Bergsteiger predstavlja Julijce in naš alpinizem

Zapisi o Triglavskem narodnem parku, zgodovini našega planinstva, dr. Juliusu Kugyju in Paulu Aschenbrennerju — Bogate ilustracije

LJUBLJANA — Le redko se zgodi, da kaka priznana tuja revija objavi obsežnejši zapis o naši deželi, kar velja seveda tudi za planin­stvo (alpinizem) in naše gore. Izjeme so seveda bile, toda v glavnem le ob največjih uspehih našega ekspedicionizma, pa še tedaj smo bili navadno zadovoljni že z malo daljšim člankom in reportažo.
Bergsteiger, revija, ki izhaja pri münchenski založbi Bruckmann kot naslednica Berge und Heimat, glasila avstrijskega planinskega društva, ki je začela izhajati leta 1931, pa je v zadnji (aprilski) številki to tradicijo prekinil. Ali je to le posledica dobrih stikov INDOK službe pri Planinski zvezi Slovenije, ki jih je vzpostavila v krat­kem obdobju urednikovanja lani tra­gično preminulega Tonija Hiebelerja ali pa delovanja »ponudbe in pov­praševanja«, je za sedaj seveda še tež­ko presoditi. Imamo namreč izredne gore, dobro opremljene (za nekatere celo že preveč), cene so za tujce več kot ugodne, nismo pa uveljavljeni. Vprašanje kako bomo izkoristili to kompleksno predstavitev evropski (in svetovni) javnosti, je zato najbrž po­vsem upravičeno.
Barvna naslovnica (28 x 21,5 cm) s pogledom na skupino Škrlatice, čla­nek Janeza Bizjaka o Triglavskem na­rodnem parku (štiri strani, celostran­ski barvni posnetek Jalovca in še štiri barvne ter enako število črnobelih fo­tografij), bogato ilustriran zapis Fran­cija Savenca in Petra Ščetinina o alpi­nizmu v Julijcih na petih straneh, pa še enkrat toliko člankov ter ilustracij izpod peresa tujih avtorjev. Ob tem pa še zanimiv spominski zapis Paula Aschenbrennerja o njegovem vzponu (1934) prek S stene Travnika, kar je bil še nekaj let po vojni največji pod­vig v naših gorah. In portret poeta naših gora dr. Juliusa Kugyja. To so le glavni članki.

Pogled pa nehote pritegne tudi dva manjša posnetka v uvodnem, infor­mativnem, lahko bi rekli celo ogla­snem delu: Planinski dom v Tamarju in Dom pri Triglavskih jezerih, poleg pa tekst, ki vabi v naše gore— pod vodstvom vodnikov alpinistične šole Dachstein. Ob tem pa si še tako skro­men poznavalec naših razmer nehote začne zastavljati vprašanja. Ali res še nismo sposobni organizirati kaj podo­bnega? Kovačnice planinskih strokov­njakov imajo tudi že številne nealpske dežele in to ne le nacionalne, ob njih je vedno tudi po nekaj manjših, področnih. Celo privatnih ne manjka. Imamo morda premalo kvalificirane­ga kadra? Ob tem, da smo v Nepalu ustanovili (Aleševo) šolo, kjer se usposabljajo gorski vodniki celo za najtežje ture? Ali pa se za vsem tem skriva nezainteresiranost, premajhna razgledanost?

Ni še dolgo tega, kar je pariška revija AlpiRando objavila daljši zapis o visokogorskem smučanju v Triglav­skem pogorju. In redni obiskovalci naših gora že vedo povedati o posledicah. Tujci prihajajo in sprašujejo po itinereijih, podrobnejših vodnikih in priročnikih, seveda takih, ki bi jih o možnostih podučili v njim razumljivih jezikih. Na razpolago pa je le nova izdaja Turnih smukov, pa še te ne dobe povsod (prodane pa je že pol naklade!). Podoben, le s precej bolj skromnim izborom tur, trijezični vo­dnik za Slovenijo, Koroško in Julijsko krajino je še manj dosegljiv. Edina svetla stran naše tovrstne ponudbe so pravzaprav zemljevidi (kjer jih je mo­goče kupiti) Planinske založbe pri PZS. Pokrivajo že večji del Slovenije, so sodobni in njih vsebina dobro vzdr­ževana.

