Jutro, Ponedeljska izdaja (1932): Včeraj zjutraj je padel čez 400 metrov visoko jugozahodno steno Grintovca Ljubljančan Albert Makovec in se ubil

Kamnik, 16. maja 1932
Med prijetno razpoloženje v Kamniški Bistrici je dopoldne nenadoma treščila vest, da se je ob pol 7. zjutraj na jugozahodni steni Grintovca smrtno ponesrečil 26-letni Albert Makovec iz Ljubljane. O grozni nesreči smo izvedeli naslednje podrobnosti:
V nedeljo dopoldne je prispel na Kokrško sedlo v družbi nekega svojega prijatelja Albert Makovec, krojaški pomočnik pri tvrdki Kovič v Mostah pri Ljubljani. V ponedeljek ob 5. je krenila iz Cojzove koče na Kokrškem sedlu družba 10 turistov na Grintovec. V družbi sta bila tudi dva Kamničana in Makovec. Šli so po znani poti po zaledenelem snegu, v katerem so prvi le s težavo utrli stopinje, da so mogli drugi za njimi varneje stopati. Vsi so bili po predpisih opremljeni s cepini. Na Grintovcu se je družba mudila komaj 20 minut nato pa so se v isti smeri vrnili proti koči nazaj. Po nekaj sto metrov dolgem snežnem plazu so se v poševni smeri previdno pomikali navzdol, opiraje se na cepine. Kakih 50 metrov pod zgornjim robom plaza je mlademu trgovskemu pomočniku Stanetu S., uslužbencu v trgovini Kramarja v Kamniku, spodneslo cepin, da je na veliki strmini padel na hrbet in z glavo navzdol pričel drseti po zaledenelem snegu. Po velikem naporu se mu je posrečilo, da se je obrnil, tako da je drsel z nogami naprej, a še vedno po hrbtu. Skušal je z nakovanimi petami gojzeric prebiti debelo plast snega, da bi našel oporo in se ustavil, toda ni se mu posrečilo. Šele ko se je z naglo kretnjo obrnil, mu je uspelo, da je z rokami prebil sneg in se ustavil. Pri tem si je odrgnil kožo na obeh rokah. Imel je srečo, da se je ustavil prav nekaj metrov prej, preden dobi snežišče še večjo strmino, na kateri bi se zaradi velike hitrosti težko ustavil in bi ga prav gotovo zadela ista usoda kakor pet minut kasneje Alberta Makovca.

Družba se je pod vtisom te nezgode previdno spuščala navzdol. Makovec je nekoliko zastal, naenkrat pa ga zagledajo tovariši, da drsi no snežišču navzdol. Makovec je skušal porabiti isto taktiko, a mu ni uspelo. Tovariši so mu klicali naj se upre z nogami v sneg. Pomagati mu ni mogel nihče, ker je družba korakala v jugozahodni
smeri, Makovec pa je drsel proti zahodu, kamor je nagnjeno snežišče. Ko je drsel mimo družbe s hitrostjo 40 km, je bil oddaljen od nje nad 50 metrov. Še en trenutek in družba ga je izgubila iz vida — nesrečnik je padel čez 400 metrov visoko jugozahodno steno. Nesreča se je pripetila točno ob pol 7. zjutraj. Družba ostalih 9 turistov se je takoj odpravila, da ga poišče, a so ga ob pol 9. uri že našli trije turisti, ki so korakali proti koči. Bil je strašno razmesarjen, da ga ni bilo spoznati.

Po legitimacijah, ki jih je imel ponesrečenec pri sebi, se je dognalo, da je to 26-letni krojaški pomočnik Albert Makovec, član Sokola I. Po rodu je bil iz Šempasa pri Gorici, brez staršev in je bival že dalje časa v Ljubljani.
Turisti so o nesreči takoj obvestili oskrbnika v bistriški koči in tajništvo SPD v Kamniku, ki je organiziralo ekspedicijo, ki bo v torek zjutraj prenesla truplo ponesrečenca v Kokro. Truplo bodo prepeljali v Ljubljano.

Jutro, ponedeljska izdaja, 17. maj 1932
 

Smrtna nesreča v kamniških planinah

Prva žrtev kamniških planin je postal letos 26 letni trgovski pomočnik Makovec iz Ljubljane — Na Grintovcu je padel v 400 m globok prepad in se ubil

