Piše - Zvonko Požgaj: ... Nahrbtniki so bili tokrat še težji. Oblačnost se je raztezala čez vse obzorje. Na Vanjevem obrazu sem opazil zaskrbljenost.
Ko sem se vrnil v bazo, sta bila Vanja in Tomaž že pripravljena za vzpon. Opravila sta veliko dela. Posušila sta premočeno opremo, zakrpala potrgan šotor in obleko in spet nabrusila cepine in dereze. Tokrat sta se odločila, da vzameta še več hrane - za deset dni, izločita pa nekaj malega tehnične opreme. Zato so bili nahrbtniki še težji.
Vzpon
Za drugi poizkus bi potrebovali devet do enajst dni, če bi vse potekalo po načrtu. Pet dni za steno, dva za sestop do baze in dva do štiri dni za počitek in reklamne fotografije. Tak načrt nam je malce podaljšal bivanje v bazi, zato je moral Čindi oditi v Dingboče in naročiti nove zaloge hrane.
Dogovorili smo se tudi, da bo Čindi, ko bosta Vanja in Tomaž prispela na vrh, odhitel v Namče Bazar sporočit veselo novico in hkrati naročil jake, da bi se že počasi napotili proti bazi. Jaz bi jima šel naproti, zvezni oficir pa bi ta čas ostal v bazi in jo varoval tisto noč, ko ne bi bilo nikogar. Vendar smo naleteli na težavo. Zvezni oficir je namreč rekel, da ga je strah biti sam v bazi in da bo za to noč odšel kar v vas. Tega si ne bi mogli privoščiti zaradi dragocenosti, ki smo jih imeli, zato nanj nismo mogli več računati.
Devetindvajsetega aprila smo se zbudili ob treh zjutraj. Bilo je kar neverjetno toplo. Čindi je pristavil, da staro šerpovsko izročilo pravi, da toplo vreme prinaša sneg. Zedinili smo se, da odhod preložimo na naslednji dan. Vrnili smo se v šotore in spali naprej, dokler nas ni zbudil zatohel in vroč zrak. Nebo je bilo brez oblačka in pripekala je vročina. Bili smo slabe volje, ker smo se napačno odločili. Rekli smo, da naslednji dan vstopimo v steno, pa če bodo padale prekle.
Spet smo vstali ob treh zjutraj in spet je bilo vreme podobno včerajšnjemu. Čindi je zakuril ogenj ob oltarju. V popolni temi smo vnovič opravili obred z darovanjem in pred odhodom obkrožili oltar z leve. Daniti se je začelo šele, ko smo prispeli do ledenika. Nahrbtniki so bili tokrat še težji. Oblačnost se je raztezala čez vse obzorje. Na Vanjevem obrazu sem opazil zaskrbljenost. Mislim, da sta vstopala brez pretiranega navdušenja, kajti pogled na oblake jima je vztrajno zbijal motivacijo. Ni bilo ravno lepo vreme za naskok na take stene.
Poslovila sva se in odšel je proti ledeniku, kjer je že bil Tomaž. Počakal sem še Čindija in skupaj sva se vrnila v bazo. Med potjo sem opazil, da se je sloj oblakov začel trgati in da se počasi kažejo lise jasnega neba. Razveselil sem se in čez čas se je res razjasnilo. »Ko prečiva krajno zev, jaz že četrtič v življenju, opaziva, da so se gosti temni oblaki razkadili. Drživa se skrajno levo, čim dlje od seraka,« je zapisal Vanja. Hitro sta napredovala. Že v naslednjem trenutku pa sem zagledal Čindija, ki je od utrujenosti zadremal kar zunaj za skalo.
»Ravno ko Tomaž vrta prvi vijak se vzporedno z njim odlomi velik kos seraka. Stisneva se k steni in čakava, da naju odnese s seboj. Če zbije enega, greva oba dol! O tem ni dvoma. Toda ne. Serak je velik, a najina sreča je še večja.« Napredovala sta zelo uspešno. Že v nekaj urah sta dosegla zgornji del seraka in ob pol dveh popoldne postavila šotor na istem kraju kot prvič, le da sta tokrat prispela do njega šest ur prej. Tudi jaz sem imel boljši občutek, da je vsaj prvi dan poteka po načrtu.
Drugi dan - rampa
Pred Vanjo in Tomažem je bil najtežji dan. Rampa. Pomembno je bilo, da bi bila ob svitu že nekaj raztežajev v rampi in da iz nje - ker se konča s previsno skalo - prideta še podnevi.
Zbudila sta se ob polnoči in pričela plezati še pred svitom. Ko sem vstal, sta bila že visoko nad šivankinim ušesom. Glede na hitrost plezanja sem domneval, da je stena bolj strma, kot smo mislili sprva. Opazil sem tudi, da sta v dveh raztežajih celo vlekla nahrbtnika.
Nebo brez oblačka je napovedovalo, lepo vreme. Dan je bil kot naročen. Skoraj ves čas sem ju lahko opazoval in si zapisoval pomembnejše prelomnice. Počasi sta se bližala skalnemu delu. Vse se je sprevrglo v tekmo s časom. Ali bosta najtežji del preplezala pred nočjo ali pa bosta bivakirala pod skalnim delom? Če bi jima uspelo, bi si lahko uredila udoben bivak, v nasprotnem primeru pa bi noč prestala zelo neudobno.
Tomaž je splezal še zadnji krajši raztežaj pod skalo na koncu snežnega žlebička. Svetloba je počasi pojemala. Videl sem, da je Vanja pričel plezati v skali. »Pospraviva ledno opremo in izvlečeva tehnično. Nekaj metrov nad varovališčem se mi med prostim plezanjem odlomi za nahrbtnik velik kos skale in skupaj poletiva. Prvi klin se izpuli. Pet metrov niže me Tomaž ustavi na zatiču. Razen raztrganega goretexa in natrgane vrvi je vse O. K. Nadaljujem še pozno v noč. Tomaž me spusti dol. Kuhava in pijeva.«
Pričelo se je mračiti, zato sem se preselil izza teleskopa v kuhinjo. Čakal sem na večerjo, na vremensko napoved in na Vanjo, da pokliče. Medtem je Čindi pripravil okusno večerjo. Vanja se je oglasil šele okrog enajstih zvečer, ko sem tesno zavit v dve topli spalni vreči na zračni blazini veselo sanjal. Sprva nisem verjel, da je to njegov glas, potem pa sem se nerodno, na pol v snu oglasil: »O, živjo, kaj pa ti ob tej uri?« Ravnokar sta pripravila mesto za bivak. Nekako na pol sedita na snežni polički in na pol visita v vrveh na višini 5950 metrov. Povedal sem jima, da je vremenska napoved v redu, onadva pa sta razlagala, da je bila rampa zelo strma. Ves čas med 80 in 90 stopinjami.
V tistem hipu mi je udobje spalne vreče nadvse ugajalo. Težko sem si predstavljal njun položaj, čeprav sem bil tudi sam v podobnem kar nekajkrat. Mislil sem si, še dobro da sem ob prste, kajti drugače bi še jaz verjetno zmrzoval nekje v višavah.
Tretji dan
Jutro je bilo megleno. »Požimarim navzgor, potegnem nahrbtnika za seboj in opazujem Tomaža, kako podira varovališče. Malo pod njim se zatakne vrv, zato ga moram spustiti, da jo sprosti. Medtem mu s »štanta« v globino poleti vreča z ledno opremo: vseh 10 vijakov, ice hook, dead man, Abalakov hooker, sveder in vsi svedrovci. Tomaž reče »shit«, jaz pa »fuck«; nato brez besed nadaljujeva.« Ko se je megla razkadila, sem opazil Tomaža plezati drugi raztežaj, Vanja pa je ta čas neumorno vrtel roke in pospeševal prekrvitev.
Okrog dveh popoldne sta opravila s skalo. V snegu sta počivala in me poklicala. Ko sta mi povedala o izgubi ledne opreme, sploh nisem mogel verjeti, da je res. Trikrat sem prav neumno ponovil vprašanje in vsakič je bil odgovor isti. Položaj je nenadoma postal veliko resnejši. Zaprla se jima je namreč pot za vrnitev čez steno in se jima velikodušno odprl edini možni izhod iz nje - vrh, pa čeprav je do njega še slabih 1000 metrov neznanega sveta. Tudi v tem položaju ne bi bil rad v njuni koži.
Zanimala me je naklonina snežišča, na katerega sta prispela, in upal sem, da je čim položnejše, da bi si vsaj malo spočila. Vanja je rekel, da je okrog 60 stopinj in ne kaže, da bi naklonina popustila, kvečjemu obratno. Mesto za naslednji bivak sta izklesala v trdem ledu nekje na sredini snežišča. Bilo je udobnejše, a še vedno se nista mogla popolnoma sprostiti.
Četrti dan
Naslednji dan sta nenavezana začela plezati šele ob pol dveh. Res pozno, vendar sem dobro razumel, da sta po grdi noči pač potrebovala spanec. Bližala sta se najožjemu skalnemu pasu pod skrito zajedo. Pod tem delom se je Vanja ustavil. Videl sem, da se hoče oglasiti, vendar sem zaslišal samo: »A me sl...« nato pa zgolj prasketanje in nič več. Lahko da so bile njegove baterije slabe, a to se mi ni zdelo verjetno, ali pa je bila postaja vlažna. Takoj sem zamenjal svoje baterije s svežimi in poizkusil znova. Spet ni bilo nič. Zamenjal sem tudi anteno z močnejšo. Toda odgovora ni bilo.
Ob sončnem zahodu sta izplezala iz skrite zajede. Približno na polovici prečke se je znočilo. Vanja in Tomaž sta nadaljevala v temi, jaz pa sem kot ponavadi odšel v šotor, v katerem smo pripravljali hrano. »Noč, utrujenost in trd led. Trikrat mi odnese noge in ujamem se na ledna orodja. Dereze so popolnoma zdelane, čeprav jih vsak dan brusim. Podobno se godi Tomažu. Pozno doseževa razpoko, kjer postaviva šotor. Končno spet udobno spiva. Zvonko se na najine klice ne odzove. S postajami je nekaj narobe.«
Peti dan — zmagoslavje
Vso noč sem imel postajo prižgano, kajti zvečer se nista oglasila. Slišali smo se šele ob pol sedmih zjutraj. Povedala sta, da sta postavila šotor na mestu, ki smo ga videli iz baze na višini 6435 metrov in da bosta počasi pospravila in odšla proti vrhu. Šotora nisem videl, ker je bil za ledeniško razpoko. Zveza je bila slaba in spet sem divje menjaval baterije, akumulatorje in antene, da bi morda odkril napako. Očitno je bilo nekaj narobe z njuno postajo. Zato sem ju lahko samo še opazoval in se tolažil, da je najhujše že za njima.
Zvonko Požgaj, Delo (1996)