerem sva prespala, brez spalk in bivak vreč, ki jih ta čas še nismo poznali. Uporabila sva laneno plahto, ki sva jo zaščitila s svečo. Noge pa sva si grela v nahrbtnikih. Začela sva v Kamniški Bistrici, prvo noč prespala na Kokrškem sedlu, zatem preživela noč na Dovški škrbini, nadaljevala na Skuto, Kamniško sedlo in vse do Korošice. To je bila naša Himalaja, doma.
6.oktobra 1958 ste imeli hudo nesrečo s prijateljem Ivo Reya v Turski gori. Ste po dvajsetmetrskem padcu pomislili, da bi z alpinizmom končali in se raje predali udobju fotelja?
Ne, na to nisem nikoli pomisli. Pri tej nesreči sem si zlomil nogo, obtolkel kolena in komolce. Nisem pa zlomil svoje volje.
Nam zaupate s kom ste se na drugi konec vrvi najraje navezali?
Jaz bi rekel, da je bil to Ivo Reya, saj je imel največje fizične in še boljše psihične sposobnosti.
Veliko let ste bili tudi aktivni član GRS Celje. Za svoje požrtvovalno delo in uspehe v alpinizmu ste pred letom prejeli častno listino Planinske zveze Slovenije. Smo na kak vaš uspeh pozabili?
Še vedno sem član GRS Celje, le da imam zdaj samo pravice, dolžnosti nobene. Lahko pa dandanes zaradi svojih izkušenj veliko svetujem. V svojem aktivnem obdobju sem vodil tudi alpinistične tečaje tako doma kot v tujini. Prehodil sem tudi cele Centralne Alpe. Zaradi vsega tega sem pred letom prejel to častno listino PZS.
Nam za konec lahko zaupate vašo skrivnost: kako uskladiti požrešnost želja s potrpežljivostjo, ki je potrebna da skozi čas postane alpinist tak kot ste vi sam?
Hm. Alpinizem je kovačnica osebnosti. Ob tem ko premaguješ težave v steni si vsekakor oblikuješ in utrjuješ svoj značaj. Alpinizem te obenem razbremeni vseh drugih problemov, ki jih imaš v dolini. Ob tem začneš spoštovati vse ljudi. Tudi tiste, ki so nevoščljivi, zlobni in grabežljivi. In vsem tem lahko odpuščaš ter se veseliš, da nisi tak sam.
Pripravila Polona Kuzman