Kot poroča Matevž Lenarčič, ki je na poti okoli sveta z lahkim letalom, je bil danes najvišji vrh na svetu zavit v oblake. Zato je opravil le testni let pod Anapurnami in bo poletel v njegovo bližino v naslednjih dneh. V teh dneh pa bo minulo 79 let od prvega uspešnega preleta Everesta.

 Iz knjige Prvi polet čez Everest

Po dolgotrajnih, najvestnejših, vsestranskih pripravah v ekspedicijskem taborišču v Purniahu, ki so trajala leto dni je slednjič prišel dan, ko je bilo vse nared, vremenska poročila vseskozi za­dovoljiva in so tudi astrologi trdili, da je ura ugodna. Izvidniški balon je poročal, da so gorski vrhovi nad megleno plastjo jasno vidni, meteorologi so poročali, da znaša moč vetra v višini 86 kilo­metrov na uro, torej nikakor ne toliko, da bi bil polet nemogoč. Kocka je padla. Pohiteli smo na pristajališča ter z mrzlično naglico opravili sto zadnjih malenkosti, ki so bile potrebne za polet.

Okorno smo zlezli na svoja mesta, znoječ se v svojih debelih oblekah. Motorji so tekli gladko, kar le mogoče. Potem par zadnjih besed voditelju in Etbertonu, ki nam je podal evereško pošto, pi­lota sta odprla plin, orjaški motorji so zagrmeli hura! Veliko pustolovstvo se je začelo.

Par minut nato, ko smo se bili dvignili s tal - pripoveduje prvi opazovalec — sem se moral lotiti svojega delovnega programa. V začetku vsa­kega višinskega poleta je treba izvršiti celo vrsto varnih kontrol. Sestavil sem si seznam, da ne bi na kaj pozabil. Seznam je vseboval 46 točk in nobeno izmed teh ob sebi malenkostnih opravil ni bilo smeti zanemariti, če naj podjetje uspe. Tak seznam je bil tem bolj potreben, ker smo morali ves čas vdihavati kisik, a med učinki kisika na človeškega duha je menda predvsem ta, da se rad ves osredotoči na tisto misel ali nalogo, ki jo ima neposredno pred seboj, vse drugo pa izključuje. Iz pisanega seznama sem se pa mogel vsak hip poučiti, ali se ja vsak posamezen prijem izvršil o pravem času.

Vse ja šlo v redu, ko sta se oba težka stroja dvigala skozi meglo, ki je ležala nad sivo ravanjo. Imeli smo le eno majhno motnjo: za trenutek di­namo ni hotel dati potrebne napetosti. To je mu­havost, ki so ji podvrženi vsi dinami. V malone paničnem razburjanju sem moral s par mrzličnimi prijemi ta nedostatek v stroju odpraviti: z nohtom na palcu sem odvil vijaka in z roko stisnil platinska stika. Vse je bilo dobro, generator se je med vsem poletom obnašal brezhibno in nam od za­četka do konca dajal ogrevajoči tok.

Začetni del poleta je bil dolgočasen, posebno ker je pokrajino pod nami zakrival gost oblak prahu, ki se je prav ta dan dvigal do nenavadne višine. Običajno sega 1500 do 1800 metrov visoko, topot smo se ga pa rešili šele v višini 5900 metrov. To nas je tem bolj ogorčevalo, ker je bila južna točka za fotografično merjenje - povodje rek pri Kamaltaru — nevidna. Vendar sem pa mogel tod in tam skozi lino v tleh na kilometre daleč spo­znati neskončno, obsežno zamotanost rjavih nepal­skih gora v okviru črnih gozdov. Sem ter tja se je bežno pokazala očem brzoteka reka Arun, ki drvi po polagoma vzpenjajoči se dolini. V višini 6000 m smo preleteli mejo tega prepovedanega kraljestva. Kmalu nato je prodrlo naše letalo čisto nenadoma iz megle v čudovito porozen zrak visokega ozračja in na desni se nam je odprl pre­čuden pogled na Kančanjango v njeni blesteči belini, ki se je odražala na sinjem nebesu. Par minut nisem videl ničesar drugega.

Odprl sem lino nad svojim sedežem in po­molil glavo v ledeno zračno strujo, in tam nad utripajočimi cilindri Pegaza, v enaki višini z nami, se je pokazalo golo veličanstvo Everesta: majcen bel trikot, tako bel, da se je zdel svetal, in desno od njega, le za ped oddaljen, drug majcen vrh — Makalu. Nekaj časa ni bilo nad škrlatno meglo ničesar drugega opaziti kakor te tri neverjetno bele vrhove: Everest, Makalu in Kančanjanga. Gyačungkang je zakrival motor, kmalu pa se je nad levo nosilno ploskvijo prikazal Gaurizankar.

Nisem se mogel več dolgo naslajati ob tem pogledu, kajti stroj se ja zajedal više in više in levo in desno so se razvijali pred nami nešteti gorski vrhovi, vsi v svojih prečudno belih plaščih, a raztrgani in razjedeni po črnih breznih.
Svetloba nad snegom je bila ob sebi nekaj čudovitega. To je belina, ki prekaša belino snega, kakor jo poznajo navadna človeške oči, v isto toliki meri, kakor prekaša blesk zasnežene pokrajine barvo nezasnežene.

Malce nas je osupnilo, ko smo opazili, da veje z vrha Everesta proti sestrskemu vrhu Makaluju znano orjaško »ledeno pero«, znamenje, da besni čez najvišji vrh silen vihar. Ta vihar nosi s seboj neštete drobce ledu, tako da ja njegova struja vidna v obliki peresa. Odkod ta led: ali ga vihar lomi s pečin in nosi s seboj, ali nastajajo v zraku pasovi z manjšim pritiskom, ki potem vsesavajo zrak s tibetanske smeri in obenem sneg, ki se potem sprameni v led, ali pa tudi iz nižjih leg vodne kapljice, ki se potem zledene, to je še nerešeno vprašanje in ena izmed skrivnosti Eve­resta.

Kmalu smo se začeli, navidezno zelo počasi, bližati visokim belim goram; ves čas sem bil zaposlen s fotografičnimi, merilnimi in drugimi apa­rati. Lega letala je zahtevala največjo pažnjo, enako smer leta, in napeti sem moral vse umske sile, da sem zadostil svojim nalogam.

Slednjič sem mogel, še vedno ležeč na tre­buhu, zopet odpreti lino v tleh in gledati navpično na presenetljivo divjo gorsko pokrajino, ki je bila popolnoma gola, razdrapana, preprežena z mogoč­nimi ledeniki in ozkimi drčami grušča in skrilja. Tu se je začelo tisto pogorje, ki se je videlo iz naše višine kaj neznatno, katerega najvišji vrh Čamlang pa se dviga 7300 metrov visoko. Potem sem lino zopet zaprl in dobro pazil, da se ni zamotala kisikova cev in da se nisem sam zapletel v številne električne žice. Ko sem vstal, sem zopet pogledal skozi lino v strehi nad opazovalčevim sedežem. Preko pilotovih ram sem opazil iskrečo se rdečo luč na njegovi polici za instrumente, ki je za sekundo vzžarela, ker je bil fotografični apa­rat pravkar začel avtomatično delovati.

Vedno više se je vzpenjal naš stroj proti nebu nepopisne modrine, dokler se nismo nahajali v enaki višini z najmogočnejšim vrhom himalaj­skega pogorja.
Potem je pred mojim začudenim pogledom v severnem pravcu nad rameni gore vstal iz neizmerne gole tibetske planote skupina s snegom po­kritih vrhov. Okleval sem, da bi cenil oddaljenost teh vrhov, ki leže sredi dežele brez cest in potov, kajti vsled optične prevare so se zdeli višji kakor Mt. Everest. Velikan sam, katerega »pero« se je za trenutek dozdevno zmanjšalo, je nudil s svojimi mogočnimi, mračnimi čermi, ki so se odražale na bleščeči belini Makaluja, nepozaben pogled.

Imel sem dovolj dela s fotografičnimi aparati, da bi ujel vrsto izvrstnih slik. Scenerija je bila prekrasna in se z besedami ne da opisati. Ozračje je bilo izredno jasno, na zahodnem obzorju se ja razvijalo pred nami celo gorovje v vsej svoji obsežnosti; pogled je dozdevno omejevala samo krivina zemeljske površine. Spričo orjaške gmote gora, prostranosti pokrajine in jasnosti ozračja je bilo nemogoče ceniti obseg in razdalje. Zato sem brez prestanka filmal.