Kamnik, 17. maja 1932
Kakor lani, tako so bili tudi letošnji binkoštni prazniki obdarjeni z najkrasnejšim
vremenom. Kdor je le mogel, je šel v planine ali na kak krajši izlet v okolico. Lepo vreme je kljub velikim glasbenim prireditvam izvabilo v Kamniške pianine tudi veliko število Ljubljančanov. Že v soboto so s popoldanskim in večernim vlakom prispele v Kamnik cele gruče turistov, ki so hoteli par dni prebiti v planinah. Oba jutranja vlaka sta bila o praznikih nabito polna. Največ turistov je seveda obiskalo Bistrico, kjer so ob krasnem vremenu polegali po idilični zeleni trati in se sončili ob bregovih Bistrice in potoka Sedelščka. Kristalno čisto nebo brez najmanjšega vetra je še povečalo prijetno razpoloženje. Pogumnejši turisti so jo ubrali višje v planine, kjer so bile vse koče zasedene do zadnjega kotička. Na Krvavec in Veliko planino so prišli še zadnji smučarji, da se poslove od snega, ki pod vročimi sončnimi žarki hitro kopni. Tudi na Kamniškem in na Kokrškem sedlu sta bili koči nabito polni.
Krasno binkoštno vreme je izvabilo v planine tudi 26 letnega krojaškega pomočnika Alberta Makovca. Z nekim svojim rojakom in dobrim planinskim tovarišem je odrinil v nedeljo dopoldne na Kokrško sedlo.
Zvečer je vladalo v koči najboljše razpoloženje, edino drugače vedno veseli in brezskrbni Makovec je bil to pot nekam otožen in tih.

Zadnjič vrh planin
Prihodnje jutro se je ob pol 5. Odpravila družba 10 turistov proti Grintovcu. V družbi sta bila tudi dva Kamničana. Kakih 300 metrov pod vrhom so morali iti preko strmega snežišča. Sneg je bil poledenel in tak trd, da so prvi le s težavo utirali pot in si s cepini pomagali navkreber. Na vrhu Grintavca je družba kakih 30 minut uživala veličasten razgled. V zgodnji jutranji uri je bilo nebo popolnoma jasno, le na obzorju nad Ljubljano so se zbirale drobne meglice. Precej časa so opazovali štiri turiste, ki so globoko pod Grintovcem v južni smeri korakali po snežišču. Albert Makovec je pri tem pripomnil: »Ravno na onemle kraju sta se pred šestimi leti na binkoštni ponedeljek ponesrečila dva turista, zaročenec in zaročenka, ki sta po zledenelem snegu padla v globino.« Gotovo ni slutil, da bo 10 minut kasneje ista usoda zadela tudi njega.

Povratek z Grintovca
Pred odhodom z Grintovca se je družba še slikala, nekateri pa so potem še skušali s cepini prebiti debelo plast snega, da bi prišli do skrinjice s štampiljko. Po brezuspešnem trudu je družba krenila nazaj proti Kokrškemu sedlu. Šli so v isti smeri kot so prišli na Grintovec. Po poledeneli snežni skorji so se spuščali navzdol, opiraje se na cepine. Nekdo je še pripomnil: »Pazite, da boste ovili jermen okrog roke in pravilno držali cepin.«

Svarilo
Nekako 40 metrov pod vrhom je mlademu trgovskemu pomočniku Stanetu P.,
uslužbencu v trgovini M. Kramar v Kamniku spodneslo cepin, da je padel z glavo naprej in po veliki strmini pričel drseti naprej. Po par brezuspešnih poskusili se mu je končno posrečilo, da se je obrnil, tako da je drsel z nogami naprej. Ves trud, da bi s petami prebil ledeno plast snega in tako našel oporo, da bi se ustavil, je bil zaman. Šele, ko se je z naglo kretnjo obrnil na trebuh, mu je uspelo, da je z rokami prebil sneg in se ustavil tik pred Makovcem, ravno ko so se pod njim postavili štirje tovariši v vrsto, da ga ustavijo, ko pridrči do njih. Stane, ki je bil to pot prvič v planinah, si je pri tem močno odrgnil kožo na rokah.

Usodni padec
Pod vtisom te nezgode se je družba previdno spuščala v poševni smeri po snežišču. Posebno previdno je stopal Stane, ki je pri svojih nevarnih akrobacijah po snegu izpustil cepin, da je zdrčal po snegu v globino.
Družba je korakala v dveh partijah kakih 20 metrov narazen. Albert Makovec je bil med zadnjimi. Kakor pripovedujejo očividci, je Makovec pri spuščanju po strmem snežišču držal cepin za les in ne za železo, kar velja v turistovski praksi za popolnoma napačno. To je bilo tudi vzrok njegove tragične nezgode.
Makovcu se je utrgal jermen, roka mu je spodrsnila ob lesu, padel je na hrbet in pričel drseti po strmini. Tovariši so mu klicali, naj si pomaga z nogami. Toda snežna plast je bila pretrda, da bi se mu jo posrečilo prebiti. Lovil se je z rokami, toda ves napor je bil zaman. Tudi ko je hotel uporabiti isto taktiko kot par minut prej Stane, da bi se obrnil na trebuh, mu to ni uspelo. Z nadčloveškim naporom je še udaril z nogami v sneg, ki se je res vdal in zdelo se je že, da se bo ustavil.
Ker pa je drsel že s precejšnjo hitrostjo, mu je pritisk vrgel noge iz vdrtine in ga pognal naprej. Prišel je še na večjo strmino — očividci sodijo, da najmanj 50 stopinj — in z brzino 50 ali 60 km je zdrčal naprej. Makovec ves čas napornih poizkusov, da bi se rešil, ni izustil niti besede, niti klical na pomoč. Okamneli od groze so gledali ostali za njim kako je drsel še 200 metrov po snežišču, nato pa izginil.
Nihče mu ni mogel pomagati. Turisti so korakali v jugovzhodni smeri. Makovec pa je drsel proti zahodu, kamor je nagnjeno snežišče. Ko je drsel mimo spodnje skupine turistov, je bil oddaljen od nje nad 50 metrov. Če bi mu kdo hitel na pomoč, bi ga prav gotovo ne ujel, sam pa bi tvegal, da ga doleti ista usoda. Nesreča se je pripetila točno ob pol 7. zjutraj.
Dva turista sta se takoj odpravila za njim, da ga poiščeta. Po dobro vidni sledi sta se previdno spuščala po veliki strmini. Opazila sta. da se je Makovec obupno boril za življenje. Vsakih par metrov se je na snegu poznal udarec z roko, zdaj na desni zdaj na levi strani. Sled nog je bila včasih prav globoko udrta v ledeno skorjo. Na sredi snežišča sta našla tudi s cepina odtrgani jermen. Oba turista sta bila prepričana, da strmina neha v položnem izteku ali pa v kaki kotlini in da bosta našla Makovca še živega. Naenkrat pa je sledov zmanjkalo in začudena sta videla, da sta na robu 350 do 400 metrov visoke jugozahodne stene Grintavca. Vsak dvom je bil sedaj izključen: Makovec se je smrtno ponesrečil.
Turista sta se brž odpravila v Cojzovo kočo na Kokrško sedlo, odkoder je par minut kasneje krenila družba 7 turistov z vodnikom, da poiščejo truplo ponesrečenca. Družba se je razdelila v dve skupini. Ena je odšla po zgornji, druga pa po spodnji poti pod usodno steno.

Smrt v prepadu
Medtem so korakali proti Kočni trije turisti, ki so hoteli naskočiti Kočno in se povzpeti na vrh. Izgubili so markacijo in so se že hoteli vrniti. »Markacija!« reče eden opazivši v razdalji 10 metrov rdečo liso, druga dva pa naenkrat za vpijeta »kri!«
Mislili so, da je to kri kakega gamsa, posebno ko so našli po skalovju še več krvavih sledov. Nekoliko nižje pa ob krvavem sledu zagledajo — človeško oko še nižje sledove možganov in končno človeško truplo. Ob pogledu na truplo ponesrečenca so se vsi zgrozili. Mladi, postavni fant je bil grozno razmesarjen. Obleka je bila vsa strgana, da je bilo truplo na pol golo. Obe roki in nogi na več krajih zlomljeni in zviti, glava popolnoma razbita, da ni bilo mogoče spoznati obraza, prsni koš strt in ramena tako stisnjena, da ga je bilo preko prs komaj 12 cm. Pogled na brezoblično maso je bil grozen.
Ko je prišla na kraj, kjer je ležalo truplo, tudi ekspedicija iz kokrškega sedla, so videli, da trupla ne morejo prenesti na kamniško stran, ampak da ga bodo morali spustiti v Kokro. Pri ponesrečenem turistu so našli še njegovo listnico, v kateri je imel sokolsko legitimacijo in več fotografij svojih sorodnikov. Ura se je med padcem po skalovju razbila in je bogve kje obležala.

Prenos trupla
Ekspedicija, kateri so se pridružili tudi oni trije turisti, ki so prvi našli truplo, se je vrnila v kočo, od koder so takoj obvestili oskrbnika v Bistriški koči o strašni nesreči. Obvestili so tudi tajništvo podružnice SPD v Kamniku, ki je organiziralo ekspedicijo, da spravi ponesrečenčevo truplo s planine. Ekspedicija je krenila včeraj popoldne na Kokrško sedlo, danes zjutraj pa bo prenesla truplo v Kokro, od koder ga bodo prepeljali v Ljubljano, kjer bo pokopan.

Albert Makovec
je bil po rodu iz Šempasa pri Gorici. Staršev ni imel več, bratje in sestre pa so vsi v Ameriki. Dalj časa je bil zaposlen pri tvrdki Kovic v Mostah. Stanoval je v Društveni ulici št. 6. Prijatelji ne morejo prehvaliti njegove skromnosti, uslužnosti in vedno veselega odkritega značaja. Makovec je bil član Sokola I., zelo delaven in varčen ter si je prihranil že lepo vsoto 40.000 Din. Največje njegovo veselje je bilo, kadar je mogel pohiteti v planine. Najraje in največkrat je plezal na Grintovec, kjer je na binkoštni ponedeljek tako tragično končal svoje mlado življenje.

Slovenski narod, 17. maj 1932