Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 24.10.1988

Delo, Šport: ... Splezali dve težavni smeri v skalni steni Meruja East

Franček Knez je s Frešerjem in Hrastnikom pustil svoje sledove tudi v Garvalski Himalaji - Stena je visoka 1200 m, težave do VIII, A0

KRANJ - Trije vrhovi Meruja na področju Kedarganga Valley v Garvalski Himalaji (Indija) po svoji višini niso sicer nič posebnega, vendar pogled na njihove skalne stene, ponekod prekrite z ledom in snegom, vzbuja spoštovanje. Franček Knez, Marjan Frešer in Martin Hrastnik so si za svoj cilj izbrali visoko skalno steno Meruja East (6261 m) in v avgustu jim je uspelo preplezati dve prvenstveni smeri.

Načrt je bil vzpon po izrazitem des­nem stebru v alpskem stilu, vendar pa sta se prva dva poskusa končala neu­spešno. Pri drugem poskusu jih je sla­bo vreme s sneženjem ustavilo približ­no na dveh tretjinah stene, skale je prekril sneg 10 cm na debelo in edina rešitev je bila vrnitev v dolino. Uspeli so šele tretjič. Po dveh bivakih v steni se je zgodba z vremenom ponovila, toda sonce je sneg stopilo in lahko so nadaljevali. Zaradi topljenja je prek izstopnih plošč tekla voda in načrt izplezati naravnost navzgor so morali nekoliko spremeniti. Prečili so daleč na desno stran in tam še enkrat biva­kirali. Sestop je bil opravljen po že splezani smeri v skrajno desnem delu stene. Pri tem so si nabrali precej opreme in tudi to je bil vzrok za odločitev, da poskušajo preplezati še eno smer.

Tokrat sta odšla v steno samo Knez in Hrastnik. Najprej sta znosila opre­mo pod steno, potem pa je sledilo plezanje po približno 300 do 400 me­trov visokem ozebniku. V steni sta nameravala potegniti smer v osred­njem delu čez izrazite plošče, vendar zaradi stalnega padanja ledu in kame­nja z vršnih serakov vzpon tu ni bil mogoč. Še istega dne sta splezala in napela nekaj raztežajev v skali in se vrnila v bazo. Začela sta spet čez dva dni in do roba stene sta potrebovala še dva bivaka. Pri vzponu sta na varovališčih pustila tudi vse kline za spust, tako da sta se lahko z vrha vrnila po isti smeri.

Smer je ves čas izredno strma in težavna, v spodnjem delu je prav zara­di padanja ledu in skal iz vršnega dela tudi delno objektivno nevarna. Tudi z dobro skalo se lahko pohvali stena Meruja, krušljivih je bilo le nekaj me­trov. Na dveh mestih sta uporabila tehniko, sicer pa sta celotnih 1000 metrov splezala prosto.

Prvo smer, ki so jo plezali vsi trije so imenovali Zlomljeno krilo. Stena je visoka 1200 metrov, težave pa so ocenili s VII. stopnjo, smer Jutranje zarje, kot sta jo imenovala Knez in Hrastnik, pa je še težavnejša. Višina je 1000 metrov, dala pa sta ji oceno VIII, A0. Za naše plezanje torej še dva odlična dosežka, ki si jih bo svetovna alpinistična javnost prav gotovo zapomnila. Tudi to dejstvo je eno od meril za pomembnost opravljenega vzpona. Velika večina vrhov v indijski Himalaji ne presega 7000 metrov nadmorske višine. Toda to je zdaj najbrž že jasno, da se odlični vzponi ne opravljajo samo na osemtisočake. Vrhovi, kot so Meru, Thaley Shagar Shivling in Bhagirathi, so alpinističnemu svetu najbolj poznani. Toda takšnih gora s tako zahtevnimi lednim oziroma skalnimi stenami je v indijski Himalaji prav gotovo najbrž še nekaj. Tudi njihove stene čakajo, da se jih kdo loti in morda s tem postanejo znane. Meru in Shivling, kjer so naš plezalci že splezali odlične smeri, sta zdaj bolj domača tudi nam.

