Iskanje Prekmandlca: Kako praznično je ob lovljenju sape, skozi špranje drevesnih krošenj kukati tja do najvišjih Julijcev.
Praznik dela. Ko se ne dela, se gre potepat! Kam? Ja »itak«, ostajam zvesta prvomajski tradiciji; n-tič Porezen in spet po novi poti, tokrat prvič s severa.
Kot najvišji vrh (1622 m) Idrijsko-Cerkljanskega hribovja nas vabi z najvišjimi razgledi v vseh letnih časih. Za razliko od travnatih južnih in zahodnih pobočij sta severna in vzhodna porasla z gozdovi, kar nam še kako prav pride poleti. In še kako praznično je ob lovljenju sape, skozi njihove špranje kukati tja do najvišjih Julijcev.
Porezen je tudi najvišji vrh južnega predgorja Julijskih Alp (družabnika sta mu Ratitovec in Blegoš). Večina njegovih poti je prav nesramno strmih, pa včasih še varljivih. Ko misliš, da si tik pod vrhom, se ti odpre razgled na še dolg, malo bolj ali malo manj strm vzhodni, zahodni ali severni greben. Kot se za prave hribe spodobi – dobro je treba ugrizniti u kalína (kolena).
Naselje Petrovo Brdo – moje letošnje izhodišče - je nastalo ob pomembni stari tovorniški poti med Baško grapo in Selško dolino. Leži na prevalu med Primorsko in Gorenjsko, ki je tudi razvodnica in je narekovala potek rapalski meji. Dve mogočni stavbi nas še vedno spominjata nanjo. Prva, ogromna obmejna postojanka na primorski strani se razgleduje po celi Baški grapi, danes je v njej dom za starejše. Druga, že na prvem gorenjskem ovinku, a med vojno še vedno na italijanski strani, je bila sedež prostovoljne milice državne varnosti (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale), ki je imela bolj politično kot vojaško vlogo. Nadzor nad prehodom, ki je pobiral tudi vse »potnike«, ki so želeli v boljši sveti in so do zadnje, še italijanske železniške postaje v Podbrdu pripotovali z vlakom, je bil za anektirance nujen in obilen.
Današnja pot je hkrati del Slovenske planinske poti, poti kurirjev in vezistov, Vie Alpine, trasa maratona štirih občin in najbrž še katere. Razvodnice se bo držala podobno kot Italijani, le da kršitve ne bodo njej v prid. Če stopi z grebena, stopi na primorsko stran. Kaj kmalu se nam odpre pogled na Tolminsko-Bohinjske gore in grebene, ki se kot sestradana rebra spuščajo proti Baški grapi. Tudi kakšen kos mesa se najde v njih. Trtnik, Znojile, Obloke, slutim Temljine, Sela nad Podmelcem, vmes pa Bača, Sržišče, Rut, Grant in Kneške Ravne. V dnu Bača in železna cesta. Če se mimogrede želimo povzpeti na Hoč (Hač 1514 m), kjer še vedno kraljuje mejni kamen številka 29, jo, ko se pot položi, navižamo v levi breg in ne odnehamo, dokler nismo na vrhu. (Kako preprosta so lahko pohodniška navodila. Ja kako drugače, kot do vrha? Ne pa levo, desno, pri tej smreki, ...) Če ga bomo v jutranji vnemi vzpenjanja prezrli, ga zagotovo ne bomo ob povratku. Hoč je izstopajoča poraščena piramida na grebenu z golim vrhom in od daleč vidnim italijanskim okraskom.
Sprehodu mimo neizrazitega Pohoškega kupa (1542 m) do Doma na Poreznu ne bo rekel žal besede nihče. Pohajaško, razgledi na vzhod in zahod, da ne omenjam severnega. 
Ob vsej poti nas spremljajo utrdbe, ki nas opominjajo, da tukaj nekoč ni bilo tako sproščeno. Mejni greben, ki je nudil kontrolo, (po razgledu sodeč brezmejno) daleč na takrat Jugoslovansko stran, je bil utrjen skoz in skoz.Tu so ostanki labirinta podzemnih rovov, ki povezujejo utrdbe na severni, vzhodni in zahodni strani. Tudi to je del italijanskega utrdbenega sistema Alpski zid. Če bi se druga vojna, kot prva, odvijala pozicijsko, bi uspešno branil mejo. A vojne vihre ni ustavil niti za tren. Utrdbe so bile na pragu svobode le kraj zadnjega počitka za mnoge nesrečne borce: Med zadnjo sovražnikovo ofenzivo marca 1945, so bili izdani in napadeni od dolge poti utru
jeni in za boj nepripravljeni borci. Po Andreju Žvanu – Borisu, poveljniku, ki je padel med prvimi, se imenuje planinska koča, dograjena na zidovih kaverne, katera je bila edino tega večera zasedena do zadnjega kotička.
Na jug, ločeno od julijskih velikanov pomaknjena gora, nam nudi razglede na vse strani. Valovi, valovi, valovi, zeleni valovi. Malo svetlejši (košenice) in temnejši (gozdovi) s pikicami bivališč. Cerkno in Idrijca, Baška grapa ter proti vzhodu Selška dolina. Nad slednjo, pod smučišče Cerkno (Črni vrh) in čokati Blegoš je umeščena Davča.
Se še spomnite tistih štirih najdaljših vasi v našem koncu; Poleg Lokovca, Kanomlje in Trebuše je Davča četrta. Deljena v neštete zaselke, se naslanja na Škofjeloško pogorje, objema sleme med 
Poreznom in Blegošem, kjer trdno stojijo še kako žive visokogorske kmetije. Razgibano obliko pokrajine dopolnjuje potok Davča in mnogi drugi, ki se zlivajo v Zadnjo Soro v dnu, le ta pa v Selško Soro, ki se s sestro združita pri Škofji Loki. Izdolbli so soteske in korita, ponekod tesni kakor hišna vrata.
Potok Davča se v svojem zgornjem delu Pod kotli kiti s tremi slapovi. Zaslužijo si našega obiska. Iz Selške doline, po kateri je preko Petrovega Brda Gorenjska povezana s Primorsko, zavijemo proti smučišču Cerkno. Namesto tja, nas smerokazi desno povedejo v sama vzhodna nedra Porezna, do belih pramenov čiste vode, polzeče prek črnih dolomitnih plasti z gomolji roženca. Prepustimo se lahko označeni poti po Zgornji Davči, lahko pa mimo njih nadaljujemo peš do vrha Porezna. Hoda ni več kot za dve uri.
Vabim vas na pot, ne bo vam žal, kadarkoli in kakorkoli, do vrha ali ne!
Anka Vončina