Boris Štupar 24.03.2012 19:59 1723 0

Pod vzhodno steno Konja - 24.03.12

Med Grintovci: Samotne poti nad Lučko Belo - drugi del.

Cesta, ki se vije po dolinskem dnu ob potoku, je zdaj že povsem kopna. Nekaj skal in kamenje se je ustavilo na njej. Za parkiriščem ob smernem kažipotu leži edina smet (pozabljena kapa), ki jo opazimo danes. Povzpnemo se po stezi, ki pa jo kaj kmalu zapustimo. Po strugi in levo iz nje v gozd nas vodi današnja smer. Sitno melišče ponuja razgled, da lahko izberemo grapo in smer. Breg se postavi pokonci, vrstijo se skalni skoki, ki jih večinoma obidemo zaradi štirinožnih spremljevalk. Kaj kmalu se pokaže rušje in med njim še redke zaplate snega. Naletimo na stečine ostankov poti, ki naj bi jo uredili tod pred davnimi desetletji, pa ni. Le pod sedelcem med Lučko Kopo in Konjem so vidni zaseki v rušje.

Pod vzhodno steno Konja, ki ponuja številne možnosti za plezalca, zavijemo levo. Iščemo prehode, enkrat se tudi malo spustimo, potem pa se dvignemo povsem pod grapo, ki omejuje steno. Za njo je še greben in strm prehod v konto, ki pa je že pod Rzenikom. Tudi tu najdemo lep prehod, ne moremo pa se povsem izogniti rušju. Pogled, ki je prej segel čez dolino na druge gore, se za robom zapre. Pogreznemo se v pragozd. Gorske smreke, ki rastejo kot korenje, so spodaj debele, a ne visoke. Lesni škodljivci jih napadajo. Vse skupaj raste na skorajda goli globoko izjedeni skali. Hrane za rastline je malo, voda pa hitro pronica med skalovjem. Kljub suši je zemlja še vlažna.

Po robu pridemo do Praga, se spustimo čezenj in povprek, malo po stečinah, malo po stezi, nekaj pa tudi po strmih pobočjih, poraščenih z debelimi bukvami in že pridemo nazaj do ceste ... Nič smeti, nič ljudi!

Boris Štupar