TOMO ČESEN

Sončina direktna v J steni Skute

Vinko Modec in sedaj že pokojni Boris Režek sta si dalj časa ogledovala ostenje Skute. Potem sta (1932) preplezala Južni raz in kmalu nato še precej težjo Zajedo. Leto kasneje je prišla na vrsto Ob stolpu, leta 1951 pa še (najtežja) Pod stol­pom. O delu stene, ki je desno od Zajede, pa sklepamo (po pisanju v Režkovi knjigi Stene in grebeni, str. 231—S), da nista niti razmišljala, tako kot tudi večina drugih ne. »Je en sam previs, praktično brez pametnih razpok«, ga opisuje Bojan Pollak. In nadaljuje: »Z Drolcem sva poskusila že lani, a sva odneha­la, ko se mi je — skupaj s svedrov­cem — izpulila luknja, ki sem jo s tako težavo izvrtal.«

Letos je bilo drugače. 1. in 2. oktobra sta (Tomo Drolec in Bojan Pollak) steno zmogla v skoraj ideal­ni direttissimi in jo posvetila Sonji Lanišek, ki so jo klicali Sonči. Son­čino direktno sta ocenila V (VI, A1 - 2). 380 m (po višinomeru, + 10 m natančno), plezala pa sta 9 ur. Velja omeniti tudi, da je smer ves čas povsem samostojna, morda z iz­jemo zadnjih deset metrov, ki so lahko skupni z Razom oz. smerjo Čez ploščo. Tam, kjer je težko, je skala dobra, kjer je lahko, je krušlji­vo. Ko bo v smeri še kak klin (osta­lo je 6 svedrovcev in enako število klinov, ponavljalcem pa priporoča­ta vsaj nekaj profilcev, jeseničane in metulje 2 1/2 do 4). bo smer najbrž pravšnja za prosto ponovitev: ocena bi znala biti okoli VII. Pa še napo­tek. kje začeti, za tiste, ki se bodo odločili za ponavljanje pred objavo opisa: smer začne 5 m desno od najnižje točke (južne) stene, v vpad­nici velike, temne strehe (previsa). Vse ostalo je razvidno s sheme, ki je delo Bojana Pollaka.

FRANCI SAVENC


Po severnem grebenu na vrh Satopantha

Načrt o novi smeri so opu­stili zaradi objektivnih ne­varnosti

KRANJ - V indijsko Himalajo (toč­neje Garvalska Himalaja) so se sredi avgusta odpravili Tone Golnar, Andrej Gradišnik in Rok Preložnik. V južni steni 7075 metrov visokega Satopantha so nameravali splezati prvenstveno smer. V steni torej, kjer so leta 1986 poljski alpinisti opravili zahteven vzpon v alp­skem stilu. Vendar pa so fantje po ogle­du stene misel na novo smer opustili, saj je bil spodnji del stene čisto brez snega. Plezanje po krušljivih skalah pa so oceni­li kot preveč tvegano.

Tako so se preselili na severno stran gore, pridružil pa se jim je še Dani Tič. Izhodišče za severno stran je ledenik Vasuki na višini 4900 metrov. Zaradi slab­šega vremena so z vzponom lahko pričeli nekaj dni kasneje. Prvi šotorček so po­stavili na sedlu severnega grebena, 5800 metrov visoko, od koder sta Tič in Preložnik naslednji dan pričela vzpon na vrh. Še isti dan (13. septembra) sta se tudi vrnila. Golnar in Gradišnik sta tega dne splezala nekako 6300 metrov visoko in potem vrh Satopantha dosegla nasled­njega dne.

Vzpon po omenjenem severnem gre­benu so prvi opravili že leta 1949 avstrij­ski alpinisti, je pa po tehnični plati pri­bližno srednje zahteven. Naklonina se giblje po večini od 35 do 50 stopinj, nekatera krajša mesta v srednjem delu pa so tudi strmejša (do 70 stopinj).

TOMO ČESEN


Plezalni vodniki ne dohajajo novosti Verdona

KRANJ - Letos so za strme in gladke stene francoskega Verdona iz­šli trije plezalni vodniki. Najstarejši med njimi je izšel pred devetimi mese­ci in je delo Bruna Potieja. Je tudi najcenejši med vsemi tremi, saj mora­te zanj odšteti 50 FF. Klettern in Ver­dón nam v svojem vodniku predstav­lja Matthias Heinkel za 75 FF. Najno­vejši Verdón - Le topo guide des Escalades pa je na voljo za 98 FF.

V njem nam Patrick Bestagno, Ber­nard Gorgeon, Claud in Yves Remy ter Alex Lucchesi na 350 straneh predstavljajo številne plezalne smeri Verdona. Na žalost pa je ob tem takoj treba dodati, da je vsak plezalni vod­nik za to področje ob izidu v bistvu zastarel. Vzrok je v resnični hiper pro­dukciji smeri, ki nastajajo ena za dru­go kot na tekočem traku. Nekaj smeri letošnje pomladi in poletja boste lah­ko zasledili šele v prihodnjem vod­niku.

Naj se najprej ustavimo še pri lanski jeseni. Odlična Američanka Lynn Hill je v enem samem dnevu z rdečo piko opravila z dvema smerema, ki nosita oceno 7c+ (IX+). Najprej je splezala Laisse Dire, potem pa še zelo pozna­no Papy on sight.

Med letošnjimi novicami (poleg vzponov Isabelle Pâtissier in Manolota, o katerih smo že poročali) na pr­vem mestu omenjajo izreden vzpon Stefana Glowacza, ki je na pogled ponovil Sceanse Tenante z oceno 8a. Smer je pred nedavnim prvi preplezal P. Mussato in če bo ocena potrjena, potem bo to tretji vzpon na pogled kake smeri s takšno oceno.

Nič manj ni zaostajal J. B. Tribout. V sektorju Crime Passionel je splezal smer Allo! La Terre z oceno 8a+, poleg tega pa še eno, ki jo je opremil J. M. Troussier in je ocenjena 7c+.

V predelu Carelle je potrebno ome­niti dve smeri. J. B. Tribout je tudi tu dodal eno z oceno 8a+ (Passedes des Chromosomes), drugo pa je prispeval Philipe Plantier. Desno od svoje Wall of Woodoo je splezal Abnegation z oceno 7c+. Omeniti velja tudi to, da ob množici smeri najrazličnejših te­žavnosti na novo opremljajo tudi sta­re, klasične smeri. Za varno plezanje tudi daljših smeri je tu torej zares dobro poskrbljeno.

TOMO ČESEN

 

Tudi po sestanku v Matki ne bo velikih sprememb

Vključitev Jugoslavije v mednarodno ligo tekmovanj v športnem plezanju — Pristopnina je tisoč frankov
LJUBLJANA - Rednega jesen­skega sestanka koordinacijske komisije za alpinizem PZ Jugoslavije, ki je bil v Matki pri Skop­ju, so se udeležili le predstavniki Makedonije, Hrvaške, Sloveni­je, Srbije in Vojvodine. Zvezne­ga seminarja za alpinistične in­štruktorje pred tem pa so se ob petih inštruktorjih iz naše republike, ki so ga vodili, udeležili le in­štruktorji iz Srbije (4) in Make­donce (2 nekaj časa 4).

Zvezni seminarji za IA so potrebni, vendar naj bodo poslej — glede na to, da nam je nekako uspelo poenotiti osnove šolanja (»jugoslovanska alpi­nistična doktrina«) — krajši in le eden letno (eno leto zimski, drugo poletni).
Osrednji problem je bil vključitev v mednarodno ligo tekmovanj v šport­nem plezanju. Ne da bi bil kdo proti, da naših ne bi hoteli sprejeti ... vpra­šanje je, kdo bo plačal pristopno takso 1000 švicarskih frankov. Ker rešitve nihče ne vidi (?), so Ivico Piljiča, na­šega predstavnika v tovrstnih medna­rodnih organih in sedaj tudi enega od prvih petih mednarodnih sodnikov pooblastili, da poskusi najti podporo tudi pri Jugoslovanskem olimpijskem komiteju.

Precej so govorili tudi o ocenjeva­nju. Bili so si enotni v tem, da mora ocena temeljiti predvsem na primerja­nju s smermi dogovorjenih ocen, o po­drobnostih pa bo mogoče govoriti, ko bodo znani predlogi s sestanka UIAA v Kanadi.
Ker povezuje KKA tudi ekspedicij­ske težnje (nekaj časa smo imeli po­sebno — KKE) so pregledali tudi te načrte. Ob tistih, ki so naši javnosti že znani, je še nekaj novosti. Predstavnik Vojvodine je povedal, da je za leto 1989 domenjena izmenjava s sovjet­skimi alpinisti iz Kijeva, uresničili pa naj bi odpravo na (že nekajkrat pred­lagani cilj) Han Tengri. Priprave Ma­kedoncev na Mt. Everest potekajo v redu, čeprav je še nekaj problemov z denarjem. Obljubljajo pa vzporedno zaprositi še za (normalni pristop na) Lotse.

Za konec še opozorilo: licenca zveznega inštruktorja velja le do na­slednjega seminarja. To je eden od sklepov in prav je, da bi ga tudi spo­štovali. Tako kot sklep, da morajo udeleženci zveznih seminarjev (bolje kot zvezni inštruktorji) znanje prena­šati na tovariše v republikah in pokra­jinah. Le tako bomo lahko obdržali enotno »doktrino«. Toda ali bo to mogoče ob taki udeležbi, kot smo jo vajeni, ob dejstvu, da morajo stroške ponekod plačati že udeleženci sami.

Kako pa bo s šolanjem plezalcev? Težnje po samostojni poti je čutiti, čeprav jih ponekod še ne priznavajo. Specializiranega šolanja ni, celo meto­de treninga se praktično prenašajo le ustno. In kako bo so sodniki za tek­movanja v športnem plezanju? Z enim samim mednarodnim sodnikom in ne­kaj ljudmi, ki že imajo izkušnje v or­ganiziranju tekmovanj, ne bomo prišli daleč, tudi če bo taksa končno le pla­čana. Vključitev v mednarodno ligo ne bo rešitev za vse, težko da bo šlo brez »jugoslovanske lige«, zlasti pa seveda stabilnega financiranja (spon­zorja?).

FRANCI SAVENC

 

ALPINISTIČNE NOVICE

AŠ še na Vrhniki in Šentvidu
Alpinistični odsek Rašica bo 3. no­vembra ob 19. uri v Domu Svobode v Šentvidu pričel svojo letošnjo alpini­stično šolo. Vsak četrtek bodo preda­vanja, praktični del pa bodo izvajali na Turncu in v Črnem kalu. Na Vrhni­ki bodo z AŠ pričeli 2. novembra ob 19. uri. Šolanje bo razdeljeno na kla­sično alpinistično šolo in na šolo športnega plezanja. Na Cesti gradenj 1 bo teoretični del, praktični pa bo v Močilniku.

Dve prvi ponovitvi v Julijcih
Prva je bila opravljena v južni steni Rušice, kjer sta Andrej Babič in Be­njamin Ravnik (oba AO Jesenice) 2. t.m. kot prva ponovila Vzdih. Prvi plezalci (Cajzek, Knez, Mazejeva leta 1982) so jo speljali v bližini zajede, kjer poteka Direktna smer, ocenili pa so jo IV+, Al. Ravnik je ob prvi ponovitvi vso smer splezal prosto in težave ocenil VII-/V. V smeri je osem klinov. V Severni triglavski ste­ni pa sta 17. t.m. plezala Pavle Kozjek (AO Matica) in Slavc Svetičič (AO Idrija). V petih urah sta opravila prvo ponovitev Smeri bratov Uršič (Knez- Pečovnik leta 1980), ki poteka levo od Tržaške smeri. Kozjek in Svetičič sta težave ocenila VI- in pripomnila, da smer po lepoti nekoliko zaostaja za npr. Pandorino skrinjico ali Serenado (obe je letos plezal Kozjek). Skala je na nekaj mestih tudi nekoliko kru­šljiva.

Legalise še trikrat
Od začetka avgusta, ko je to smer prvi prosto ponovil (in jo tudi imeno­val) Uroš Grilc, je smer doživela še tri vzpone. Prvi jo je ponovil nek nizo­zemski plezalec, takoj za njim še Igor Jamnikar, zdaj pa še Franci Rojko (AS Sežana). Ocena smeri je IX.
Rojko je poleg te smeri na Črnem kalu splezal še Mandarino (VIII+/ IX—), v Peklenici pa smer Majhni, ostri, zli (IX-). V Beli nad Vipavo je Bogdan Gerželj (prav tako AS Seža­na) ponovil Džuli šviga (VIII+/IX“), v Ospu pa Miklavža (VIII). Benjamin Ravnik je že več kot pred mesecem dni v navezi z Andrejem Bobičem v Ospu z rdečo piko prosto ponovil Steber spominov (VIII). Prvo težko mesto je zmogel v tretjem poskusu, vse ostalo pa potem na pogled. V ple­zalnem vrtcu Kovačevec nad Jesenica­mi pa je dodal še eno novo. Levo od Raza je previsna poč, visoka kakšnih 12 metrov. Ravnik jo je oocenil VIII/ VIII+.

Predvrh še dvakrat
Damjan Slabe in Izidor Tasič nista odnehala, želja po prvenstveni smeri je bila močnejša. Ko smo ugotovili, da je bil prvi vzpon, kakor kaže, le prva ponovitev, sta 15. t.m. preplezala JZ steno predvrha Jezerskega Stoga (2040 m) še levo od kamina. Nova smer (Ata copata) je celo lažja (V- in III+) od prejšnje, prek škrbine pa sta jo potegnila (z varianto) vse do vrha. Dan kasneje sta preplezala (Kontrast v jeseni, V+-, AO/IV—V) še JV steno istega predvrha. Za to smer sta še posebej zapisala, da je lepa in primer­na za prosto plezanje (kot jo je Tasič tudi zmogel), vodi pa levo od značil­nega podstavka v vpadnici velikega previsa.

Plezala med Zajedo in Ploščami
Primož Štular in Gorazd Zrimšek (oba AO Matica) sta 15. t.m. v južni steni Skute plezala med Zajedo in Smerjo čez ploščo. Čeprav te smeri ni v zadnjem plezalnem vodniku, pa sta Štular in Zrimšek naletela na štiri kli­ne in svedrovec, ki so bili zabiti v poči pod položnejšim srednjim delom ste­ne. Izstopnemu delu (kjer sta prav tako opazila kline iri svedrovce) pa sta se izognila po razu na desni strani. Plezala sta tri ure, ocena težav pa je VI-/V,III.

Tjan Šan ’87
Naše planine 7—8/1988 imajo v uvo­du pravi bilten lanske odprave v Tien Šan, ki ga je s tovariši pripravil njen vodja Branko Puzak. 16 strani, če šte­jemo še prigodne članke, 7 lepih shem, 3 zemljevidi in več (črnobelih) fotografij. To delo bi bilo lahko za vzgled večini odprav, ki se vse pogo­steje odrekajo takih dolžnosti (od ne­katerih celo navadnega poročila za ar­hiv in poročanje na tuje ni dobiti). Protiutež poročilu odprave je čla­nek Dragana Marjanoviča iz Niša, ki popisuje turo na Popocatepetl. Prispeval je tudi zanimivo skico, ki bo morda prišla komu še prav. O Romo­vih piše B. Jurekovič iz Novega me­sta, o vzhodnih Prokletijah »a R. Kranjčev iz Koprivnice. Ponovno se je oglasil tudi U. Beširovič (Sarajevo), ki obuja spomine na Čvrsnico. Za­grebčan Andrija Srkoč pa se spominja Jožeta Smerketa (očeta nam bolj zna­nega alpinista, fotografa in uspešnega pisca: Zlatka), Slovenca po rodu, ki ga je uvedel v planinstvo in alpinizem in sploh veliko pripomogel k razvoju te aktivnosti v njihovih krajih.

ID

Koča na Kopitniku
Koča na Kopitniku, ki jo upravlja PD Rimske Toplice, bo odslej odprta samo ob sobotah, nedeljah in prazni­kih. V postojanki bodo dežurali člani upravnega odbora.

 

JAMARSKE NOVICE

Bo Skalarjevo brezno rekorder?
Jamarji iz jamarskega društva Dim­nice iz Kopra so avgusta na desetd­nevni raziskovalni akciji skupaj s kole­gi iz Pazina nadaljevali preiskovanje Skalarjevega brezna na Kaninu, ki je bilo doslej raziskano do globine približno 700 metrov.

To brezno je po marsičem veličast­no. Kratkemu vhodnemu vodoravnemu rovu sledi 40-metrsko brezno, ki se nadaljuje z meandroma, prekinje­nima z 10-metrskima stopnjama. Sledi jima 160-metrska vertikala Delirium tremens, ki prebija več kot kilometer dolg splet vodoravnih fosilnih galerij. Jamarji so jim sledili navzgor do kraja, kjer jih prebija splet aktivnih brez­en, od začetka zgornjih delov galerije pa so se dvignili za 70 metrov. V tem delu jame so jamarji letos nadaljevali raziskave. Po 180 metrih brezen v stopnjah se ta del konča s preozkim meandrom; ta del jame, ki se konča 380 metrov globoko, so zara­di »prijaznega« videza imenovali Pas maters. Tod so nadaljevali s kamin­skim plezanjem, kjer so imeli več sre­če. Za razširjeno pasažo so prišli v splet izredno lepih aktivnih vzpored­nih brezen, ki v globini 380 metrov preidejo v 200 metrov dolg meander. Jama je zdaj premerjena le do polovi­ce tega meandra, ki mu sledi 70-metrsko brezno. Do tam so jamo raziskali na avgustovskem taboru.

Jeseni so imeli v jamo še dve eks­kurziji, na katerih so poleg članov JD Dimnice sodelovali še jamarji GG EB iz Trsta, DZRJ iz Kranja in DZRJ iz Ljubljane. Jama se od tod nadaljuje s kratko aktivno stopnjo, ki se prevesi v 200-metrsko vertikalo Apocalips now. Omeniti velja, da se po štartnem pritrdišču prvič dotaknemo stene šele po 100 metrih, nato pa smo spet v zra­ku. Na dnu vertikale se jama nadalju­je z dvema 30-metrskima meandroma, prekinjenima z nekaj desetmetrskimi stopnjami. Iz meandra se rov nadalju­je v brezno, globoko najmanj 100 me­trov, ki še ni raziskano do dna. Dno tega brezna naj bi bilo v globini 820 do 850 metrov.
Pozimi bodo Skalarjevo brezno, či­gar globinski potencial je 1900 me­trov, nadalje raziskovali.

S. M.

Fotografska razstava
Jamarska skupina Ribereno iz Burgosa v Španiji organizira od 29. okto­bra do 6. novembra letos speleološko razstavo, na katero so z deli vabljeni vsi jamarji sveta. Fotografije (najmanjša velikost je 18x24 cm), črno bele ali barvne, sprejemajo še do 22. oktobra na naslov Grupo Espeleologi- co Ribereno, Calle Santiago, 4-1, 09400 Aranda de Duero, Burgos, España. Največ lahko posameznik po­šlje osem fotografij, na hrbtu vsake pa mora biti naslov fotografije, ime in priimek ter riatančen naslov avtorja. Avtorjema najboljših dveh fotografij bodo podelili nagradi 20.000 in 10.000 pezet in posebej za to priložnost izde­lan kipec.

Najgloblje v Sloveniji
Po letošnjih raziskavah se je precej spremenila lestvica najglobljih sloven­skih jam. Prvič imamo pri nas raziska­nih deset jam, katerih globina presega 400 metrov. Precej možnosti je, da sedanji seznam ne bo zdržal niti mesec dni, prav gotovo pa se vsaj prihodnje leto obetajo številne spremembe.
Dne 1. oktobra letos je bilo deset najglobljih jam v Sloveniji naslednjih: 1. Sistem Brezno pri Gamsovi glavici , — Botrova jama (819 m), 2. Pološka jama (705 m), 3. Skalarjevo brezno (približno 700 metrov), 4. Majska ja­ma (592 m), 5. M-16 (547 m), 6. Brez­no pri Leški planini (536 m), 7. Brez­no presenečenj (Zelena jama) 472 m), 8, Večna Labuž (Večna radost) 452 m), 9. Brezno Martina Krpana (451 m), 10. Cefizlov brezen (445 m).

G. P.

Jame v nevarnosti
V okolici Kijeva v Sovjetski zvezi je precej podzemskih jam in dvoran, od katerih so nekatere posebnost tudi za­to, ker so v zgodovinskih obdobjih služile za kultne namene in so se v njih ohranili ostanki iz teh obdobij. Da bi nekatere od jam ohranili pred divja­njem tatarsko mongolskih hord, so domačini zasuli vhode. Ponovno so jih začeli odkrivati konec preteklega sto­letja, takrat pa so odkrili hodnike, dvorane in hiše in v njih grobnice, napisne, plošče in vklesane napise. Vendar je zdaj ta naravni in kulturni spomenik spet v nevarnosti: na območju, kjer so te jame, so začeli zidati stavbe, med prvimi deli pa so že razbi­li približno 20 metrov podzemskih ro­vov z vsem, kar je bilo v njih. Eden od tamkajšnjih časopisov predlaga, da bi to območje proglasili za rezervat in ga tako ohranili prihodnjim rodovom.

Delo, ponedeljek, 24. oktobra 1988

  24.10.1988


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv G.Š, priredil: B. Š.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti