Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čohavnica - 31.03.12

Med Grintovci: »Samotne poti« nad Lučko Belo - tretji del.

Na Raku, tik za deželno mejo, na cesto pridrvijo trije razigrani planinski zajci. Razposajenci se prav nič ne bojijo. Drvijo pred nami, uhlji in zadnje tace, ki jih med tekom mečejo visoko v zrak, se hitro prevračajo. Nekajkrat se ozrejo nazaj in po tihem, nam nerazumljivem dogovoru jo ucvrejo levo v zavetje gozda.

Cesta se postavi navkreber. Bela neslišno šumi med in povečini pod skalovjem. Na cesto skoči gams. Ne krene ne levo in ne na desno, ampak začne teči ob robu ceste pred nami. A zdaj so pa še gamsi prestopili med rekreativce? Spogledujeva se in se sprašujeva, kdaj bo zavil. Po dobrih dvestotih metrih zavije desno na gozdni kolovoz in jo ubere čez strugo v breg na nasprotni strani. Nekaj višje gre čez cesto še en gams. Ta pa jo takoj ubere v breg.

Stara pot, ki vodi iz Lučke Bele na Presedljaj, je že leta opuščena. Čez skalno strugo krene na desno, a ji vsaj na začetku ne sledimo. Krenemo po majhni grapi, zasuti z bukovim listjem. Prijetno nas ogreje še sonce, a smo že ogreti od gibanja. Na hrbtu pridemo zopet na stezo. Med rušjem, po skalni grapici, nas vodi drobna stezica navkreber. Snega je malo. Za vzorec in nekaj udiranj ga je. Poti ne najeda erozija, kot je to na drugi strani. To priča o tem, da večino tega vpliva dodamo ljudje.
Med rušjem se vzpnemo do stojala z ovešenimi tablicami. Zagledamo se čez gorske hrbte na še zasnežene očake. Če bi bila pot, po kateri smo prišli, urejena, bi lahko govorili o štirikrakem križišču. Tako, in bolje je tako, pa je razpotje urejeno le na tri strani.

Znova se zaženemo navkreber. Pred precej leti sta tu hodila Vlasto in Boris. Vsak s svojim orožjem skritim pod plaščem. V gorah so se po drugi svetovni vojni skrivali ubežniki, zato sta se bala srečanja z njimi. Šla sta pogledat v kakšnem stanju je koča na Korošici. Takrat se jima je dobro izšlo brez srečanja. A kaj kmalu so Vlasta obtožili njegovi ... Zgodovina je kakor ponavljanje si mislim, ko hodim po teh poteh!

Med široko zaseko vodi pot. Pod Čohavnico je v grapi le malo vode. Ravno za žejna pasja usta. Namesto da bi se držali poti, jo uberemo naravnost po desni grapi, ki nas čez nekaj skokov in po skalnih robovih privede nedaleč od neizrazitega vrha. Že res stara zimska markacija je od daleč vidna. Stoji na kamniti kopici. Razgled je lep. Prav za Kokrskim sedlom se kaže zaradi oddaljenosti zamegljen Storžič in za njim ...

Na planini je odloženih kar nekaj lepo ostruženih macesnovih tramičev, ki bodo po ugibanju sodeč nadomestile železne palice zimskih markacij. Morda pa bodo služile kmetom za kakšno drugo stvar. Na zelenici, ki je bolj rjavica, stojijo ostanki opuščenega pastirskega zavetišča. Snežne zaplate so poligon za pasjo igro, kot da še ne bi imele dovolj. Bratec obstane. Grdo se mu je udrlo. Nekaj se priduša … Markirano pot kaj kmalu zapustimo. Kmetje so med rušjem izsekali več stez, da se lahko živina nemoteno premika med iskanjem visoke paše. Le malokrat se lahko zadričamo po snegu, tudi udira se. Nad grapo šumi voda, ki jo sedaj res že pogrešamo. Kaj kmalu smo na Starih stalah. Snega je še za polno kotanjo, a izjede med njim so vse bolj pogoste. Vzpnemo se še na rob, na Vratca in se spustimo po poti v dolino.

Glej ga zlomka, danes pa ne bomo sami v samotni dolini. Kar šest jih srečamo, ko se vzpenjajo. V dolini, ob cesti pa še domačina, ki spravlja les. Še na Raka, na kavo, kjer »spet« ugotovimo, da je tista gospa, ki nam je slabo naredila cesto, le dobila nekaj kazni za to in za druge …

Boris Štupar
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti