Spominski časopisni izrezki, objavljeni ob smrti alpinista, časnikarja in pisatelja Janeza Gregorina (1911 - 1942)

Zadnje slovo od Janeza Gregorina
V oktobrskem soncu so žarele bele Žale v torek popoldne, ko so hiteli številni prijatelji in znanci v dolgi procesiji tja proti Sv. Križu po zadnje slovo od Janezu Gregorina. Tam v daljavi so se blestele Kamniške planine in gledale na ravno polje, na katerem naj bi v kratkem položili v zemljo Janeza, ki jih je tako ljubil in občudoval. Že pred tretjo je bilo vse polno pogrebcev, ki so se strnili okrog kapelice sv. Andreja in zadnjič kropili Janeza, ki je ležal med cvetjem in venci — tako mlad. Pravijo, da v nesreči spoznaš prijatelja.
Če kdaj, je to veljalo včeraj za pokojnega Janeza, ki v življenju sam ne bi nikdar verjel, da jih bo prišlo res toliko — pravih prijateljev — ne da bi jih klicala kakršna koli dolžnost. Okrog pol četrte je bil ves prostor pred glavno kapelico na Žalah napolnjen s pogrebci. Bili so to večinoma moški. Janez, ki je bil res »fant od fare«, je bil deležen fantovskega spremstva, kakor se z njim more postaviti le malokdo.
Prišli so planinci, ki so neštetokrat z njim pohajali v gore; drugi, ki so jih njegove besede zvabile v čar gora: dalje športniki, ki so z njim tolikokrat katero rekli, in končno premnogi tovariši-akademiki, pevci, s katerimi je Janez nekajkrat zapel drugim v veselje in tolažbo. Med stanovskimi tovariši, ki so prihiteli prav vsi, ki so le mogli zapustiti delo, moramo omeniti predsednika Novinarskega društva g. Železnikarja s tajnikom Gmajnarjem in poslovodjem Prunkom. Od časopisov so prišli pospremit Janezu na zadnji poti glavni ravnatelj KTD g. Jože Košiček, ravnatelj »Jutra« g, Virant, glavni urednik »Slovenca« g. Jurčec, glavni urednik »Slovenskega doma« g. Javornik, g. Bratuša od »Družinskega tednika« in premnogi uredniki in časnikarji ljubljanskih časopisov.
Ob pol štirih so dvignili krsto in jo ponesli pod streho glavne žalske kapele, kjer je šempetrski župnik g. Košmerlj v spremstvu treh duhovnikov blagoslovil krsto in zmolil obredne molitve. Tovariši pevci so se pod vodstvom dirigenta g. Marolta Franceta strnili ob krsti in občuteno zapeli dragemu prijatelju: »Človek, glej dognanje ...« Zatem je za križem in venci nastopil Janez, zadnjo pot k Sv. Križu. Dolga je bila vrsta prijateljev in znancev, ki so žalostno korakali proti pokopališki kapelici. V kapeli so po opravljenih molitvah zapeli pevci čudovito lepo in mogočno pesem »Beati mortui«. Donelo je, kakor da bi Janez sam pomagal s svojim basom. Iz cerkve so ponesli Janeza po sončni božji njivi, med katero so v daljavi žarele Kamniške planine, do groba. Ko so odmolili pogrebci Očenaš za Janezov dušni mir, je ob odprtem grobu spregovoril urednik gosp. Kremžar, ki je z izbranimi besedami povezal globoke misli o življenju in smrti, človekovem poslanstvu in delu za bližnjega, kar je pokojni Janez sam tolikokrat lepo izpričeval v svojem delu. Navedel je besede, ki jih je v »Zavetju v pečevju« položil rajni Janez v usta umirajočemu Vresku, ter se poslovil s prav temi besedami: »Sprejmi, Gospod, Ti dobri nebeški Oče, tega našega ubogega Vreska, našega plemenitega tovariša Janeza Gregorina v svoje naročje ter mu ne prištevaj, kar je kdaj hote ali nehote napak napravil. Poplačaj mu njegovo ljubezen in trpljenje in daj mu prostora ob svoji nebeški ženitnini. Naj počiva v miru! Dragi tovariš, nasvidenje na sveti Gori!«
Nobeno oko ni ostalo suho ob lepih poslovilnih besedah. Tovariši pevci so zapeli Janezu še zadnje slovo: »Blagor mu, ki se spočije«, je zadonelo nad grobovi. Grude zemlje so nato začele bobneti na krsto, saj se je vsak hotel zadnjič posloviti od dragega Janeza.

