Planinski vestnik: Italijanski utrdbeni sistem ob rapalski meji
Med hojo po gorah nad reko Sočo se najbrž prenekateremu planincu ob razgledovanju po visokogorskih dolinah in vrhovih pogled zaustavi tudi na razpadajočih vojaških objektih, ki jih je tod vse polno. Čeprav mnogi ob tem najprej pomislijo na prvo svetovno vojno, saj so ti kraji in predvsem reka Soča z njo tesno povezani, sodi večina vojaških ostalin, ki jih srečujemo od Mangarta do Porezna in dalje proti jugu, v poznejši čas in v povsem drugačno zgodbo. Med obema vojnama so bile zgrajene z namenom, da zavarujejo in utrdijo novonastalo mejo med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo.
Rapalska meja
Italijanska kopenska meja, določena leta 1920 z Rapalsko pogodbo, je potekala od Ventimiglie ob Tirenskem morju preko Alp do Reke ob Jadranskem morju. Večji del meje je bil speljan po zahtevnem alpskem terenu, ki je predstavljal naravno bariero med sosednjimi državami, zato so ji italijanske oblasti v prvih letih namenjale le malo pozornosti. Nadzorovali so predvsem gorske prelaze in večje prehode, medtem ko so ostajali težje dostopni visokogorski predeli slabše varovani. Po letu 1930, ko se je začela oboroževalna mrzlica ponovno stopnjevati, pa so začeli Italijani ob kopenski meji graditi mogočen utrdbeni sistem, imenovan Alpski zid. Najprej so zgradili poti, ki so vodile iz večjih centrov v dolini do državne meje in vzdolž mejne črte. Na območju XXI. sektorja, imenovanega Zgornje Posočje, ki je vključeval današnje občine Bovec, Kobarid in Tolmin, so bile tedaj zgrajene številne pomembne prometne povezave ter več mulatjer, ki so v uporabi še danes.
Utrdbe na sami meji
Celotni obmejni pas je bil razdeljen na tri cone. Prva, varnostna cona, se je nahajala neposredno na meji. Bila je najbolj izpostavljena, v njej pa so delovale enote, ki naj bi s pravočasnim obveščanjem ostalih sil in s hitrim vojaškim posredovanjem poskušale zaustaviti sovražnikov prehod mejne črte. V to cono je sodila večina objektov, ki jih danes videvamo visoko v naših gorah, saj je meja z današnjo Slovenijo potekala prav preko najvišjih vrhov. Vodila je od Vevnice na današnji meji z Italijo preko Jalovca do Velike Mojstrovke in do spodaj ležečega prelaza Vršič. Tega so nadzirali finančni stražniki in orožniki, ki so bili nastanjeni v današnjem Tičarjevem domu, za dodatno varovanje obmejnega pasu pa so skrbeli še vojaki, ki so si postavili svojo postojanko nekoliko nižje, na izravnanih terasah pod vršiško cesto. Z Vršiča je bila nato meja speljana preko Prisojnika, Razorja, Križa in Luknje do vrha Triglava, od tu pa preko Kanjevca, Velikega Špičja in Čela do Vrat. Za nadzor meje na območju Triglava so skrbeli finančni stražniki, ki so bivali v danes žalostno propadajoči kasarni Morbegna tik pod Triglavom. Z drugimi enotami v dolini Zadnjica in Na Logu v Trenti so bili povezani preko udobne mulatjere, telefonske linije in tovorne žičnice, katere ostanki so ob poti proti Doliču vidni še danes. Mejo na območju Vrat in Komne pa so nadzorovale enote, nastanjene v kasarni Za Lepočami. O velikosti in pomembnosti te postojanke pričajo ruševine, na katere naletimo ob poti od Krnskega jezera do Prehodcev in naprej do planine Razor in Črne prsti. Zaradi dokaj lahke dostopnosti je bil ta del mejnega pasu med bolj ranljivimi in zato močneje utrjenimi. V dolini pod Bogatinskim sedlom se levo in desno ob poti nahajata dve dobro skriti utrdbi, ki naj bi z navzkrižnim ognjem preprečevali sovražnikov prehod. Dodatno sta to pomembno pot s Primorske na Gorenjsko varovala tudi vojaška položaja pod vrhom Bogatina in na Monturi.
