Slovenske novice - Marjan Raztresen: Šest gorskih reševalcev iz Zgornje Savinjske doline je protestno izstopilo iz Postaje Gorske reševalne službe Celje, med njimi sta dva zdravnika, ker so prepričani, da bi se morala njihova reševalna skupina vsestransko osamosvojiti, celjska postaja pa jih o vira pri delu
Zaradi neurejenih razmer, na kar sta v izstopni izjavi opozarjala tudi zdravnika Postaje Gorske reševalne službe Celje dr. Anton Žunter in dr. Stanko Ošep, izstopamo iz te postaje tudi drugi reševalci iz Zgornje Savinjske doline.
To je bilo kratko sporočilo, ki so ga podpisali Jože Ošep iz Robanovega kota, Ludvik Petek iz Luč, Avgust Lenar iz Logarske doline in Zdenko Ciglar iz Solčave ter ga poslali v vednost Gorski reševalni službi (GRS) pri Planinski zvezi Slovenije, Civilni zaščiti občine Mozirje, Upravi za notranje zadeve Celje, vsem postajam GRS v Sloveniji in dnevnemu časopisju.
Ali to pomeni, da se krha še pred nedavnim tako monolitna organizacija slovenskih gorskih reševalcev in ali bi to lahko vplivalo tudi na kakovost reševanja v slovenskih gorah ali vsaj v tistih gorskih predelih, v katerih, je prišlo do takih nesporazumov ali celo sporov? Ob tem je kajpada treba vedeti, zakaj je sploh prišlo do razhajanj med vrhom GRS in nekaterimi njenimi skupinami na terenu.
Prvič po ustanovitvi prve gorskoreševalne postaje pri nas leta 1912 v Kranjski Gori se je GRS do temeljev zamajala leta 1952, po hudi gorski nesreči v gorski skupini Špika, ko so nekaterim gorskim reševalcem, predvsem z Jesenic, očitali, da niso storili vsega, kar bi lahko in da so celo prerezali vrv, na kateri so bili v naveži trije alpinisti, dva že mrtva in eden še živ, seveda zato, da bi rešili živega, to pa naj bi bil smrtni greh, ker sta mrtva plezalca s prerezane vrvi po tem dejanju padla v prepad. Potem ko so decembra istega leta jeseniški gorski reševalci zaradi takih očitkov izstopili iz GRS, so dobro leto pozneje na čelo slovenske gorskoreševalne organizacije postavili dr. Miho Potočnika, vrhunskega plezalca, alpinista in reševalca, pa še človeka z ugledom, pravniškimi in političnimi izkušnjami ter avtoriteto, kar je bilo izredno pomembno. Skupaj s sodelavci je reorganiziral GRS in poskrbel, da so se razvile in okrepile predvsem reševalne postaje v krajih pod gorami in blizu mestom gorskih nesreč, izposloval, da je GRS tudi v poznejših časih ostala amaterska organizacija v okviru Planinske zveze Slovenije in ji neposredno ali, posredno iz državnih virov izposloval denar za delovanje.
Gorska reševalna služba Slovenije ima zdaj po državi, predvsem še pod gorami, svoje postaje v katerih delujejo izkušeni in izprašani, gorski reševalci, tudi posebej izurjeni zdravniki ter tudi za helikoptersko in stensko reševanje usposobljeni možje, ki redno skrbijo za podmladek in tudi za redno izpopolnjevanje in obnavljanje znanja ter gorniških in reševalnih veščin. Medtem ko je bilo v Sloveniji pred 2. svetovno vojno le nekaj postaj GRS, so jih pozneje ustanovili še nekaj, seveda predvsem v krajih pod gorami, da bi bilo reševanje čim učinkovitejše in da bi pomoč prišla čim hitreje. Ponekod je »centrala« v Ljubljani nasprotovala takšnemu drobljenju, tudi zaradi stroškov in pomanjkljive usposobljenosti reševalcev v »novih« postajah, ponekod so se z novimi postajami: strinjali, ker so bile takšne potrebe. V Bohinju je, na primer, lahko delovala samostojna postaja GRS, na Jezerskem je sprva niso dovolili, češ da popolnoma zadostuje izpostava Postaje GRS Kranj, kamor so spadali jezerski gorski reševalci. Vendar so se reševalci iz Jezerskega kljub vsemu (tudi s pomočjo »svoje« postaje v Kranju) osamosvojili - in tako se zdaj želijo tudi tisti iz Zgornje Savinjske doline.
Posebno v predelih pod gorami, do koder imajo gorski reševalci dolgo pot, imajo postaje svoje reševalne skupine, kakršni sta bili nekdaj tista z Jezerskega in kakršna je zdaj v Zgornji Savinjski dolini. Solčavani in Lučani hočejo zdaj svojo postajo, ko že imajo več svojih reševalnih skupin, toda »centrala« v Ljubljani jim je ne dovoli, ker da v svojih vrstah nimajo dovolj plezalcev in niso dovolj usposobljeni za zahtevna reševanja v stenah. Tako je seveda prišlo do hudih razhajanj med skupino iz Zgornje Savinjske doline ter Postajo GRS Celje in GRS Slovenije. Reševalci iz Solčave, Luč in Logarske doline niso hoteli hoditi na redne mesečne sestanke v Celje, tudi niso hoteli iti tja na obnovitvene izpite, prav tako jih niso hoteli opravljati na »nevtralnem« terenu, ki ga je določila Postaja GRS Celje, naposled pa reševalcev iz skupine pod Savinjskimi Alpami ni bilo niti na občnem zboru postaje v Celju; na katerem so razpravljali tudi o tej problematiki.
Zdaj je iz celjske postaje GRS izstopilo šest reševalcev iz Zgornje doline, kot je slišati, so nezadovoljni tudi ponekod drugod, ker da so zapostavljeni: nekateri reševalci dobivajo bogato opremo, bolj »dislocirani« se morajo zadovoljiti s kakšnimi,rokavičkami, marsikje pa niso zadovoljni niti z najnovejšimi darili slovenskega obrambnega ministrstva, z novimi terenskimi vozili nissan patrol, ki da so za skromne gorske reševalce predraga, saj jim tako po ceni nakupa kot po vzdrževanju popolnoma zadostujejo pol cenejše Lade Nive.
Med temi nesporazumi se hitro bliža začetek poletne planinske sezone, ko bodo slovenske gore spet polne gorskih izletnikov in alpinistov, tudi takih, ki bodo potrebovali pomoč gorskih reševalcev. Ali jo bodo dobili? Seveda jo bodo, kot zagotavlja načelnik Komisije GRS Slovenije inž Danilo Škerbinek, ker bodo do takrat poskusili te spore zgladiti. Nikakor pa ne bodo dovolili, kot pravi, da bi šli na reševalno akcijo premalo usposobljeni reševalci, saj nihče ne bo mogel nase prevzeti krivde za morebitno dodatno nesrečo ali nestrokovno reševanje s hudimi posledicami za ponesrečence in reševalce.
Če gorski reševalci teh sporov le ne bodo mogli zgladiti, bi, na primer v Savinjskih Alpah, od trenutka nesreče do prihoda gorskih reševalcev lahko preteklo precej več časa, kot bi bilo potrebno, kar bi utegnilo biti usodno za ponesrečenca.
Marjan Raztresen
Slovenske novice, 7. marec 1995