Janezu Gregorinu v spomin
Janeza Gregorina — ni več med nami. Dovoli prijatelj dragi, da oživim spomin na Tebe. V majhni zakajeni sobi akademskega društva smo sedeli okrog velike mize. Časopise, revije, knjige smo položili pred seboj na mizo, šahisti so prekinili svojo igro.
Zakaj?
Gregorinov Janez je govoril o planinah.
Močni in lepi Janezov glas nas je pripeljal ob vznožje kamniških skal. Od tam nas je vodil od zaznamovanih preko nezaznamovanih poti čez kamine na grebene, po policah do vrhov. Sapa nam je zastajala, vedeli smo, da govori resnico. Bil je pesnik, poln dinamike, kot planinski vihar, kljub temu mehak in nežen, kot cvetlica s planin. Risal nam je svoje resnične doživljaje. Končal je svoje pripovedovanje, a knjige in časopisi so še ležali na mizi: prevzela nas je borba človeka z veličino gora.
Marsikaterega je ta apostol planinske lepote trajno navdušil za alpinistiko. Začetnikom kot prekaljenim plezalcem je bil dober prijatelj in učitelj.
Trajno mi bo ostal v spominu njegov glas: »No fant, kje si bil v nedeljo?« Pripovedoval sem mu, a on mi je svetoval — tako izberi vstop, tako poišči smer, tako prijem za roko. Kar naprej fant, in če si sin morja, videl boš, planine ti bodo druga domovina — poslušal boš raje pesem planinskih krokarjev kot morskih galebov —, glas planinskih plazov ti bo bolj ugajal, kot bučanje morskih valov. Daleč za teboj bo ostalo vsakdanje življenje, skrbi, razočaranje in gorje, pesem planin ti bo dala novih moči za življenje.
Tvoj glas je utihnil, tvoja roka je odložila pero, ki je znalo podati toliko resnične lepote bralcu. In ko nas bo naša pot spet peljala v raj planinskih lepot, bomo prinesli k Tvojemu grobu planinskih cvetlic, ki ti bodo pripovedovale, da je Tvoj spomin še živ med tovariši, da je Tvoja pisana beseda še pesem ljubezni.
Počivaj v miru, prijatelj dragi!

L. Š.
Slovenec, 8. oktobra 1942

Janez Gregorin je umrl
Mnogi, ki so ga poznali, pa zadnji čas z njim niso imeli stikov, so zmajevali z glavo, ko so zvedeli za njegovo smrt. Saj je še nedavno hodil po ulicah ves živahen in poln delovnih načrtov. Resda je bil nekoliko upadel, toda to je v sedanjem času več ali manj opaziti pri vsakomer. Huda srčna bolezen je pobrala Janeza Gregorina, ko je bil komaj v 31. letu svojega življenja.
Pokojni Gregorin je bil dobro znan zlasti med slovenskimi planinci. Nešteto prvenstvenih vzponov na naše gore je imel za seboj. Od lepote naših planin je bil ves prevzet. Nobena steza mu ni bila prestrma in nobena stena previsoka. Ljubezni do gora ni mogel zatajiti tudi v svojem časnikarskem poklicu. Janez Gregorin pa ni bil samo dober planinec, ampak tudi navdušen športnik. Vzorna so bila njegova športna poročila, s katerimi je marsikoga pridobil za vnetega pristaša in zagovornika športa. Gregorinovo področje pa nista bila le planinstvo in šport. Lotil se je skoraj slehernega vprašanja v našem javnem in kulturnem življenju. Zmerom je bil na delu. Oddiha in počitka skoraj ni poznal. Le včasih, kadar je prišel med veselo družbo, je rad pokramljal in zapel. Povsod je bil z veseljem sprejet, saj je vedel povedati in govoriti o vsaki stvari.
Zadnji čas so Janeza Gregorina začele zapuščati moči. Sprijaznil se je z bridko resnico in se pripravil za oni svet. Pokopali so ga v torek popoldne na pokopališču pri Sv. Križu. Naj mu bo lahka toliko ljubljena domača zemlja!

