Slovenec (1922): Odkar so Wranglovci zasedli meje, so nam planincem Karavanke in Julijske Alpe zaprte. Ako le malo zapustiš glavno cesto in kreneš v kako stransko dolino, ki vodi na obmejne grebene, že ti štrli bodalo obmejne straže nasproti.
Hribolazci so se pogostokrat pritoževali pri Slovenskem planinskem društvu, in to se je res pošteno trudilo, da jim omogoči prost dohod v gore. Poslalo je vloge na trgovinsko ministrstvo, oddelek za »promicanje stranaca«, na vojno ministrstvo, interveniralo pri pokrajinski vladi, pri pokrajinskem namestniku, in uspeh? No, ta ni izostal! Zadnje dni je dobilo S. P. D. odgovor na vse te korake od »Komande IV. odseka granične trupe, Zagreb«, v katerem izve, da morajo turisti, ki žele potovati v obmejnih krajih, vložiti pri imenovani komandi »svoje molbe sa svojom legitimacijom«, ter navesti kraj, čas, itd.
Skratka: ako se ti bo zahotelo po narcisah, in bi rad šel ponje na Golico, moraš si preskrbeti člansko izkaznico S. P. D, ki pa mora biti opremljena s sliko, ter jo poslali s prošnjo vred na »Komando« v Zagreb. V prošnji moraš navesti, da bi rad šel na Golico in kdaj bi rad šel. Odgovor seveda dobiš, ako ga sploh dobiš, ko bo mesto narcis pobelil Golico že jesenski sneg. Iz tega se jasno razvidi, da so nam zaprte najlepše naše planine in S. P. D. lahko prenese svoje planinske domove na Golovec, Kurešček, Grmado, kajti te »gore« nam dosedaj še niso prepovedane. Italijanska vlada obrača tok turistov v obmejne kraje, jim daje brez posebnih prošenj velike ugodnosti na železnici, jim nudi zavetišča v kočah obmejnih straž, naša nam zapira pota na lastnih tleh. In tako bodo gledali neosvobojeni Slovenci z Golice, Kepe, Stola, Črne prsti, Bogatina, Triglava in drugih obmejnih gora v dolino na svoje »osvobojene« brate, ki jim je dovoljeno občudovati planine samo še s prašnih cest. »Difficile est satiram non seribere.« Da, težko je o tem resno pisati. — S. P. D, je bilo v svojih vlogah jako skromno, da še preskromno. Prosilo je samo to, da bi smeli prosto pohajati po planinah tisti njegovi člani, ki bi se izkazali z legitimacijo, opremljeno s sliko in vizumom pristojne politične oblasti.
In na te svoje prošnje pa dobi odgovor od »Komande«, ki jasno kaže, da ti gospodje nimajo niti pojma o turistiki. Ako bi slavna »Komanda« vedela, kaj je turistika, bi ne bila mogla tako odgovoriti. Kajti v tem slučaju bi bil ta odgovor — dovolite tuji izraz —čisto navadna »frocljarija«, naslovljena na S. P. D. in na vse planince. In kaj takega si moramo pustiti dopasti v svobodni Jugoslaviji!
Temu je treba hitre odpomoči. Poslanci vseh strank zganite se! Povejte v Belgradu, da zahtevamo prosto pot po naših planinah. Ako pa smatrajo merodajni gospodje alpinizem za luksus, naj nam pa nalože še »planinski davek«. Iz srca radi kolkujemo gorske črevlje, palice, cepine, nahrbtnike itd. samo pustite nas v naše planine.
Obljubuje se že dolgo, da pojdejo Wranglovci stran, toda obljube nam malo pomagajo. Pošljite jih takoj proč in dajte nam naše domače slovenske stražnike nazaj, ali vsaj take, da se lahko z njim pametno pomeniš, predno dobiš krogljo v glavo ali bodalo vtrebuh! — Pravijo, da je dostop v gore zabranjen zaradi tihotapstva, kakor bi planinci tihotapili! Dobro, če se kdo zdi straži sumljiv, naj mu pa prebrska nahrbtnik! Seveda bo v tem slučaju Wranglovec smatral skoraj gotovo za tihotapsko blago aluminijeve škatlje, fotografske aparate, daljnoglede, kompase, dereze in kar imajo podobnega hribolazci pri sebi. Zato moramo zahtevati v Sloveniji slovenske obmejne stražnike mesto ljudi, ki nas niti ne razumejo, in prosto pot po naših planinah, kakor smo jo imeli preteklo leto.
V petek. dne 26. t. m. bo ob 8. zvečer zboroval izredni občni zbor S. P. D. Glavna točka dnevnega reda bo »poročilo glede posečanja obmejnega gorovja, sedaj oviranega po graničnih četah«. Takrat prihitite v Mestni dom vsi planinci in prijatelji naših planin, da glasno protestiramo proti kratenju svobodnega obiskovanja naših planin.
Planinec
Slovenec, 13. maj 1922