Z Vrat se je nato meja nadaljevala preko Bogatina, vzdolž grebena do prelaza Globoko ter naprej preko Vogla, Rodice in Črne prsti do Lajnarja. Prvi del od Bogatina do Vogla so nadzorovale enote, nastanjene v dolini Tolminke, v Tolminskih Ravnah in na planini Razor, drugi del nad dolino Bače pa so varovale enote s sedežem v Podbrdu. Najglobje v visokogorje in v bližino državne meje je bilo moč prodreti po dolini Tolminke, zato se je ta spremenila v močno utrjeno območje. Iz Pologa sta bili visoko pod hribe speljani dve tovorni žičnici ter široka mulatjera, ki se je pri planini Dobrenjšca združila z že omenjeno, ki je peljala od Krnskega jezera preko prevala Prehodci do Črne prsti. Na to glavno prečno mulatjero, ki je danes pomembna in dobro obiskana planinska pot, so se vezale še številne druge, ki so omogočale dostop in oskrbovanje najvišje ležečih vojaških postojank. Med pomembnejše sodi mulatjera od planine Razor proti prehodu Globoko. Tu se nahaja v južno pobočje vkopana utrdba z dvema bojnima blokoma, ob njej stoji manjša stražarnica, nižje ob poti proti planini Razor pa se v eni izmed skal skriva še druga, nekolika manjša utrdba, ki pa je Italijani niso uspeli dokončati.
Zadnje večje utrjeno območje sektorja Zgornje Posočje pa se nahaja na skrajni jugovzhodni strani Julijcev, nad zgornjo Baško grapo. Star prehod Vrh Bače, preko katerega je že v prazgodovini vodila pomembna trgovska pot, je bil varovan z dvema utrjenima postojankama. Prva se je nahajala v neposredni bližini prehoda, druga pa na višje ležečem Možicu, kjer je bilo zgrajenih več manjših utrdb in večja dvonadstropna kasarna, do katere je bila iz Podbrda speljana tudi tovorna žičnica. Na vrhu sosednjega Lajnarja pa je bil zgrajen utrdbeni kompleks za varovanje prehoda preko Petrovega Brda. Od tu je bilo moč nadzorovati celotno Soriško planino, Ratitovec, območje Porezna, spodaj ležeče Podbrdo in vasi nad njim ter celoten gorski greben od Črne prsti proti zahodu. Utrdbe med Možicem in Lajnarjem so bile povezane z mulatjero, ki je bila speljana tik pod grebenom. Še eno močno utrjeno območje XXI. sektorja, kjer je nekdanja kasarna danes preurejena v planinski dom, pa je bilo zgrajeno tudi vrh Porezna, na drugi strani doline.
Druga obrambna črta
Nekoliko dlje od meje, bližje gorskim dolinam in večjim naseljem, se je nahajala t.i. cona odpora. Objekti v tem območju so bili zgrajeni z namenom, da zaustavijo in oslabijo sovražnikov prodor proti notranjosti dežele. Za razliko od prve cone, kjer so bile manjše utrdbe zelo na gosto razporejene vzdolž cele meje, se bile tu utrdbe večje in zgrajene zgolj ob pomembnejših prehodih. Za obrambo prehoda iz Trente proti Bovcu je bil zgrajen sistem utrdb med vasema Soča in Kal-Koritnica. Sestavljalo naj bi ga pet srednje velikih in dobro zamaskiranih objektov, od katerih pa so Italijani do kapitulacije uspeli dokončati le dva. Nahajata se nedaleč od ceste v zaselkih Za otoki in Na Malnku, nedokončane utrdbe pa stoje nekoliko višje. Drugi pomembnejši prehod, ki so ga posebej zavarovali je bil v Pologu v dolini Tolminke. Tu so bile poleg kasarn finančne straže in obmejne milice še tri večje utrdbe, ki so povsem obvladovale ozko dolino. Prvi dve sta dobro vidni in se nahajata na travniku med cesto in strugo Tolminke, tretja pa je vkopana v kamniti breg na desni strani doline. Tretji pomemben prehod pa je potekal preko Petrovega Brda. Tu se v Podporeznu in nedaleč od prehoda nahajata dve večji utrdbi s skladišči in prostori za vojsko.
In še zaledje
Največ vojske, vojašnic in skladiščnih objektov pa je bilo nakopičenih v tretji, od meje najbolj oddaljeni razmestitveni coni. Ta je bila namenjena stalni nastanitvi vojaških enot ter zbiranju in razmeščanju vojakov, ki bi prišli v obmejni prostor v primeru sovražnikovega vdora. Glavni center se je nahajal v Tolminu, kjer je bil tudi sedež XXI. sektorja, manjši pa še v Podbrdu, Kobaridu, na Srpenici, v Bovcu, Logu pod Mangartom, Soči in v Trenti, kjer je danes dom Triglavskega narodnega parka.
Kljub najsodobnejši obrambni gradnji in premišljenemu sistemu varovanja meje pa mogočni Alpski zid ni mogel preprečiti razpada italijanske države. Ob začetku druge svetovne vojne je bila večina objektov v prvi in drugi coni izpraznjena, tako da mogočne utrdbe niso nikoli opravile poslanstva, ki jim je bilo namenjeno.
Karla Kofol