Jutro, 7. oktobra 1942

 Časnikar Janez Gregorin
V nedeljo popoldne ob pol 5. je smrt iztrgala pero iz rok književniku in časnikarju Janezu Gregorinu, dolgoletnemu stanovskemu tovarišu urednikov »Slovenskega doma« in »Slovenca«.
Že dolge mesece ga je mučila zavratna slabost srca, ki mu je skoraj popolnoma preprečila vsako udejstvovanje. Zadnje čase pa so se bolezni srca pridružile še druge notranje bolezni, ki so mu pretrgale niti življenja že v 31. letu starosti.
Kljub mladim letom je Janez Gregorin v širokem krogu bil poznan že zaradi svojih svojskih lastnosti, ki so dokazovale njegovo izredno in neugnano notranjo silo, silno ljubezen do lepote in resnice. Že v dijaških letih, v katerih se je kakor večina naših dijakov boril z bornimi in tesnimi razmerami, je Janez pokazal izredno razgibanost. Že kot šestošolec in naslednja leta je pisal v dijaški list »Žar« ne le novice in podobne literarne prispevke, ampak že zrele filozofske eseje, ki so dokazovali, kako zgodaj je dozorel njegov bistri um. V dijaških letih je tudi že začel z vso vnemo brati in je ostal knjigam zvest do zadnjega. Bil je izredno načitan, zaradi tega tudi oster in marsikdaj neukrotljiv debater, katerega ni vodilo samo znanje, ampak tudi nad vse ravna smer njegovega poštenega prepričanja. Prav tako v dijaških letih je vzklila v njem tista velika ljubezen do domače zemlje, ki je našla višek prav v njegovem izživljanju na gorskih vršacih naših planin. Z jekleno voljo se je zagrizel v stene in grebene vršacev in jih premagoval s tovariši. Kdo bo seštel vse njegove prvenstvene vzpone, med katerimi jih je bilo največ prav v krušljivih stenah Kamniških planin. Lepota gora ga je začarala. Želji po lepoti se je pri njem pridružila najočitnejša poteza njegovega značaja — prezir do nevarnosti, zaljubljenost v tveganje in po doseženem uspehu notranje zadovoljstvo. Prav zato je morda prav on v planinah sorazmerno dosegel izredne uspehe, saj se je kot skromen dijak lotil neštetokrat slabo opremljen najtežjih nalog in jih tudi izpeljal.

V kasnejših letih je pokazal pokojni Janez svoj pravi poklic: v dnu svoje duše je bil pesnik, ki je vedno pokazal svojo umetniško dušo. Prijel je za pero in ko ga je pot privedla v časnikarski stan, je našel prav v tem poklicu izpolnitev svojih notranjih teženj. Za časnikarja je bil kakor rojen, saj je bil doma na vseh področjih kulturnega življenja. Začel je z živahnimi športnimi poročili, ki so bralcem pokazala tudi drugo lice športa, nato pa prešel na vsa mogoča vprašanja. Bil je vesten in temeljit prikazovalec naše glasbene in upodabljajoče umetnosti. Svoje mehko in dobro srce je izdal ob umetniško pisanih reportažah sicer čisto navadnih dogodkov s ceste. Vse kar je napisal, je govorilo njegovo besedo, je pričalo o njegovem osebnem gledanju in dokazovalo, da se je zrelemu opazovanju in trezni sodbi pridružil lep literarni slog.
S kakšnim zanimanjem so brali ljudje njegov podlistek »V peščevju«. Prav ljubezen do jezika je bila rdeča nit, ki se je vlekla skozi vse njegovo časnikarsko delo. Tudi kot prevajalec je užival zaslužen sloves, saj je oskrbel dnevnikom mnogo prevodov novel in priredil zbirko prevodov »V borbi z goro«, ki jih je založila Planinska Matica.
Janez Gregorin je bil vsestranski, zanimal se je za vse in se lotil skoraj slehernega vprašanja našega javnega in kulturnega življenja.
Če je človek gledal njegovo ljubezen do športa in do planin, skoraj ni mogel razumeti, kako se s tem more družiti književnost, nagnjenje do filozofije, življenjska prešernost, globoka vernost. Sama nasprotja, kakor jih pokaže lahko le umetnik. Vse to je izviralo pri njem iz neugnane silovitosti, ki je ni nikdar prikrival. Če se je za stvar zavzel, jo je tudi izpeljal, čeprav ni nihče pričakoval.
Zmeraj naprej, brez oddiha, brez počitka, to je bilo njegovo geslo, čeprav se ga morda ni zavedal. Prav ta neugnanost, ta nepokoj sta bila tudi vzrok, da je spočetka zanemarjal svojo bolezen, hotel se je pregrizli s stisnjenimi zobmi skozi njo. Do zadnjega je upal, da bo še hodil, še delal, še pisal. Živel je v trdni veri, da bo še napisal veliko književno delo, epopejo naših planin in njihovih ljudi. šele ko so mu hude bolečine nakazovale, da srce kljub železni volji ne bo zmagalo, je uvidel bridko resnico. Sprejel jo je pogumno, uredil svoje zemske račune in tako pripravljen odšel pred najvišjega Sodnika. Kot star bojevnik in delavec se bo spočil v domači zemlji, njegova duša pa v objemu Stvarnikovem. Naj počiva v miru!

