Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Velikonočni prazniki v kraljestvu Bernine

Slovenec (1932) - Dr. Oskar Reya: V nemškem Baden-Badnu živi profesor idealist gospod Brecht-Bergen. Kljub svojim 60. letom je mož po duhu še vedno mladenič. Ustanovil je mladinsko društvo, ki mu je dal ime »ekskurzija«.

Naloga tega društva je, potovati po svetu. In sicer priti čim dalje s čim manjšimi sredstvi.
Ekskurzija priredi vsako leto več manjših ali večjih, po več dni ali tednov trajajočih izletov. Za časa božičnih in velikonočnih počitnic jo mahnejo najraje s smučkami v Švico, o binkošti pa priredijo par dni trajajoč izlet z zložljivimi čolni po kaki nemški reki, vsako poletje pa gredo na najmanj en mesec trajajoče veliko potovanje, najraje v neobljudene kraje. Tako so že parkrat preživeli poletje v Laponiji, na polotoku Kola in na Kavkazu. Pri tem se omejijo le na najnujnejše izdatke in živijo na najskromnejši način. Spijo na prostem v šotorih in si kuhajo sami. »Ekskurzija« šteje včasih do 160 ljudi obojega spola in je porazdeljena v skupine. Vsako skupino vodi načelnik, vsi pa so podrejeni glavnemu vodji prof. Brecht-Bergenu.

Vse je po vojaško urejeno. Zjutraj morajo vsi vstali ob določani uri na klic trobente. Takoj ko skočijo s ležišča, se vrši na prostem četrt ure trajajoča prosta telovadba. Pri tem mora biti gornji del telesa popolnoma nag. Večkrat skačejo tudi bosi po snegu. Nato sledi jutranje umivanje in čiščenje, potem zajtrk, navadno kakao s kruhom, maslom ali marmelado. Končno sledi izletni načrt dotičnega dne. Doma v taboru ostanejo le službeno pridržani ter kuharji in pomočniki. Pomočniki se vsak dan na novo določijo. Tudi mene ja doletela ta čast, lupil sem krompir in rezal čebulo. Nekako ob eni se izletniki vrnejo in dobe preprosto, vendar izdatno kosilo. Navadno gosto krompirjevo ali fižolovo juho ali iz kakega drugega sočivja. Vsak si zajame po mili volji in si odreže primeren kos kruha. Vsak nosi s seboj pripravno kovinasto posodo in žlico, ki ju mora po vsaki jedi sam pomiti. Po enournem odmoru morajo biti pripravljeni za popoldanski izlet, ki traja navadno do mraka. Nekako ob sedmih dobe večerjo, ki jo smatrajo kot glavno dnevno jed in ki obstoji zato iz dveh delov. Najprej juha in potem meso s prikuho. Po večerji se ob času vrši splošna zabava. Nekateri kvartalo, drugi čitajo, tretji prepevajo ob spremljevanju kitar in orglic. Takoj po večerji vstane vodja Brecht- Bergen in graja nedostatke dotičnega dne ter pohvali, kar je vredno pohvale. Vedno poudarja, da mora med ekskurzijami vladati »ekskurzijski duh«, to je preprostost, skromnost in tovarištvo. Istočasno pove tudi program naslednjega dne. Najkasneje ob desetih mora biti že vsak na svojem ležišču. Tak je red enega dne, če ni določena kaka celodnevna tura.

Za časa letošnjih velikonočnih počitnic se je družba g. Brecht-Bergna napotila v švicarski kanton Graubünden v okolico gorske skupine Bernine. Prispeli smo tjakaj na cvetno nedeljo zvečer. Takoj drugega dne je naša skupina napravila smuško turo do koče Diavolezza (2950 m), od koder smo se povzpeli na 3211 m visoki Mont Pers. Tura je bila lahka in je služila le kot prehodna tura za nadaljnje težje. Vendar je bila v smuškem oziru nadvse krasna. Tudi torek smo posvetili slični turi. Hoteli smo se povzpeti na Piz Lagalb, pa smo se morali tik pod vrhom zaradi megle vrniti.
Ker je bilo v naši skupinl nekaj novincev v smučanju na vrvi čez ledeniške razpoke, med njimi tudi jaz sam, smo naslednja dva dni, v sredo in četrtek, posvetili tej panogi visoke zimske turistike. Vadili smo na ledeniku Morteratsch, nedaleč od svetovno znanega letovišča Pontresina, kjer se je tudi nahajal naš glavni slan. Takoj ob ustju ledenika je krasna ledena jama, v kateri se lahko sprehajaš daleč pod ledenikom navzgor. Notranje stene so prevlečene s srebrnim ivjem, v kristalnih stenah pa vidiš ujete okroglo brušene kamne.