Ni bila prvoaprilska
Novica o odhodu v Nepal, ki smo jo objavili pred tednom dni, ni bila prvoaprilska šala, bila je pomota. Sicer pa je večina sklepala pravilno. 25. maja bo odhod v Peru in ne Nepal (tja bo morda jeseni, če se bodo uresničile nekatere zamisli). Sicer pa je vse to­čno. Popotovanje bo trajala 35 dni, udeleže se ga lahko tudi tisti, ki ne bodo hodili po gorah, seveda pa bodo morali naokoli po svoje. Rok ostaja še nadalje 10. april, informacije pa je mogoče dobiti v pisarni PZS (061) 312-553.

Indijski alpinizem
Tudi indijski alpinizem se vse hitre­je razvija. Predlani je bila njihova or­ganizacija sprejeta v mednarodno združenje UIAA, število njihovih od­prav pa je lansko leto že doseglo 100. Največ (40) so jih organizirali v Zaho­dni Bengaliji, največ jih je bilo v pod­ročju Gangotri in Manali, v 20. so so­delovale alpinistke, 14 pa jih je bilo celo povsem ženskih. Zato ne preseneča, če so za največji uspeh ocenili vzpon Indijke na Mt. Everest. Z ja­ponskimi alpinisti so opravili prvi pri­stop na Mamostong Kangri (7516 m). Število tujih alpinističnih odprav v in­dijske gore pa se je nekoliko zmanjša­lo. Lani jih je bilo le 60, kar pa je bilo zaradi težav na zahodnih mejah tudi pričakovati.

 

Seznam, ki močno preseneča
Med 400 kategoriziranimi športniki v Sloveniji je dvanajst alpinistov

LJUBLJANA - V obvestilih ZTKO Slovenije je objavljen tudi sez­nam kategoriziranih in perspektivnih športnikov — alpinistov iz Slovenije za leto 1985. Med 400 kategorizirani­mi je alpinistov 12 (lani 24) in še 6 perspektivnih (lani 14, vseh pa 417).
V mednarodnem razredu je Iztok Tomazin (AO Tržič) ob Janezu Ben­koviču (AO Kamnik) in Bogdan Biščaku (AO Postojna), ki to prizna­nje podaljšujeta. V zveznem razredu jih je skupno devet: Filip Bence (AO Tržič), Tomo Česen (AO Kranj), Ma­ja Dolenc, Lidija Honzak (obe AO Matica), Rok Kolar (AS Prevalje), Peter Podgornik (AO Nova Gorica), Igor Škamperle (AO Postojna), po­daljšujeta pa Blaž Jereb in Mirko Po­gačar, oba člana AO Radovljica. In še perspektivni športniki: Mirjam Bizjak (AO Nova Gorica), Janez Jeglič (AO Domžale), Mirko Kranjc (AO Črnuče), Zvone Peterlin (AO Škofja J Loka), Jože Repina (AO Litija) in Uroš Rupar (AO Škofja Loka).
Seznam torej, ki preseneča (na več načinov) in v nobenem primeru ne odseva dosežkov. Tudi seznam tistih, ki jih je ZTKOS nezgodno zavarovala za letos (med njimi pa so še trije zaslužni športniki: Bergant, Knez in Pollak), ne daje popolnejše slike.
Od kod take anomalije. Bojan Pol­lak, predsednik koordinacijske komisije za alpinizem pri PZJ je povedal, da je seznam pripravljen, kakor kaže, na osnovi objave jugoslovanske ZTKO, ki so ga pripravili že lani de­cembra. 29. januarja letos pa so imeli potem z njimi sestanek, kjer so poja­snili težave, še posebej pa nove usmeritve alpinistov, ki se vse bolj specializirajo itd. Nova kategorizacija pa zamuja. Obljubljeno je, da bodo takoj ko bo mogoče, izšli popravki (dopolnitve) seznama. Žal pa tudi korektu­re, ki so predvidene, razmer ne bodo popravile.

FRANCI SAVENC

Zanimivo predavanje
Te dni je v Paklenici tudi skupina češkoslovaških alpinistov. Med njimi je Jiri Novak, vodja njihove lanske odprav, ki je opravila prvi vzpon prek zahodne stene Daulagirija (8167 m). Med povratkom v domovino 15. aprila se bo za nekaj ur ustavil tudi v Ljubljani, kjer bo imel tudi kratko predavanje. Kje in ob kateri uri bo predavanje, bomo lahko objavili šele prihodnji ponedeljek.

Spominski turni smuk
Člani Soškega AO iz Bovca vabijo na šesti turni smuk v spomin na Igorja Marka in Damjana Mlekuža. Zbor bo 13. aprila ob 8. uri pred zgornjo (D) postajo kaninskega žičniškega sistema. Trajal bo do 15., 16. ure. Zaradi sestopa (kakih dve uri) v Žago in po­vratka z avtobusom (odpelje ob 17. uri) v Bovec organizatorji posebej opozarjajo na obuvala. Je pa še dovolj snega in če bo vreme kot ga napovedujejo poznavalci, bo smuk enkratno doživetje.

 

Slavni režiser Werner Herzog snema film o Messnerju
Režiser meni o tem plezalcu, da je poseben človek, ki ne tvega kar tja v en dan, temveč svoje ture skrbno pripravlja

LJUBLJANA — Pred dnevi je slavni nemški režiser Werner Herzog na tiskovni konferenci v Ljubljani ob predpremieri svojega filma Fitzcarraldo, povedal nekaj podrobnosti o sodelovanju z Reinholdom Mes­snerjem.
Značilnost Herzogove umetniške izpovedi bi bila lahko na kratko: s pomočjo preproste zgodbe čim dlje zavrtati v skrivnosti našega bivanja in našega sveta. Njegovi junaki so vsi mejni junaki, skrajneži, celo blazneži, ki žele za vsako ceno doseči nekaj, kar se zdi navadnim ljudem nedosegljivo, noro. Moto Wemerja Herzoga pa je tudi: stvari lahko predvidevaš, a pred­videti moraš tudi naključja. »Mene zanima človek v premagovanju narave in njenih zakonov omejitve. Prav to preseganje omejitev je zame vir eksta­ze.« In Ekstaza je naslov filma, ki ga je Herzog posnel v Planici, s Steiner­jem v glavni vlogi.
O filmu z Messnerjem je povedal: »Vedel sem, da se bova nekoč srečala. In res je prišel ter mi pokazal scenarij. Ni bil kaj prida, a rekel sem si: če bom kdaj snemal film o alpini­stu, bo ta gotovo Messner. To je pose­ben človek in velik profesionalec. Ni res, da tvega kar tja v en dan. Zelo natančo pripravlja svoje podvige in nikakor ne sili z glavo skozi zid.«
Ker je bil Herzog vedno naklonjen športu, se je lani z ekipo odpravil z Messnerjevo ekipo na Daulagiri in oba Gašerbruma. Prišli so do višine pet tisoč metrov, potem pa so bili za oba plezalca (Messnerja in Kammerlanderja) prepočasni. Snemanje so na­daljevali z močnimi teleobjektivi, ne­kaj pa je posnel tudi Messner sam s 16 mm kamero. »Vendar nikar ne misli­te, da gre za strogo alpinistični film, da smo snemali le tehnične težave. Ne, želel sem prikazati predvsem reakcijo človeka v tem prostoru. V filmu, ki ima naslov Solza bogov, gre pravzaprav za čuden pojav: zakaj seje začel taliti ledenik, ko so vendar tem­perature še vedno tako nizke? Film. bom še snemal. Za sedaj velja, da maja pa tja do julija 1986. Do tedaj pa se bo Messner skušal povzpeti še na dva osemtisočaka. Upam zato, da bo tedaj poleg Himalaje na svetu tudi še on.«
V nadaljevanju je Herzog povedal, da si res še želi snemati z Messnerjem. »Oba ljubiva predvsem svobodo. To pa ima seveda tudi senčne strani. Za denar mora naprimer reklamirati ne­kaj firm in to je treba vzeti kot neizo­gibno dejstvo. Tako kot razmere, v katerih smo snemali: »Plazovi so grme­li okoli nas, pakistanski nosači so od­šli ... Sicer pa ni važno, kaj smo čutili mi, važno je, kaj bo na platnu, kaj bodo ob filmu čutili in videli gledalci. Osebno namreč mislim, da so moji filmi poseben način gledanja človeko­ve podzavesti. Ljudem kažem slike, ki so skrite v njih samih, pa tega niti ne vedo. Moji filmi so nekakšni mrzlični sni, pri meni je pokrajina, ki jo kažem, pravzaprav pokrajina naše notranjosti in — tako bo tudi v filmu o Messnerju.

