Viharnik - Marta Krejan: Intervju s Tino Di Batista: Stereotipi držijo ali pa ne.
Pogosto bolj ne, se mi zdi. Sploh mnogi o ženskah so kar krivični.
Ženske se lahko prav krasno razumemo, obiranje drugih ljudi je za nas pogosto tudi izguba časa, da nataknemo verige na kolesa avtomobila ne potrebujemo mobitela, znamo se veseliti uspehov drugih (ne zgolj fuzbalerkih ekip ali smučarjev), ne označujemo svojega teritorija oz. poti z lulanjem (sploh če je sneg), objamemo se tudi v javnosti (trezne), nosimo hlače in krila in gojzerje in visoke petke, priznamo, kadar nas je strah, ni nam treba ves čas tekmovati med sabo in otroke rojevamo ...
Ko sem izvedela, da se bom na izpitni turi (za naziv alpinistke) navezala na vrv z dekletom mojih let, z eno od zgolj dveh slovenskih gorskih vodnic z mednarodno licenco, sem se tega kar razveselila. »Uh, Tina je zelo zelo stroga,« so me svarili fantje. »Slišal sem, da že zaradi malenkosti lahko padeš na izpitu!« je dodal kdo. Jasno, da mora biti stroga, alpinizem je vendarle smrtno nevarna »igra«! Fantje so najbrž malo zavistni, še vedno se namreč preveč športov, pijač in avtomobilov deli na moške in ženske, da o vsakdanjih opravilih raje ne izgubljamo besed. S Tino je bilo na izpitni turi odlično!
Ženska naveza: Ula z mamico (foto: Anka Di Batista)
Kdaj si začela s plezanjem, z alpinizmom, kako? Najprej si plesala, a ne? Kaj te je tako zelo privlačilo, da si z »nežnega« športa presedlala na »grobega«?
Že od malega sem s starši veliko hodila po hribih in priznam, da so mi bile dolge nezahtevne poti dostikrat malo odveč, če pa so se vmes pojavile jeklenice ali je bilo potrebno kje malo poplezati, so se mi pa kar zasvetile oči in lahko bi to počela cel dan. S prijateljico sva tudi dostikrat špricali glasbeno šolo (teoretični del) in šli 'plezat' v strmine bližnjega gozda. (smeh) Moja druga ljubezen je bil ples in ker takrat športno plezanje še ni bilo tako razvito, da bi se ga lotevali že otroci, se tega pač nisem resno lotila. Tudi v plesu sem zelo uživala in mislim, da ima samo gibanje veliko skupnega s plezanjem, ki ga kot gibanje nikakor ne bi uvrstila med grobe športe. Res pa je, da potem vse, kar sodi še v širši pojem alpinizma: mraz, težki nahrbtniki, zabijanje klinov (mimogrede: absolutna zmagovalka med vsemi mojimi soplezalci v tej zvrsti je prav gotovo urednica te revije) ipd. to dejavnost nekako uvršča med bolj »moške športe«.
Kako so starši takrat to sprejeli, kako to sprejemajo zdaj?
Sprejeli so v redu, ker so mislili, da je fino če se naučim malo osnov za varnejše gibanje v gorah, nikakor pa niso pričakovali, da me bo potem alpinizem tako začaral. Kasneje so me še kar podpirali, kaj pa jim je drugega preostalo. Tudi zdaj so ponosni na moje dosežke in na to, kar počnem, in mi zaupajo. Oče pa je tako ali tako doživljal svojo drugo mladost zadnjih deset let, ko sva vsako poletje za dober teden odšla plezat po Alpah in preplezala grebene kar nekaj slavnih gora (Matterhorn, Eiger, Jorasses, Dru, Piz Badile, Mont Blanc ...).
Se je kaj spremenilo (in kaj), ko si pred tremi leti sama postala mama?
Načrtovala sem, da se ne bo in da jaz že ne bom taka kot druge mame, ki so čisto 'obsedene' (v dobrem smislu) s svojimi otroki. Ampak zdaj sem točno to. Ja, marsikaj se je spremenilo, zdaj plezanje ni več na prvem mestu, ampak je Ula prva in najpomembnejša. Sem veliko manj obremenjena s plezalnimi cilji, trenutnimi razmerami, vremenom …, čeprav še vedno uživam v plezanju in se še vedno najbolje počutim, če sem nekje med gorami. Predvsem pa sem postala veliko bolj previdna, še posebej tam, kjer je večja verjetnost objektivnih nevarnosti. Predvsem zimskega alpinizma (v katerem sem do sedaj najbolj uživala) me je zdaj nekoliko bolj strah. Kar se tiče same plezalne forme, sem pa sedaj v boljši kot kadar koli prej. Torej, lotevam se mogoče tehnično nekoliko težjih vzponov, a objektivno varnejših.
Kako vse usklajuješ – družinsko življenje (s hčerko druga drugo zelo pogrešata, kadar si dalj časa odsotna), plezanje, ostale obveznosti? Je to, da se oba z možem ukvarjata z istimi stvarmi, prednost?
Usklajevanje je sedaj moja najbolj »potrebna« vrlina in trenutno jo še pilim. Vsekakor vidim v tem, da se tudi Tomaž ukvarja z istimi stvarmi, prednost. Obema je jasno, kaj je treba in kaj je fajn, je pa res, da se on sedaj večkrat odpravi v tujino za več dni kot jaz. Če kaj, potem zdaj najbolj pogrešam to svobodo, ki sva jo imela prej, ko sva se lahko v vsakem trenutku odločila, spakirala in šla, kamor nama je takrat zapasalo. Ampak ne bi zamenjala! Meni je zelo težko zapustiti Ulo za dalj časa, Tomažu malo lažje (on je bolj racionalen). Ne vem še, kako zelo Ula pogreša mene, ampak verjetno je zdaj bolj problem v tem, kako zelo jaz pogrešam njo. Lani septembra sem se zaradi tega tik pred zdajci odpovedala enomesečni odpravi v Indijo.
Tina v Dolomitih (foto: Andrej Erceg)
Si želiš, da bi se hči ukvarjala s čim drugim, ne ravno s plezanjem oz. alpinizmom?
Oba s Tomažem sva skoraj istočasno razmišljala o tem, da si pravzaprav ne želiva, da bi se Ula ukvarjala z alpinizmom, ker bi naju preveč skrbelo … Verjetno bova glede tega spremenila mnenje, ko se bodo začele pojavljati prilike, da gremo skupaj v gore ali plezat. Po eni strani je super, da lahko s svojim otrokom počneva stvari, v katerih oba uživata najbolj (kot sva recimo midva z očetom v zadnjih letih), po drugi strani pa je seveda najbolj pomembno to, da počne tisto, kar ga najbolj zanima in veseli.
Si kdaj zaznala, občutila, da so fantje morda zavistni, da ti ne zaupajo, ker si dekle, četudi si v tem, kar počneš, boljša od mnogih? Kako je s tem pri vodenju v gore – ali kdaj ne dobiš gosta oz. stranke, ker si ženska?
Kar se plezanje tiče, je bilo tako, da ko so enkrat dojeli, da sem jim povsem enakovredna soplezalka, niso delali več razlik. Kar pomeni, da se tudi nisem mogla več izgovarjati, da bi jaz npr. nosila lažji nahrbtnik ipd. (smeh) Dostikrat se je zgodilo, da ko sem nekaj preplezala, so potem kar naenkrat vsi šli v to smer, češ če jo jaz zmorem … V alpinizmu pa je tako, da je včasih najtežje že samo spraviti se v eno steno (ker ne veš, kakšne so razmere, kako težko je v resnici …).
Kar se vodenja tiče, se je že kar nekajkrat zgodilo, da kakšni moški niso želeli mene za vodnico, ker sem ženska. Zaradi tega se ne sekiram preveč, ker po drugi strani imam pa še vedno več gostov kot gostij – verjetno si tudi ženske včasih raje izberejo postavne in zagorele moške vodnike. (smeh) Malce mi je včasih tudi neprijetno, ko pridem na kakšno kočo, predvsem v Alpah, kjer je vedno veliko vodnikov in me potem vsi gledajo in ocenjujejo. Ampak tudi tu imam v glavnem pozitivne izkušnje; vodniki z UIAGM licenco imamo spoštljiv odnos drug do drugega in si radi pomagamo, ne glede na to katerega spola smo in od kod prihajamo.
V čem je razlika, če plezaš z žensko v navezi oz. z moškim?
Kar se mene tiče, je glavna razlika v druženju. Ženske se zabavamo s svojimi forami, moški s svojimi, zato grem z obojimi rada plezat. Če iščem enakovrednega soplezalca, mi je načeloma vseeno, katerega spola je, je pa res, da imam veliko večjo izbiro med moškimi.
V čem je prednost žensk in v čem moških v alpinizmu?
Prednost žensk: boljša tehnika plezanja in bolj racionalna poraba moči, boljša vzdržljivost, večja vztrajnost, boljša intuicija oz. upoštevanje le-te, manj hrane in zato posledično lažji nahrbtniki, večja lepota – pomembno za fotke. (smeh)
Prednost moških: moč (predvsem pri fizično zahtevnem plezanju: npr. pri previsih in počeh), manj jih zebe in zato posledično ne potrebujejo toliko slojev oblačil kot me, enostavnejše lulanje ...
Daš kdaj prednost še čemu drugemu (razen materinstvu, seveda), kakemu hobiju? Rada opravljaš gospodinjska dela?
Včasih sem zelo veliko hodila po zabavah, kjer se je plesalo celo noč (a se to šteje za hobi?), zdaj pa tega praktično ne počnem več in to zelo pogrešam. Moj drugi najljubši šport je turno smučanje. Sem slaba kuharica (včasih niti sama ne morem pojesti tega, kar skuham), za to je pri nas zadolžen Tomaž, vendar pa dobro pečem sladice. Od gospodinjskih del rada zlagam perilo in likam in ob tem skoraj meditiram oz. se zelo zasanjam ter načrtujem in razmišljam o naslednjih podvigih. Sem tudi dosti tehnični tip, zato rada včasih tudi kaj malega popravim. V načrtu imam tudi svoj vrtiček z zelenjavo in rožami …, ampak mislim, da bo to prišlo na vrsto na stara leta.
Tina je bila šestkrat slovenska alpinistka leta, ni pa ena najboljših zgolj v Sloveniji, ampak spada med svetovno alpinistično elito. Naj omenim zgolj nekaj najpomembnejših ali najzahtevnejših »projektov«, ki jih ima Tina na svojem seznamu že izpolnjenih želja:
- preplezani »Trije zadnji problemi Alp« pozimi (severna stena Eigerja, Matterhorna in Grandess Jorasess) – prva Slovenka in kot druga od Slovencev nasploh (pred njo je te vzpone opravil samo Tomo Česen);
- prvi ženski smučarski spust z Denalija (skupaj z Anjo Bervar, ki se je, prav tako prva ženska, z Denalija spustila s snežno desko);
- prva ženska naveza na Fitz Royu (z Moniko Kambič);
- prva ženska naveza na Trango towerju (s Tanjo Grmovšek in Aleksandro Voglar);
- številne težke kombinirane smeri v Alpah;
- preplezana športnoplezalna smer z oceno 8a (za lažje razumevanje: če gre za lestvico od 1 do 10, bi bila ta ocena 8, s tem da je desetico izredno težko doseči).
Marta Krejan