Na veliki četrtek popoldne smo se napotili na prvo večjo turo. V načrtu smo imeli Piz Palü. Piz Palü je drugi najvišji vrh v kraljestvu Bernine in je visok 3912 m. Proti večeru smo dospeli zopet do koče Diavolezza na višini 2950 m, kjer smo prenočili. Koča je trdno zidana in oskrbovana. Novost zame je bila, da ima dve kuhinji. Eno ima na razpolago oskrbnica, druga pa se nahaja v prostoru za skupno ležišče in se je poslužujejo res pravi turisti.
Drugega dne zjutraj se napotimo na težko želeno turo. Spustimo se s sedla na ledenik Pers in po njem polagoma navzgor. Čim bolj se vzpenjaš, tem večje in širše razpoke ti zijajo v ledeniku nasproti. Zaradi tega smo morali še precej pod vrhom smučke odložiti in si navezati dereze, sebe pa na vrv. Bilo nas je pet partij po trije na eni vrvi. Mene je doletela čast, da sem nosil še eno rezervno vrv. Počasi in previdno smo prodirali naprej. Pri vsaki razpoki smo uporabili izkustva, ki smo si jih pridobili prejšnje dneve na ledeniku Morteratsch. Prvi tovariš je previdno sondiral teren in ga preiskoval s cepinom. Če se mu je cepin vdrl do ročaja, tedaj ni smel stopiti na tisto mesto. Tako smo se marsikateremu goljufivemu in slabemu mestu izognili. Tik pod vrhom smo občutili prve znake gorske bolezni. Dihali smo zelo hitro in čutili težke noge. Končno smo ob eni popoldne srečno stopili na vrh. Imeli smo tudi srečo v vremenu. Veliki petek je bil topel in sončen dan. Toda tudi topo vreme ti ne prizanese v trpljenju. Sonce me je v obraz tako ožgalo, da sem imel ustnice vse opekle. Sicer sem se mazal s mažo ultrazeozonom, toda nič ni pomagalo. V takih slučajih je najbolje zaščititi obraz z belo masko ali ruto. Zadovoljni smo se vrnili do naših smučk, s katerih smo sneli kože in potem odbrzeli v nepreglednih smukih čez ledenik v dolino. Zvečer smo bili doma.

Na veliko soboto smo počivali. Na veliko noč se je vodstvo naših tur menilo, da naskoči najvišji vrh — Bernino, visoko 4060 m. Priporočljivo, je, da na težavno turo, predvsem pozimi, ne gre nikdar mnogo ljudi skupaj, največ šest, po trije na eni vrvi. V slučaju kakega težjega prehoda mora prva partija biti zelo oprezna in prodira zelo počasi naprej. Zato morajo ostale partije čakati, kar je v hudem mrazu za telo neprijetno. Zaradi tega čakanja ujame turiste večkrat noč in prodiranje v temni noči čez ledenik privede večkrat do nesreč. Vodstvo je določilo, da gre samo šest ljudi in to najboljši. Zato sem izpadel iz kombinacije, češ, da nisem dovolj siguren v smučanju na vrvi. Uvidel sem, da ima vodstvo prav, in se nisem hotel vsiljevati, čeprav mi je bilo zelo težko, da ne bom užival »sladkih naporov«. Na velikonočni ponedeljek se je torej šesterica najboljših napotila na najlepšo turo. Toda »k sreči« se je nebo tekom dneva pooblačilo in pričelo je snežiti. Morali so se vrniti sredi pota. Občutil sem neko zadovoljstvo nad pokvarjeno turo, kajti težko bi prenesel zmagoslavni povratek »Bernincev«.

V tednu po veliki noči je prevladovalo slabo vreme. Zato so nam bile pokvarjene vse ostale ture na druge manjše vrhove. Delali smo manjše izlete v okolico, kakor v St. Moritz in v obmejno Italijo čet prelaz Bernina v mestece Tirano. V soboto pred belo nedeljo je bilo konec naših tur in ko sem se ob slovesu ozrl še enkrat na neosvojeno Bernino, sem ji zaklical: »Bernina, na skorajšnje svidenje!«

Dr. Oskar Reya
Slovenec, 19. junij 1932
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti