RadioDur – Dušan Škodič. 3. oddaja
RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO
Lahko bi rekel, da tako toplega konca oktobra, kot je bil letošnji, ne pomnijo niti najstarejši. S tem morda malce pretiravam, a to je le fraza, ki nam jo dopisniki v času kislih kumaric tlačijo v ušesa, ob vsaki nekoliko obilnejši nevihti s točo, ki ljubiteljskim vrtičkarjem razcefra solato. O dejanskih temperaturnih odstopanjih od mesečnega povprečja, nam bodo poročali meteorologi, mi pa se bomo danes raje posvetili kakšni drugi temi. Trenutno preživljamo dva dela prosta dneva, kar v Evropi ni ravno pogost dogodek. Danes smo se Slovenci lahko s ponosom spomnili na Primoža Trubarja in našo prvo knjigo, jutri pa bo prišel čas za tiste, ki jih ni več med nami. Mnoge med njimi so na žalost vzele tudi gore. Nekatere zaradi delovnih obveznosti, ki so jih vodile v gorske predele in druge zaradi želje, ki se ji niso mogli upreti.
Iz Himalaje, natančneje iz Tibeta, so nas tekom meseca dosegle vesti o uspehih naših alpinistov, ki so stopili na vrh osemtisočaka Čo Oju, ter o preplezanih prvenstvenih smereh v steni sedemtisočaka Čomolharija. Med tem, ko je bil Čo Oju našim alpinistom že večkrat naklonjen, pa je »božanska kraljica« Čomolhari, ki leži ob Butanski meji, širši javnosti neznanka. Gora je bila namreč kljub svoji impresivnosti deležna le revnega obiska, saj je vzpon iz Butanske strani prepovedan, iz Tibetanske, kjer so uspeli naši pod vodstvom Marka Prezlja, pa je izredno zahteven. Gotovo ste že slišali, da je pristop na nekatere vrhove v Himalaji prepovedan. No, resnici na ljubo se to ne dogaja samo tam. Če se ozremo nazaj, se je bilo tudi pri nas včasih skoraj nemogoče povzpeti na nekatere obmejne vrhove. Žal pa varuhi meje, po nekem čudnem pravilu, bolj kot da branijo ozemlje pred tujci, lovijo in preganjajo svoje ljudi. S podobnim žalostnim prizorom, se je na žalost soočila tudi naša odprava na Čo Oju.
Ker je jutri dan spomina na umrle, bom navezal naslednjih nekaj besed na žrtve v gorah. Delo ali samo zahajanje v gore, nista edina razloga, ki sta v ljudski miselnosti spletla pregovor, da je nor, kdor gre gor. Lahko je nekaj čisto tretjega, podobno tistemu, o čemer sem govoril v prejšnji oddaji, ko sem se spomnil gora nad Sočo.
Odprava na Čo Oju, je namreč v svetovni javnosti povzročila velik medijski vihar. To kar so doživeli člani slovenske odprave in večja skupina tujih alpinistov, je za današnje pojme res nedojemljivo. Tibet je, kot vemo, že pred pol stoletja okupirala Kitajska. Zaradi stiske in ogroženosti, čez gorske prelaze, tudi višje od 5000 metrov, ljudje bežijo iz lastne domovine. Tako so alpiniste v baznem taboru, nekega jutra prebudili streli iz pehotnega orožja. In imeli so kaj videti. Kitajski vojaki so priredili lov na skupino beguncev, ki se je skušala izmuzniti v Nepal. Dva človeka sta umrla, nekaj pa je bilo ranjenih. Izkazalo se je, da je bil naš alpinist Pavle Kozjek prvi, ki je imel toliko vesti in seveda tudi poguma, da je na mednarodni spletni strani MountEverest.net, objavil poročilo in fotografije, ki so nemudoma obkrožile svet. In veste, kaj je pisalo v uradnem poročilu države, ki bo organizirala naslednje olimpijske igre? To, da so se vojaki le branili pred skupino otrok in odraslih, ki so jih napadli na gorskem prelazu.
Bodi dovolj temnih misli za danes. Posvetimo se raje spet naši gorniški dejavnosti. Hoja je človekov najnaravnejši in najbolj preprost način gibanja, ki dobro vpliva na naše gibalne sposobnosti in zdravje. Hoja v prijetnem naravnem okolju in morda še v prijetni družbi, zbistri tudi misli in duha. Prejšnji teden smo se Slovenci spomnili stote obletnice legendarnega profesorja Draga Ulage, ki je dejal: »Športno ozaveščen človek rad hodi v naravo, kjer vedno znova doživlja prastaro igro spreminjanja letnih časov«. Takšno zlivanje z naravo nam lahko nudi vedno nova doživetja, ob katerih pozabljamo na vsakdanje skrbi, misli pa se umirijo v sproščen tok. Že marsikateri umetnik je ugotovil, da lahko »hoja naredi modreca in poeta«, profesor Ulaga, pa bi dodal, da nam lahko dolgoročno pomaga tudi ohranjati zdravje in upočasni staranje. S tem se je strinjal tudi naš slavni olimpionik Leon Štukelj, ki je prisegal na kombinacijo umskih in telesnih aktivnosti. Mi pa moramo priznati, da se je obema gospodoma, teorija lepo obnesla tudi v praksi.
Navedel bom še eno od profesorjevih uporabnih misli, ki se glasi: »Bolečina gre skozi glavo notri, skozi noge pa ven«. Takšnih nasvetov človek nikoli ne bi smel pozabiti. Naj ob tej priložnosti omenim, da sva imela tako jaz, kot naš stari znanec Miha Pavšek, priložnost poslušanja in sodelovanja na predavanjih profesorja Draga Ulage. Sodelovanja pa zato, ker brez skupinskih telesnih vaj pri njem enostavno ni šlo. O telesni aktivnosti pri hoji v gore, bom spregovoril še ob kakšni drugi priložnosti. Sicer pa upam, da ste uspeli ujeti še kaj žarečih macesnov, o katerih sem govoril zadnjič. Tistim pa, ki ste se zavoljo tega morda namenili obiskati Sedmera jezera, priporočam, da dajo v nahrbtnik nekaj več hrane in pijače, saj se planinski dom z drugim novembrom zapira.
Omenil sem že, da je poleg naravnega okolja, pri telesnih aktivnostih zaželena tudi dobra in vesela družba, zato vam bom za konec povedal še anekdoto.
Nekoč smo imeli na Komni mednarodni planinski tabor, kamor je prišel tudi fant iz Nizozemske, ki mu je bilo ime Wim. Seveda Wim z dvojnim W, toda asociacija je bila pri nekaterih slovensko govorečih udeležencih prehuda in že kmalu so mu pritaknili vzdevek »Cet«. Fant je to opazil in nekoga vprašal, zakaj ga tako kličejo. In vprašani mu je odgovoril, da sta pri nas Cet in Vim, pravzaprav eno in isto. Ubogi Wim je bil popolnoma vzhičen in vsakemu od tujih študentov, ki so se taboru pridružili z zamudo, se je poslej prav ponosno predstavil še s svojim novim imenom: Cet. »Veste«, jim je rekel, »že marsikje po svetu sem bil, ampak nikjer, razen v tejle mali Sloveniji, niso imeli prevoda za moje ime«.