Potem sem zopet počenil na tla in škušal od­preti lino, da bi tudi tu fotografiral. Mraz, ki je bil tu gori domalega tolik, kakor v vsemirju, je prevzel vse predmete, posebno pa kovinske dele. Napeti sem moral vse sile, da bi odprl zapore in si potisnil masko tesneje na obraz, da bi ves kisik dobil v pljuča. Ko je bila lina napol odprta, sem hipno obstal, kajti skoral otipljivo sem čutil, da padamo skozi prostor v globino. Pogledal sem na višinomer in osupel opazoval, kako je hitela igla navzdol za približno šesto metrov. Lina je bila zdaj slednjič odprta in letalo je drvelo v globino proti orjaškemu, z nazobčanimi gre­beni obrobljenemu vrhu - južnemu vrhu gmote.

Pod nami se je odpiral skoraj nepojmljiv za­pletek grebenov, pogorij in črnih skalnatih igel, skozi katere je na nekaterih mestih sijala značilna rumenordeča barva Everesta. Zdelo se je, da teh šeststo metrov višine, ki smo jih bili izgubili za­radi pritiska vetra, ne bomo mogli nikdar več nadomestiti ne priti čez greben južnega vrha do Everesta, ki se je zdaj prej nami vzpenjal v nebo. A ta strah ni dolgo trajal, kajti naš krasni motor nas je kljub hudemu viharju, ki je pritiskal od zgoraj navzdol, ponesel zopet kvišku.

Počasi, a za tistega, ki je hotel izkoristiti vsako minulo, le še prehitro, smo se bližali zakrivljenemu, dletu podobnemu vrhu Everesta in poleteli čezenj, kakor se mi je zdelo, le za las oddaljeni od grozeče skalne osti. Vrh mi je rasel nasproti, ko sem ga, ležeč na tleh, napeto opazoval in kar pričakoval sem, da bo rep našega letala oplazil po njem. Neprestano sem se trudil z aparati in lovil sapo. Tod in tam se mi je zameglilo pred očmi in pogledal sem na kisikomer; kazal je najvišje stanje. Z otrplimi prsti sem z zamaški zaprl vse luknje v maski.

Zdaj sem bil zopet na nogah. Streha opazovalčevega prostora je stala široko odprta, zaklopnice so bile pritrjene, da niso mogle loputati. Pomolil sem glavo in rame skozi odprtino v zračno strujo, ki je neverjetno veliko izgubila na svoji običajni sili. Trenutek sem se čudil, potem sem se pa spomnil, da je tehtal veter tu gori samo pol toliko kakor na morski površini. Zamaški v maski so mi zelo dobro služili in zdaj sem mogel fotografirali tudi z zgornje strani.

Tako smo zdrseli, še predno sem pričakoval, preko vrha, in zdaj je prišel čas najstrahovitejših naporov. Pilot je stroj spretno okrenil zopet proti zahodu, v orjaško strujo viharja, ki je preko vrha drla v dolino; tolika je bila njena moč, da se je vzlic brzini našega stroja: 180 km na uro, zdelo, da se nikamor ne premaknemo. Z največjo naglico sem opravljal fotografični aparat, da bi ujel najkrasnejše prizore. Zdaj smo se nahajali par trenutkov sredi »peresa«, in ko smo se okrenili, so leteli okrogli kosi ledu rožljaje v opazovalčev prostor.

Napravili smo še en krog in potem še tretjega. Nismo se mogli dolgo muditi nad vrhom, kajti igla kisikovega manometra se je pomikala navzdol, zloslutno znamenje. Koliko časa bomo potrebovali na povratku, spričo silnega vetra nismo mogli preveč natančno izračunali in ostali nam je moralo gorivo za vse nepredvidene pripetljaje. Po približno 15 minutah, ki so pa bile kakor celo človeško življenje, a vendar vse prekratke, smo se začeli vračati. Kmalu smo imeli zopet pred očmi čudovito sliko bajne lepote: vrsta za vrsto v nebo strmečih gorskih vrhov; nad vsemi sla s svojim skalovjem kraljevala Everest in Makalu.

Bližali smo se v nasprotni smeri strašnim prepadom Aruna, nad nepreglednim zapletkom vrhov, skalnih grebenov, čeri in krševja, vmes pa široki, umazanosivi ledeniki s prodovi in drčami. Ti vrhovi morajo biti zelo visoki, a zdeli so se zelo neznatni.

Dvestoštirideset kilometrov dolgi povratni polet je potekel presenetljivo hitro. V stalnem poletu smo se bližali zemlji; pilot je spustil precej plina, da ne bi zmrznil razplinovalec. Ni trajalo dolgo in polkrog bleščečih vrhov nam je v ravni škrlatni plasti megla, ki so nam rasle nasproti, izginil izpred oči.

Slovenec, 4. marec 1934
Foto: flymicro.com - Aeroplane expeditions to Everest