Gorski vrtovi: Kot drobna sončeca nam svetijo ob poteh petoprstniki, ki cvetijo rumeno.
Prejšnjikrat sem omenila, da pri nas raste kar 27 vrst petoprstnikov. Tiste, ki cvetijo belo ali rdeče, je precej lažje razlikovati med seboj kakor rumeno cvetoče. Kljub temu spoznajmo nekatere vrste, značilne za gorata območja.
Crantzev petoprstnik (Potentilla crantzii)
Že od maja bodo gorske trate nad 1500 metri porumenili šopki crantzevih petoprstnikov. Ponekod na visokih lega nad 2000 metri (v tujini do 3000 m) bodo cveteli kasneje, šele septembra. Rastlina je zelnata trajnica z mnogo pritličnimi, 5-delnimi listi, ki so narobe jajčasto klinasti, 2 cm dolgi in 1,5 cm široki. Zgoraj so goli ali redko dlakavi, spodaj in po robu imajo več dlakavosti. So topo nazobčani, vrhnji zobec je enako dolg kot sosednja dva. Stebla so polegla, kipeča, do 20 cm dolga in lahko nosijo do 12 cvetov. Ti so živorumeni z oranžno liso pri dnu in imajo premer 1,5-2,2 cm. Cvetni listi so pri vrhu kijasto razširjeni in kot pri večini petoprstnikov rahlo izrobljeni. Listi zunanje čaše so podolgovati, krajši ali enako dolgi kot listi notranje čaše, ki so trikotno jajčasti. Vrat pestiča je pri vrhu kijasto razširjen. Prašnice so rumene.
Rastlina ima rada apnenčasto podlago kamnitih travišč in skal. Pri nas je pogost le na severozahodu z izjemo Snežnika, sicer pa je razširjen v gorah Evrope, Azije in Severne Amerike.
Zlati petoprstnik (Potentilla aurea)
Z opazovanjem zgolj cvetov tega prstnika ne bi mogli ločiti od Crantzevega prstnika, saj imata zelo podobne cvetove s srčastimi cvetnimi listi in oranžno liso na sredini. Najlažje poiščemo razliko pri listih: srednji zobec je tu krajši od sosednjih dveh. Zobci so priostreno nažagani. Zgornja stran listov je gola, spodnja redko dlakava, po robu pa so svilnati laski prilegli, zato se nam zdi rob srebrnkasto obrobljen. Rastlina je visoka do 20 (30) cm, a je spodaj polegla in izgleda nižja. Steblo ima malo cvetov – do 5 – in kakšen list kot podporo cvetnim pecljem.
Cveti od junija do septembra na tratah, večinoma na kislih, ilovnatih tleh do preko 2500 m visoko. Razširjen je v širokem pasu od Pirenejev do gorovij Male Azije. Pri nas raste le na severnem delu.
Gosji petoprstnik (Potentilla anserina)
Pritlehna rastlina ima poleglo steblo, ki stransko izrašča iz listne rozete in se pri plazenju ukoreninja, tvori dolge pritlike. Najlažje pa ga od drugih prstnikov ločimo po pernato deljenih listih, eliptičnih, nazobčanih delov je 13-23. Lističi so na spodnji strani belkasto dlakavi. Cvetovi so posamični, rumeni, venčni listi so daljši od čašnih. Podoben polegli prstnik nima pritlik, ima obojestransko zelene liste, cvetni lističi pa so krajši od čašnih. Rastišča gosjega prstnika so na vlažnih travnikih, pripotjih, obdelanih površinah in na bregovih voda po celi Sloveniji in skoraj po vsem svetu (kozmopolitanska vrsta). Cveti od maja do septembra.
Gosji petoprstnik je uporaben v kulinariki: gomoljaste korenike lahko jemo kuhane ali pečene, mlade liste in poganjke dodajamo solatam, juham in prikuham. Liste uporabljamo tudi za čaj. Deluje zdravilno proti krčem, za celjenje ran, proti vnetim dlesnim, za boljšo prebavo in proti diareji.
Sedmerolistni petoprstnik (Potentilla heptahylla)
Listni peclji in steblo tega poleglega, delno kipečega prstnika imajo štrleče dlake in žlezaste laske, pogosto so rdeče nadahnjeni. Poganjki so dolgi do 20 cm. Pritlični listi so pecljati in imajo 5-7 delov, kar je bil prav gotovo razlog za poimenovanje. Lističi imajo 4-8 zobcev in samo nežlezaste dlake. Pri ločevanju od nekaterih drugih vrst petoprstnikov je zaradi dlačic potrebno vzeti v roke lupo ali pa pogledati močno povečano fotografijo. Prilisti pritličnih listov so jajčaste oblike in ne odpadejo. Petštevni cvetovi imajo premer dober centimeter in se odpirajo od konca marca do junija. Vrsta je prisotna raztreseno po vsej Sloveniji, predvsem na suhih traviščih.
Srčna moč (Potentilla erecta)
Znano zdravilno rastlino redkokdo od laikov uvrsti med petoprstnike, saj ima edina le štiri venčne liste, ostali listi pa nekoliko spominjajo na liste nekaterih zlatic. Cvetovi so majhni, komaj lahko presežejo centimeter premera. Rastlina je visoka 10-30 cm, stebla so kipeča do pokončna in precej razrasla. Korenika je debela 1-3 cm in na prerezu krvavordeča. Listi so peternati, roglji nazobčani; pritlični listi so dolgopecljati, tridelni, s prilisti, ki spominjajo na listne krpe. Stebelni listi so sedeči. Najpogostejša vrsta prstnikov ima rada zakisane travnike, velikokrat raste skupaj s travo stožko. Rastišča so tudi v gozdovih in jarkih. Cveti od maja do avgusta. Doma je v Evropi in Aziji, od nižin do 2800 m visoko.
Koreniko uporabljajo za izdelavo grenkih likerjev in kot pikantno začimbo za ribje konzerve. Nekoč je slovela kot zdravilo zoper kugo in kolero. Vsebuje zdravilne snovi in se uporablja pri kožnih boleznih, vnetjih dlesni, žrela in grla, pri zlatenici, oteklih jetrih in ledvicah, sladkorni bolezni, protinu, revmatizmu, za zdravljenje ran in hemoroidov.
Alenka Mihorič
Literatura:
- Martinčič, A., 2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Wraber, T., 1990.: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Spletni vir:
http://www.florealpes.com/genre_Potentilla.php?PHPSESSID=b6fd4fdcda0f858ef6749415007bc754