NEVA MUŽIČ

 

ALPINISTIČNE NOVICE

Še posebno Avstrijci in Nemci
Topla pomlad privablja plezalce tu­di v Paklenico. Še zlasti veliko je bilo zadnji čas Avstrijcev in zahodnih Nemcev. Andrej Kokalj, Miha Lam­preht in Tadej Slabe (vsi člani ljub­ljanskega Akademskega AO) pa pri­povedujejo tudi o novi smeri. Ker so bili trije, na daljše smeri niso računali. Zvabila jih je lepa, izrazita in solidno razčlenjena plošča onstran potoka ob parkirišču, ki se zgoraj nadaljuje s po­ložnejšimi žlebovi. Na klasičen način pa ne bi šlo. Zato so se s strani povz­peli vrh plošče in na vrvi navrtali luk­nje za tri ključne svedrovce ter ob tem zabili še nekaj navadnih za varovanje.
Kot so kmalu ugotovili, nudi plošča težko, toda ob tem tudi lepo plezanje. Slabeta je takoj zamikala, da bi jo prosto ponovil. Na najtežjem mestu pa je moral večkrat poskusiti in po vsakem neuspelem poskusu se ni vračal na začetek, spustil se je le ne­koliko nižje, na mesto, koder se je dalo za silo počiti. Za tiste, ki bodo poskušali kaj podobnega za njim, pa je v orientacijo povedal: varovanje je dokaj solidno, nekateri klini pa so malo za robom in jih je težko opaziti. Je pa tudi za tehnično ponovitev (VI+, Al) smer dosti zahtevana, pro­sta pa verjetno kar oceno IX.

Nevarni metulji
Šport Scheck, znana športna trgovi­na iz Münchna prosi vse, ki so kupili salewine metulje, da jih takoj prinese­jo v zamenjavo. Testi, ki so jih že 18. julija predlani opravili strokovnjaki DAV, so pokazali, da imajo ti izdelki tovarne Salewa (kasneje se je pokaza­lo, da so bili pravzaprav korejski) za pol manjšo trdnost kot drugi. Šibko mesto je prečna os, ki je iz premehke­ga materiala in se prehitro zvije. Toda zaradi še nepojasnjenih razlogov niso prenehali s prodajo, označili so jih (v poletnem katalogu 1983) enako kot druge. Prodajo so ustavili šele po ne­sreči mladega športnega plezalca. Na mestu, ki je sicer ocenjen s VII je j zdrsnil in padel tri metre globoko. Metulj pa ni prestregel padca, zaradi deformacije osi se je izpulil in fant je omahnil še dvajset metrov globlje ter se hudo poškodoval.

Državno prvenstvo v skalolazenju
Če bo šlo vse po sreči, če bo primemo vreme in dovolj časa za organizacijske priprave, bo med prvomajskim srečanjem jugoslo­vanskih alpinistov v Paklenici tudi prvo državno prvenstvo v skalola­zenju (hitrostnem plezanju), že na zadnjem sestanku koordinacij­ske komisije za alpinizem PZ Jugoslavije, ki je bil lani jeseni v Sarajevu, so se domenili, da bo organizator KA PZ Hrvaške, oziroma AO PDS Velebit iz Za­greba. Žal pa še niso pripravili razpisa in podrobnosti zato še ni­so znane.
Iz lanskih sklepov je znano le to, da bodo v konkurenci lahko na prvem državnem prvenstvu v skalolazenju nastopili le registri­rani alpinisti, pripravniki pa edi­nole izven konkurence.

F. S.

Alpinizem med vrhunskimi športi
Letos so v kranjski občini med vr­hunske športe uvrstili tudi alpinizem. In da bi kljub zaostreni gospodarski situaciji omogočil kolikor toliko nor­malno delo vrhunskim športnikom, je združeno delo začelo načrtno poma­gati. 27. marca so podpisali samo­upravni sporazum med Živili in AO Kranj, s katerim je ta DO prevzela pokroviteljstvo. Podprli bodo delo alpinistov, člani AO pa bodo skrbeli za propagiranje DO, organizirali bodo za njih predavanja in vodili njihove izlete.

Vabila iz tujine
Vsesovjetski svet prostovoljnih športnih društev Profsojuzov vabi dva naša gorska reševalca v Centralni Kavkaz na prikaz njihovega šolanja. Prikaz bo od 12. do 19. julija, priprav­ljajo pa ga reševalci Prielbrusja.
Nepalska planinska zveza pa tudi letos vabi naše alpinistične inštruktor­je (GV) k vodenju njihovega tečaja za gorske vodnike. Tečaj bo od 15. avgu­sta do 30. septembra v Manangu.
Francoski alpinistični klub CAF pa je poslal kar več vabil. Na srečanje ekstremnih (prostih) plezalcev, ki bo letos v Pirenejih, v Gourte d’Eau od 15. do 19. maja. Kotizacija je 350 FF.
Chamonixu pa organizirajo dva mednarodna tečaja: intenzivnega za kombinirano plezanje (14.-26. julija) in za kopno plezanje (27. julija do 9. avgusta). Ker je za zadnja dva kotiza­cija kar 1800 FF in ker so lanske izkuš­nje pokazale, da se naši IA na njih ne morejo kaj posebno naučiti, letos KA PZS verjetno ne bo razpisala prijav. Za srečanje pa bi bilo škoda, če se ga nihče ne bi udeležil. Časa za prijavo pa je malo (do 15. aprila).

26 tečajnikov in 8 IA
Začetniškega zimskega alpinistične­ga tečaja se je letos udeležilo 26 tečaj­nikov iz sedmih slovenskih AO (IM­POL, Kamnik, Kranj, Logatec, Mati­ca, Rašica in TAM), PD Špik, kjer žele ustanoviti AS ter AO dr. Rastko Stojanovič iz Beograda. Že po tradici­ji torej močnejši alpinistični kolektivi, kjer imajo svoje AŠ, šibkejši AO in AS pa stoje (še vedno) ob strani. Za­kaj? Je krivda v pomanjkanju sredstev ali interesa?
Tečaj je kljub začetni črnoglednosti kot celota uspel. Dva tedna je snežilo in ko so udeleženci tečaja prišli k spodnji postaji tovorne žičnice na Komno, so izvedeli: žičnica ne dela, na Komni ni električnega toka, pot je neprehodna, povsod grme plazovi... Po tehtnem premisleku pa so vendarle krenili v breg. Spredaj na smučeh inš­truktorji, za njimi tečajniki z minimalno opremo. In v petih urah so bili v domu. Potem pa je šlo naprej skoraj i po programu. Dobili so opremo, hodili so na ture, čeprav so jih morali prekinjati zaradi poslabšanja vremena 30. marca so (po tednu dni) tečaj zaključili s tremi različnimi turami: na Krn, Lanževico in področje Vogla s smukom po Žagarjevem grabnu.

Vipavci v Meteori
Idejo je dal Svetičič, ki je za Novo leto v Meteori zaman čakal na zvedritev, zamisel, da bi potovali s kombi­jem pa so zaradi stroškov morah za­vreči. In šest zagnancev iz AO Vipava je v Grčijo odšlo z vlakom ter avtobusom. Dva dni vožnje v vsako, smer, jzato pa stroškov le 3.500 in 2500 dra­hem. V tednu dni, kolikor so si vzeli časa za peščene stolpe, so opravili 38 j vzponov s povprečno oceno V-VI, večinoma 1. JPP. K temu pa velja pripomniti, da so kar tri dni imeli slabo vreme.
Pred Vipavci je bilo v Meteori sora­zmerno malo naših plezalcev. Prvi je bil verjetno Peter Ščetinin s Hasejem (njegov prvi vodnik je razprodan, ce­na je bila 800 drahem, novi izide v kratkem), potem je bilo menda še ne­kaj posameznikov, pa člani AO Delo, Koper in Zagrebčani. Med smermi, ki so jih preplezali Vipavci, velja omeniti Dickes Ende in S. O. Wände (obe VII—) v Doupiani, Glockenspiel (VI) v Glocki in Himmelsleiter (VI) v Ypsiloteri. Torej mednarodna (točneje nemška) imena in svetovna druščina v vznožju. Meteora je postala že prava Meka za plezalce iz Evrope in Ameri­ke. (Podobno bi bilo lahko s Paklenico, vendar očitno nimamo »glavnice« za njeno bolj načrtno predstavitev svetu ali pa jo morda čuvamo?)

Verdon je vreden obiska
Verdon in tamkajšnji kanjon s ste­nami (ne stenicami), ki so visoke tudi več kot 300 metrov, je na vsak način vredno obiskati — je po povratku po­vedal Rok Kovač, član Akademskega AO. Če si ne privoščiš vožnje po avto­cestah, je do tam sicer res več kot 1000 km, skoraj vsi dostopi do vsto­pov so po vrvi (dvojni), v marcu so imeli vrh vsega še slabo vreme in tudi najbolj zagnanih obiskovalcev še ni bilo. S Petrom Čižmekom (Obalni AO) sta med drugim ponovila Le Tuyan d’orgue ( 120 m, 6 c, po primer­jalnih ocenah VIII-, po njuno pa VII+/VII-, VI+), Eperon sublime (6 c, ključno mesto — plošče: VIII-), Luna bong (»klasika s streho VII« sta jo opisala, ocenjena je s 6b+) itd. Uspešna sta bila tudi Igor Jamnikar (AO Matica) in Boris Osolnik (Aka­demski AO). Preplezala sta Diedre des rappels (VII-, 120 m), Luna bong, La Dulf du Fou (VI+), zgornji del La Demande itd. Vse te smeri so v glavni steni v kanjonu Falaise de l’Escales. Ocene smeri pa so žal precej nezanes­ljive, kar marsikomu povzroča težave.: Ni vseeno če računaš s težavami VII, doživiš pa »spodnjo osmico«.

Na kratko
AO Litija: Januarja in februarja so preplezali več slapov. Dare Juhant in Fani Marolt sta preplezala Orglice v Beli, Juhant pa je 15. februarja sam preplezal Mokre peči — Luciferja.

AO Škofja Loka: Boštjan Kekec je med »čakanjem na boljše razmere« v Chamonixu opravil tudi nekaj smu­kov. Presmučal je SV vesino Aig. d‘Tour (S4) in JZ grapo v Aig. d’G’ts Montets (S5.5). Korigirajo pa tudi našo novico o vzponu C. Profita. Konec februarja je v desetih urah preplezal Klasično v S steni Eigerja in ne v Point Walkerja.

Turni smuk s Kredarice
PD Ljubljana-Matica pripravlja 5. maja tradicionalni turni smuk s Kredarice. Prijave sprejemajo v društveni pisarni na Miklošičevi 17 vsak delovnik med 8. in 13. uro ter od 14. do 17. ure. Stroški za strokovno vodstvo in avtobusni prevoz so 1550 din, odhod bo iz­pred pisarne 4. maja ob 5. uri, povratek pa v nedeljo popoldan (predvidoma ob 15. uri iz Krme). Za tiste, ki bodo prišli v Krmo z lastnimi avtomobili, je predvide­no, da se jim bodo priključili ob 7. uri pri Kovinarski koči v Krmi. Za strokovno vodstvo (GV) bo potrebno prispevati 400 din.

ID

JAMARSKE NOVICE

Francoski kras
O vtisih z ekskurzije po krasu Pro­vanse in Francoskih Alp bo 9. aprila ob 19.30 predaval v predavalnici 235 na Filozofski fakulteti ob Aškerčevi cesti v Ljubljani dr. Jurij Kunaver. Ob nekaterih diapozitivih iz francoskih turističnih jam bo predstavil različne tipe površinskega krasa od sredozem­ske obale do visokogorja v bližini Mont Blanca. Diapozitivi bodo predvsem iz jame Cloranche v Vercorsu, ki je največje kraško območje v Fran­ciji in kjer je tudi znamenita več kot tisoč metrov globoka jama Gouffre Berger. Na predavanje so vabljeni ta­ko jamarji kot tudi drugi ljubitelji kra­sa in narave.