Planincu, ki je odložil pero
Danes zjutraj je prišlo v uredništvo pretresljiva vest, da se je Janez Gregorin po kratkotrajni hudi bolezni preselil za vse čase v božje šotore. Bil je znan zlasti med planinci, med katerimi je veljal za moža, ki mu ni bila nobena steza prestrma, nobena gora previsoka. Zaprl je oči, ki se nikoli niso mogle do sitega nagledati vsega tisočletnega pečevja, s katerim je oblikoval Stvarnik našo zemljo, odreveneli so prsti, ki so grebli po ruševju in vresju, ovenelo je srce, ozaljšano z junaštvom, in njegova desnica je odložila pero, ki je pisalo hvalnice kraljestvu Zlatoroga.
Pri »Slovenskem domu«, čigar sotrudnik je bil, je pisal pred leti Janez Gregorin tudi o športu.
Z darom književnika, ki vse vidi in o vsem premišljuje, je zanesel v slovensko športno reportažo novega duha. Njegova primera je bila vredna cekina, njegov jezik je bil govorica duhovitega umetnika. Ljudje, ki jim ni bilo mar, kaj se godi na zelenih igriščih, kaj na belih poljanah, so začeli brati tudi športna poročila, ki jih je pisal Janez Gregorin. Črpal je iz svoje široke strokovne razgledanosti, pripovedoval pa je sočno in sodil pravično, da se je v kratkem času povzpel tudi na tem področju med zaželene poročevalce. S smrtjo Janeza Gregorina je nastala tudi v slovenskem planinskem in športnem pripovedništvu vrzel, ki jo bo težko pozabiti. Svojcem in mnogoterim planinskim tovarišem, ki so izgubili enega najboljših in najzvestejših, naše sožalje.

Slovenec, 6. oktober 1942

 Janeza Gregorina pismo športnikom in planincem

»Spomnite se Gospoda, ki je svet obdaril z lepoto!«
Kdaj pa kdaj se je tudi v našem športu oglasil neznani pisatelj. Časnikar, ki je gledal v bistvo ter lepoto in modrost tudi tam, kjer je drugi niso videli. Sledili smo njegovim mislim, hvaležno prebrali duhovito poročilo, odlomke premišljevanja, modre ugotovitve. Pisal je o vsem tistem, kar so tisoči mladih občutili v trenutkih kipenja sproščenih moči ali v urah samotnega potovanja po dolgih gorskih stezah, kar pa je znal povedati malokdo tako kot Janez Gregorin.
Srce, ki je vriskalo, da ga je čula sleherna stena prekrasnih planin, je ovenelo: fant od fare, ki je iskal nevarnosti, da je doživljal slast srčnosti, je sklenil svoje klene roke k poslednji vdanosti pred Oblikovalcem vsega lepega in večnega. Umrl je človek duha in junaštva, odkritega značaja in zvestega tovarištva. Danes popoldne ga je sprejela zemlja pri Sv. Križu.
Ko ga pogrešamo v uredniških prostorih Slovenskega doma, prebiramo njegove spise. Takole je pisal v svojem časopisu neke zime našim planincem in smučarjem:
»Sneg je pobelil gore, izgladil vse robatosti, izravnal krnice po kotanjah, okrasil ostre robove s strehami, dahnil srež v razčlenjeno rebro. Sonce se je uprlo v snežna pobočja, vse blišči, zrak trepeče v svetlobnih valovih. Tu pa tam so še zadnji glasniki življenja, ki spi: samotni macesni rišejo na sneg čudovito tenčico, ki jo sonce pomika po dnevnem času. Od časa do časa se v topli uri utrga plaz: bleščeč oblak se spusti po gorskem boku, votel glas pretrese ozračje, stena ga podaja steni, dokler tam prav daleč ne zamre. Droben ptič začeblja. Po snežni vesini se spusti črna pika. Kako drvi! Že jo vidiš prav od blizu. Smučar je, ki se je spustil s sedla v strmo pobočje. Dve ozki progi se kakor nit vlečeta po načetem snegu. Kako prši na vse strani! Naglica zapira dih, naglica zapeljuje, od nekod vam šine veselje v mišice. Kratka odločitev — in že se vržete za njegovim zgledom. Veter vam udarja ob segreta lica, sneg prši, hitrost je omotična, prevzema vas čudna slast vožnje. Veselite se okretnosti svojega telesa. Ustavite se v kotanji. Okrog vas zasnežene gore, nad vami jasno zimsko nebo. Priroda je praznična — praznično je tudi vaše srce. Hvala Bogu — mesto je daleč, megla ga je prekrila in pregrnila, da niti nebotičniki ne morejo delati sramote sijajnemu dnevu. Zjutraj ste prišli, sinoči ste bili še v gorski vasi pri polnočnici. Zdaj pa ste v najlepšem božjem hramu, globoka hvaležnost božji dobroti, ki je bila revnim človeškim močem poklonila tako sijajen prizor, vas prevzame. Ko hitite po strmini, da vam skoraj zastaja sapa, ko uživate nad spretnostjo, gibčnostjo in ritmičnostjo telesa, vam duh in srce prekipevata neke čudne težnje po dobrotljivosti, ves svet bi radi pritisnili na srce, objeli bi vse te snežene, čiste, lepe gore, padli v sneg in se zahvalili. Burno, dobro čustvo brni v vaših prsih kakor glas zvona. Pretresa vas, da vam neka nerazumljiva ganjenost izvabi solze v oči. Tako kratka pot od cvetja do trenutka, ko prezreli sad pade in zgnije! Kako so sami po sebi ti dnevi športnikom in planincem polni neke otožne vedrosti, v kateri se že oglaša slutnja nepovratnosti! Gospod je privoščil nebogljenim ljudem toliko sijaja, take življenjske višine, toliko lepote, toliko bleščobe v življenjskih mrakovih.
Spomnite se, smučarji, o božiču njegove dobrote, spomnite se pri polnočnici njegove radodarnosti. spomnite se v svetlem, belem bregu njegove pričujočnosti: hodile lahki in veseli, saj ste njegovi otroci! Pojte mu v srcih pozdrav za praznik! Ne pozabite, da je tok vašega življenja kratek, da vas smrt lahko zaloti, kadar se boste najmanj nadejali. Vrzite s sebe in brez strahu, sramu izpulite vso prešernost, ves posmeh in vso brezobzirnost, ki v svetlem dnevu v cvetju moči in mladosti izgleda tako sama po sebi razumljiva, tako nezmotljiva, tako mogočna, — v mraku in v temi, ki ju začuti starost, pa se razodene pomilovanja vredna, pleva, ki jo bo prvi dih smrti odnesel igraje. Človeško življenje je dan od zore do mraka. Iz večnega toka pride kratek, prešeren blisk, — in že ugasne v noči: svetovi in ozvezdja, ki jih vodi on, pa stoje še poslej — kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Prišel si — pa te že ni.
Za božič izpolnite svojo krščansko dolžnost, poklonite se kakor preprosti pastirji. Gospodu, ki vas z usmiljenjem varuje pogube, ki z dobrotljivostjo skrbi za vas. ki vaš tek vede k srečnemu koncu. Spomnite se v belem bregu! Spomnite se Gospoda, ki je svet obdaril z lepoto!«
Planinci in športniki, ki žalujejo za dobrim tovarišem, ne pozabimo tega pisma Janeza Gregorina! Njegovo srce živi v njem kakor v neštetih njegovih spisih.

Slovenec, 7. oktober 1942

Časnikar Janez Gregorin

Ljubljana, 5. oktobra.
Slovenski dom: Bela žena je včeraj zatisnila oči po dolgi, hudi bolezni našemu stanovskemu tovarišu in publicistu Janezu Gregorinu, staremu komaj 31 let.
Ljubitelji lepe slovenske besede, planinci in kulturni delavci so pokojnika poznali po njegovih umskih sposobnostih, značajnostnih odlikah in tovarištvu. Janez Gregorin je zrasel iz bornih in tesnih razmer. Prebil se je skozi gimnazijske študije in že takrat pokazal veliko razgibanost, saj je kot šesto-, sedmošolec pisal v dijaški list »Žar« ne le novelice in podobne književne reči, ampak že zrele filozofske eseje. Kot sin domače grude je prinesel od doma tenek smisel za lepo in čisto slovenščino. Vsi njegovi članki so se odlikovali po neoporečnem slogu, ki je bil tako rekoč krik njegove krvi.
Kdo od vseh tistih mnogih, ki so potovali po naših krajih in gorah, se ne spomni Janeza Gregorina kot neugnanega ljubitelja narave in neustrašenega naskakovalca vseh naših vrhov in nepremagljivih sten? Planinci, ki so hodili podobna pota, vedo še danes povedati, da je Janez Gregorin premagal več sten, ki se jih ni pred njim še nihče lotil. Najočitnejša poteza njegovega značaja in narave je bil prezir do nevarnosti, zaljubljenost v tveganje in po doseženem uspehu notranje zadovoljstvo nad triumfom človeške sile, česar ni bahaško obešal na veliki zvon. pač pa beležil zase kot rezultat, kaj zmore trdna volja ob zagonu obvladanih sil.
Pokojni Janez je bil doma na vseh področjih naše kulture. V našem časopisu se je več let udejstvoval kot vesten in temeljit prikazovalec, pridobitev naše glasbene in upodabljajoče umetnosti.
Globlji in pravi poklic pokojnega Janeza Gregorina je bilo pisateljstvo. Njegova narava je v vseh svojih manifestacijah kazala umetniško dušo in vse lastnosti, ki so umetništvu bistvene. Neprenehoma je živel v trdni veri in globokem prepričanju, da mu dozoreva snov in oblika za veliko književno delo, epopejo naših planin in njihovih ljudi. Naj je pisal reportažo o navadnem dogodku s ceste, prikaz umetniške razstave, poročilo o dramski ali operni premieri, načelno polemiko, črtico ali podlistek ali razgibano poročilo o športni tekmi – zakaj na vsa ta področja je segalo njegovo časnikarsko delo – vsaka stvar je kazala osebno gledanje, kazala literarni slog, zrelo opazovanje in trezno sodbo. Kot pisatelj je znal pokojni Gregorin neposredno zagrabiti čas, priča njegova povest »Zavetje v pečevju«, s katero je v našem listu lani in letos vzbujal toliko pozornosti in zavzetosti. Njegovo književno delo, ki izkazuje poleg vrste novel po dnevnikih tudi zbirko prevodov »V borbi z goro«, bo itak deležno posebnega prikaza.
Po značaju svoje narave je bil pokojni Gregorin časnikar, to se pravi vsestranski človek, ki se je zanimal in tudi sam delal skoraj v sleherni panogi javnega in kulturnega življenja. Strastna ljubezen do športa, do katere pričajo njegova poročila in razprave, se je v njem družila z globokim nagnjenjem do filozofije in njenih problemov, književnost s planinstvom, globoka svojevrstna vernost z življenjsko prešernostjo, skratka, bil je človek vseh nasprotij, to je umetnik in še nekaj, bil je v samem sebi, v vsem svojem delu, sleherni misli in besedi Slovenec.
Neugnan dinamik, kakor je pokojni Janez bil, ni nikdar z mero vase zagledanega meščana odmerjal svojih moči in sil. Če se je za stvar zavzel in zagnal, je dal od sebe več, kakor bi človek od njega pričakoval. V sleherni stvari je njegov značaj pokazal isto lastnost; zmerom naprej, brez oddiha, brez počitka. To nenehno delo je pokojnemu Janezu, ki je bil trda in koščena korenina, le počasi izpodjedalo živec življenja. Lotila se ga je bolezen, ki ji je kljuboval kakor zmerom, kadar je bil v borbi; s stisnjenimi zobmi, z vzravnano glavo in z molkom, da o črvu, ki je glodal njegovo srce, ni imel nihče niti najmanjše slutnje. Ko pa je sam spoznal, da mu je tek življenja odmerjen in da bo dal svetu slovo, se je spet poslovil od nas tako, kot je bilo le njemu lastno. Ob strahotnih bolečinah ni tarnal. Stisnil je zobe in grenka solza mu je kanila iz očesa, ko je moral tovarišem nekaj dni pred smrtjo priznati, da gre z zdravjem slabo. Uredil je svoje zemske račune in včeraj ob pol 6. popoldne so je v ljubljanski bolnišnici preselil pred Najvišjega Sodnika, ki mu bo odmeril s pravično roko delež, ki si ga je bil kot neustrašen bojevnik priboril s svojim delom. Tovariši, vsi prijatelji in znanci bodo žalovali za njim in se ga zmerom spominjali. Po trpljenju in mukah naj se njegovo telo spočije v rodni grudi, duša pa v objemu Stvaritelja vseh lepot, katerih častilec in poveličevalec je bil pokojni Janez!