Montagne360° - Carlo Caccia: Prekratka življenjska pot Pavleta Kozjeka, ki je preminil leta 2008 na Muztag Towerju
24. avgust 2008, ura 02:00: čarobna noč na črnem nebu Karakoruma. Plezalca v tišini zapustita šotor na ledeniku Younghusband, stranskem kraku ogromnega Baltora. To sta Slovenca, ki želita uresničiti svoje sanje: preplezati v alpskem slogu, fast and light, severovzhodno steno Muztag Towerja (7273 m). Ni minilo niti pol ure in že stojita pri vstopu smeri. Nenavezana začneta plezati po več kot 2000 m visoki steni, kjer nameravata preplezati idealno smer, ki bo strma, ampak relativno varna. Da bi bila čimbolj hitra, nosita v nahrbtniku samo najnujnejšo opremo: 110 metrov kevlarske petmilimetrske vrvi, štiri kline, štiri ledne vijake, kuhalnik in gorivo, energetske gele, vitaminske napitke, bivak vreči in satelitski telefon. Brez težav napredujeta po poledeneli strmini in ob zori sta že preplezala prvi skalnati pas. Nadaljujeta po strmini in na višini približno 5600 m ju čakajo ključni raztežaji: pravi labirint tankega ledu in zahtevnih skalnatih odsekov. Čeprav velika nadmorska višina in težavno plezanje upočasnita njuno napredovanje, ob 19:00, po približno sedemnajstih urah plezanja, že stojita na vršnem grebenu. V snegu si izkopljeta bivak in počakata na nov dan.
Toda v jutru 25. avgusta nebo veleva umik: odmisliti je treba vrh in pohiteti navzdol po Francoski smeri iz leta 1956, po jugovzhodnem grebenu. Vse se zgodi v trenutku, takoj po začetku sestopa: neroden korak in snežna opast se podre. Za Pavleta Kozjeka, podobdno kot za Hermana Buhla na Čogolisi, ni več pomoči. Njegov soplezalec Dejan Miškovič se nenadoma znajde v tragični situaciji. Kljub temu ohrani treznost in pokliče na pomoč s satelitskim telefonom, ki ga je k sreči nosil v svojem nahrbtniku, medtem ko je bila 110-metrska vrv spravljena v Pavletovem. V dveh dneh mu vseeno uspe sestop do višine 5400 m, kjer se njegova dramatična odisejada zaključi šele 29. avgusta s helikopterskim reševanjem.
ZADNJE SPOROČILO PRED ODHODOM
Tri tedne pred tem žalostnim dogodkom sem prejel iz Pakistana zadnji Pavletov e-mail: pozdrav, napoved skorajšnjega odhoda v Skardu za vzpon na Muztag Tower in v priponki slika z nasmejanim soplezalcem, s katerim bo skušal preplezati steno, o kateri sanjari že od leta 1986, saj ga je očarala takoj, ko jo je prvič zagledal med izredno uspešno odpravo na Broad Peak (8047 m) in Gašerbrum II (8035 m). Takrat je preplezal dva osemtisočaka v šestih dneh. Bil je pravi dokaz moči, s katerim so presenetili člani odprave celo same sebe, saj se še niso popolnoma zavedali svojih sposobnosti. V tistem obdobju so v navezi s Pavletom, ki se je komaj nekaj mesecev prej, januarja, vrnil iz odprave na Cerro Torre (3102 m), kjer je preplezal smer Directissima del infierno, plezali pogumni fantje “zlate generacije” slovenskega alpinizma: Janez Jeglič, Silvo Karo, Franček Knez, Tomo Česen, Slavko Svetičič in Peter Podgornik. Od Alp prek Andov do Himalaje in Karakoruma: pogumni fantje so svojo pot začeli v domačih stenah, kjer so v dnevu preplezali in sestopili po več kot tisoč metrov dolgih smereh, pogostoma v krušljivi skali. Med domačimi gorami je bil Pavle najbolj navezan na ogromne in divje stene Široke peči (2497 m), kjer je leta 1935 tudi Angelo Dibona preplezal smer, ki spada med njegove najtežje podvige. Med plezalci novih smeri v severni steni Široke peči, tega 800 m visokega obzidja, se Pavletovo ime ponavlja največkrat. Tu je preplezal pet prvenstvenih in leta 1981 prvič pozimi ponovil zelo zahtevno Čihulovo smer. Po tem uspehu so mu bila na stežaj odprta vrata Himalaje in dve leti kasneje se je res udeležil svoje prve in seveda uspešne himalajske odprave v seveno steno Gangapurne (7455 m).
PREKO ALPSKEGA SLOGA
Pavle Kozjek je bil zvezda stalnica: zvezda, ki je nakazovala smer slovenskemu in svetovnemu aplinizmu. Rojen 15. januarja 1959 je sanjaril o tem, da bi živel kot Riccardo Cassin: “Rad bi ostal v tesnem stiku s hribi čim dlje, tudi v starosti”. Kot Cassin je bil tudi od “zasvojen z alpinizmom”.
Informatik po poklicu je verjetno čutil potrebo, da je izredno razgibano intelektualno dejavnost čimbolj uravnovesil s silovito eksplozijo fizične energije, ki jo je izražal v plezanju. Od računalnikov do cepinov, od Statističnega urada RS do poledenelih biserov perujskih Andov. Za kratko odpravo so mu zadosčali trije tedni, čas dopusta, v katerem se je popolnoma prerodil. Takoj po prihodu se je brez težav vživel v čarobno atmosfero latinske Amerike in ravno tako brez težav je udejanjil svoje pojmovanje idealnega alpinizma, ki je temeljilo na načelu lahek in hiter. Če je že v osrednjem stebru južne stene Shisa Pagnme (8086 m), ki sta ga kot prva preplezala z Andrejem Štremfljem leta 1989, dokazal, da se alpski slog lahko uporablja tudi v Himalaji, je na perujskih velikanih še temeljiteje razvil svoj koncept alpinizma: preplezati in sestopiti 'in a single push', to je brez premora od vstopa smeri do vrha in nazaj v dolino. To ni bil lov na rekorde: tak pristop je bil samo uresničitev njegove vizije plezanja in ugotovitev, da večkrat pomeni hitrost tudi krajšo izpostavljenost objektivnim nevarnostim.
S svojo življenjskostjo se je zapisal v naš spomin kot avtor smeri na Huascarànu Sur (6768 m, 1991), Chacraraju Este (6001 m, 1993), Huandoyu Sur (6166 m, 1995 in 2001), Chopicalquiju (6354 m, 1998), Siuli Grande (6356 m, 2002), Chacraraju Oeste (6112 m, 2004), Trapeciu (5644 m, 2005) in Puscanturpi Este (5410 m, 2007). Večino teh smeri je preplezal kar sam in vedno v zanj značilnen slogu. To je devet smeri, ki jih brez pretiravanja lahko označimo kot prave mojstrovine in ki opravičujejo vzklik, ki ga je sčasoma brez posebnega presenečenja Douglas MacDonald objavljal na spletnih straneh revije “Climbing” vsakič, ko se je Pavle vrnil domov: “Mr. Peru does it again”.
ČO OJU, JUGOZAHODNA STENA
IDEALNA SMER
2. oktober 2006, ura 03:30: dolgo pričakovani trenutek. Spodaj, na ledeniku, Pavle. Zgoraj, vrh velikana Čo Oju (8201 m). Vmes, 2000 m pustolovščine: najprej po še nepreplezanem levem delu jugozahodne stene, nato na vrh po zahodnem grebenu, po smeri Poljakov iz leta 1986. Na nasprotni strani gore, po normalki, prava vojska plezalcev, ki jo sestavlja več kot štirideset odprav z višinkimi nosači, višinskimi tabori, fiksnimi vrvmi in jeklenkami z dodatnim kisikom. Na tej strani gore, v popolni samoti človek, ki sam nosi ves svoj svet v nahrbtniku in v srcu. Srce, ki je še ranjeno zaradi zločina, ki mu je bil priča pred dvema dnevoma na prelazu Nangpa La med Tibetom in Nepalom, kjer so kitajski vojaki streljali na romarje na poti v Indijo k Dalaj Lami.
Vrhunsko treniran in izredno izkušen Pavle začne plezati: meter za metrom, brez premora, kot na ljubljenih perujskih gorah. Ob 10:00, potem ko je ključni raztežaj že mimo, stoji na grebenu na višini 7300 m in nadaljuje proti vrhu. Sanje se uresničijo ob 18:00. Pavle Kozjek je dosegel vrh v svojem slogu: preplezal je osemtisočak po novi smeri po zahtevni steni in a single push od vznožja do najvišje točke. Toda komaj se je vrnil z vrha, Pavle ni še zaključil dela. Pred odhodom v steno je fotografiral tragične dogodke na prelazu Nangpa La, kjer je v snegu za vedno obležal sedemnajsletni romar Kelsang Namsto in slik noče obdržati zase. Oblasti iz Pekinga so komaj uradno zanikale vso odgovornost, ko se na spletu pojavijo njegove slike, ki razkrijejo laž. Človek, ki je komaj preplezal Čo Oju sam, govori izključno o tragediji, ki ji je bil priča, in zaključi z ugotovitvijo, da: “Če se za nekaj časa ne vrnem na Kitajsko, bo še najbolj pametno …”
In končno se v svetlem Pavletovem življenju pojavi Muztag Tower: “Ne vidim ure, da bom stal pod goro, iz oči v oči z njeno “živo” steno”. Upam, da bo vreme na naši strani. Insh’Allah pravijo Pakistanci …”. Beseda vleče besedo in neizbežno prideva do vprašanja “zakaj”, ki mu sledi odgovor alpinista, ki je bil vedno zvest svojim idealom in je bil predvsem izjemen človek: “Hribi me poplačajo, me zadovolijo. Včasih se med vzponom tudi sam sprašujem: je vse to zares potrebno? Odgovor vedno pride sam od sebe po zaključku plezanja, skupaj z neizmernim občutkom sreče in miru. Plezanje je zame naravno in verjamem, da mora vsakdo v svojem življenju stremeti za tem, da čimbolj razvije svoj talent. Škoda je, če tega ne naredi.”