Jame v Srbiji
Na letošnjem sejmu Alpe Adria v Ljubljani so predstavniki srbskega tu­rističnega gospodarstva predstavili tu­di ličen letos natisnjen prospekt »Ja­me Srbije«. V njem je z barvnimi foto­grafijami in besedilom ob njih ter še na posebni prilogi predstavljenih se­dem turističnih jam v tej republiki, kjer je krasa komaj manj kot 10 od­stotkov celotne površine, vendar je tam registriranih že skoraj tisoč jam. Od leta 1972, ko so kot prvo v tej republiki odprli Resavsko pečino, pa do lani, ko so za turistični obisk odprli Potpečko pečino, so v republiki odprli za turizem pet jam v vzhodni Srbiji, eno na Kosovu in eno v zahodni Srbi­ji.

Beško-ocizelski sistem
Na severovzhodnem robu Socerbske planote med Beko in Ocizlo je slepa dolina Loke, v njej pa sta dva stalno aktivna, dva občasno aktivna ter en neaktiven ponor. V celoti je tam kar sedem jamskih vhodov. Gre za znane jame, zato jih je raziskovalo več generacij jamarjev, vendar po letu 1933 ni bilo več novih odkritij. V za­dnjih desetih letih pa so se teh jam na južnem robu matičnega Krasa lotili, slovenski tržaški jamarji, najprej s pomočjo sežanskih in kozinskih kolegov, nato pa sami. Ocizelsko pečino so po­daljšati za kilometer in dosegli globino 150 m, Jamo pod naravnim mostom pa za 200 metrov in prišli tik pod Jurjevo jamo. Številni poskusi, da bi vse te jame združili v enoten sistem, niso rodili sadov. Zato so se jamarji odločili za večje tehnične posege. Pred no­vim letom so v treh dneh spraznili sifon nedaleč od vhoda v Blažev spod­mol, ki mu doslej ni nihče posvečal pozornosti. Za sifonom so odkrili rov, ki se je po 150 m končal z ožinama. Eno od njiju so razširili — in se na veliko presenečenje znašli na koncu vzhodnega kraka Jame pod naravnim mostom. Ker je Blažev spodmol pove­zan z Ocizelsko pečino, znaša zdaj skupna dolžina (vodoravna projekci­ja) Beško-ocizelskega sistema 2200, globina pa 150 metrov.

S. S.

»Zaprt« idrijski rudnik
V soboto, 13. aprila bi morala biti napovedana jamska ekskurzija v idrijski rudnik živega srebra, vendar so nam organizatorji sporočili, da mora, žal, odpasti. Potem ko so se idrijski jamarji že dogovorili z rudniško upra­vo o vodeni ekskurziji prej prijavlje­nih registriranih slovenskih jamarjev, se je rudniška uprava zadnji trenutek premislila in obiska — čeprav pod svo­jim strokovnim vodstvom — ne dovo­li. Tako bo razočaranih vsaj nekaj več kot 30 slovenskih jamarjev, ki so se že prijavili za ekskurzijo.

Naš krš
Te dni je izšla deveta številka bilte­na Speleološkega društva »«Bosansko-hercegovački krš«, ki se imenuje »Naš krš«. V zajetnem dvojnem zvez­ku (1983/84) je 16 razprav, med katerimi so posebno zanimivi prispevki o morfoloških značilnostih priobalnega dela krasa in njegovi zaščiti, vplivu hidrosistema Trebišnjice na vodni režim Popovega polja, vlogi hidrografije pri raziskovanju krasa in živalstvu bosansko-hercegovskega krasa. Pomem­ben je tudi prispevek slovenskega spe­leologa Borisa Šketa, ki ponuja zani­miv predlog za zaščito nekaterih speleobiološko značilnih objektov. Po­zornosti so vredni tudi prispevki o turizmu na krasu, tako piše Ž. Radu­lovič o razvoju turizma v Hercegovini in se zavzema za hitrejše ovrednotenje naravnih posebnosti hercegovskega krasa, R. Bokan pa o turistični izrabi Vjetrnice in širšega območja jugozahodne Hercegovine.

Delo, 8. april 1985