Slovenec (1932): Tržič, 16. junija.
Gospodarska kriza, ki se je v pretekli zimi splošno pojavila, je več kot zadostno dokazala, da je kmetski stan še vedno najtrdnejša opora človeški družbi. Ogromno število brezposelnih je dobivalo na kmetih prenočišče in hrano, seveda primerno kmetskim razmeram. Mnogo sinov in hčera, ki so zapustili svoje rojstne hiše v nameri, da si bodo v mestih in v tovarnah preskrbeli ugodnejše življenje, se je zopet povrnilo pod streho, kjer so preživeli prva mladostna leta.
Ni izključeno, da se bodo taki časi še povračali in ti prvi še tudi niso minili. Vse to nas pa uči: skrbimo, da bo kmetski stan trden. Seveda je ta sam najprej poklican, da brani z vsemi silami svoje koristi. Na vrsto pa pridejo v tem oziru tudi še drugi činitelji, predvsem država.
Zato je hvalevreden namen države, da se izvede razumna agrarna reforma za okrepitev kmetskih posestnikov, ki pridelujejo največ živil za prehrano ljudstva. Od teh je odvisno splošno blagostanje. Kjer pa propada kmet, ne more uspevati ne obrtnik ne trgovec,
Kmetski stan se bavi ponekod bolj z obdelovanjem zemlje za pridelovanje žita in drugih pridelkov, ponekod pa bolj z živinorejo, kakršne so že razmere dotičnih krajev. V tem oziru prevladuje na Gorenjskem le živinoreja. Na primer gore, s katerimi je obdan Tržič, skrivajo lepe planine, kjer se je pred kakimi tridesetimi leti preredilo v poletnem času mnogo več živine nego dandanes. Datira to iz tistih časov, ko se je lovska strast polakomnila planin za vzgojo divjačine, jelenov, kozorogov itd. To je brez dvoma na veliko škodo živinoreje. In le od te živijo mesta in dežela! ...
Omeniti moramo pri tej priložnosti planine v naši bližnji okolici, ki so prizadete pri izvrševanju agrarne reforme v sedanjem času. Te so namreč: agr. skupina »Zgoše« in planina »Korošca« za Golnik-Senično. Te planine bi veleposestnik baron Friderik Born hotel odtegniti živinoreji z utemeljitvijo, da so mu neobhodno potrebne za rejo kozorogov, ker ti ne prenašajo vonja goveje živine in da rabi travo za zimsko krmljenje divjačine. Slovensko lovsko društvo ga podpira v tem oziru. Svrha je prozorna, namreč: da država ne bi prisodila planine kmetom živinorejcem, ampak baronu veleposestniku zaradi kozorogov, To pa se že v bitnosti protivi pojmu agrarne reforme.
Odločno se moramo zato zavzeti za kmetski stan. Ta je stoletja v teh krajih na svoji zemlji. Dosti krvi je prelil za države in se v potu svojega obraza trudil za nemške plemiče. In sedaj se mu še ne privoščijo planine, ki so mu neobhodno potrebne za živinorejo! Kmet tudi divjačini ni protiven, saj se kot sin božjega stvarstva veseli vsake živali. Ne more pa pristati na to, da bi kozorogi imeli prednost pred domačo živino, ki pomeni narodno premoženje v vse drugačnem smislu nego kozorogi.
Planine so bile načelno že priznane kmetom živinorejcem l. 1919 in 1922. Škoda, da se ta zadeva tudi formalno ni poprej končno uredila. Planina »Korošca« je bila do 1890 lastnina konzorcija peterih posestnikov na Golniku, deloma v Seničnem. Po prenagljenosti enega uda, ki je prodal svoj del baronu Bornu, je poslednji postal solastnik planine, pa le kot neživinorejec. To je bil vzrok, da so bili tako rekoč prisiljeni tudi drugi konsortisti prodati svoje sodele. Pridržali so si pa proti primerni odškodnini pravo na pašo z izrecno zahtevo, da bo to vknjiženo. Kako je s to vknjižbo danes, ne vemo. Pašo so uživali neprestano do današnjih časov, torej nad 40 let.
1919 je priznala takratna komisija agrarne reforme planino »Korošca« podobčini v Golnik-Senično, ker ta nima nobene lastne planine. Živinoreja je pa tukaj glavna panoga kmetijstva. Pravo paše so uživali prvotni zakupniki do 1922, ko se je privatni zakon spremenil v agrarni zakup. Leta 1931 se je ustanovila agrarna skupina planine »Korošca« Golnik-Senično. In ta zastopa sedaj planino v smislu predaje agrarne reforme iz 1. 1919.
Prvotnim zakupnikom iz 1890 se je zadnja leta delalo vedno več težav glede uporabe paše v prilog divjačini. Zato je bilo na paši vedno manj živine, v hlevih pa tudi. Sedaj pa je prišel baron Frid. Born na plan z načrtom, da se mu prepusti planina za izključno rejo kozorogov, t. j. da se jo izloči iz agrarne reforme. Če bi se tej zahtevi ustreglo, bi bila to največja krivica za kmetijski stan in posebno hud udarec za živinorejo. Za kmeta je to življenjsko vprašanje, za državo pa tudi ni brez važnosti. Če nastanejo rekvizicije, če se napove kuluk za vožnjo, se vselej seže po domači živini, kozorog pa ostane vedno prost. Bilo bi torej ne samo krivično, ampak naravnost smešno dajati prednost divjačini pred domačo živino.
Dve agrarni skupini planin: Zgoše in Korošca ste torej preporni predmet, ki čaka nujno pravične rešitve od strani agrarne reforme v Be1gradu. Na prvi je interesiranih 54 kmetov živinorejcev, na drugi pa pravzaprav 65. Od teh zadnjih — Golnik-Senično (45) nimajo nobenih pašnikov za živino v poletju. Prvotni lastniki Korošce so pa bili ravno Golničani.
Upravičeno zato pričakujejo prizadeti živinorejci, da bo novi predsednik agrarne reforme v Belgradu g. Budislav Cvijanovič definitivno in kmalu uredil, kar je bilo načelno že priznano
l. 1919 in 1922. Obe agrarni skupini planin Zgoše in Korošca vztrajate na svojih že pridobljenih pravicah § 24 zak. likvid. agr. ref. Planine naj se razlastijo v korist sedanjih zakupnikov proti plačilu odškodnine po zakonu. V poštev pa mora menda priti tudi državljanstvo.
Ravno v sedanjem času, ko bi se moralo gnati živino na pašo, je ta zadeva posebno pereča. Zemljo tistemu, ki jo bo uporabljal za obče dobro!
To je svet princip!
Slovenec, 17. junij 1932