Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Kitajska ima svoj Matterhorn


Wikipedia: Gongga Shan

summitpost.org: Minya Konka (Gongga Shan)

sreda, 22. julij 1942, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1934

Slovenski narod (1942): Pokrajina okrog Čungkinga je obdana z vencem visokih gora — Najvišja kitajska gora je Minya Gongkar, visoka 7590 metrov.

Prej so ljudje razumeli pod Kitajsko ogromno ozemlje, segajoče daleč notri v centralno Azijo in Mandžurijo. V mejah tega prostora so tvorile pokrajine severne notranje Mongolije in Mandžurije »Severno Kitajsko« in Kitajsko v ožjem pomenu besede ali Južno Kitajsko. Zdaj je pa že velik del severnega dela Kitajske v ožjem pomenu odrezan po Japoncih, notranje Azije pa po Sovjetih, tako da tvori Čungkingovo Kitajsko samo še južni del prvotne Kitajske. Težišče te Kitajske je v »Rdeči kotlini« pokrajine Sečuan. Na ozemlju, ki meri okrog 200.000 kvadr. km, živi tu blizu 50.000.000 ljudi. Tako je nastala tu gostota prebivalstva, ki menda nič ne zaostaja za ono v nižinah na severu. Sredi »Rdeče kotline« je pa zopet edina večja ravnina vse pokrajine, ozemlje intenzivnega namakanja, kjer živi na razmeroma majhnem prostoru 4.000.000 ljudi in je gostota prebivalstva še večja kakor drugod. Na robu tega ogromnega vrta leži glavno mesto pokrajine Sečuan Čengtu, ki ima 600.000 prebivalcev, Šele od začetka vojne je po številu prebivalcev Čungking prekosil Čengtu. Pičlih 200 km zračne poti dalje proti zahodu od mesta Čengtu, ležečega 500 m nad morjem, se dviga »kitajski Matterhorn«, gorski orjak Minya Gongkar kot najvišja kitajska gora, visok 7590 m. Čengtu je oddaljen od Šanghaja po reki nad 300 km in vsa »Rdeča kotlina« je smatrala Šanghaj v mirnem času za naravno izvozno pristanišče.

Izmed šestih velikih ljudskih središč Kitajske so jih zasedli Japonci pet. Šesto, Sečuan, je postalo pod pritiskom razmer središče iz Čungkinga vladane Kitajske. Ta kotlina je postala prav za prav kotlina šele po visokih pogorjih v svoji okolici. Strmo se dvigne rob kotline na zahodu od 500 na dobrih 6000 m in prav tako tudi na severu. Se dalje proti severu segajo obronki Tsingling-Šana z dobrih 3000 m visokimi gorskimi grebeni daleč tja v srednjo Kitajsko. Na severozahodni strani se dvigajo fantastično nazobčani in prepleteni gorski grebeni tja do puščave Gobi. Pa tudi gorska planota Ordos je na severu obrobljena z golimi pogorji. Na vzhodu so nakopičeni gorski venci do nižine in med njimi teče nekaj deročih rek. Obala Bangdšou je tja do Indokine divje raztrgana in brez prometnih zvez z zaledjem. Na jugozahodu se tudi razprostira divje pogorje in po globokih dolinah, pokritih z bujnimi gozdovi, teko velike reke. Zato bi lahko imenovali iz Čungkinga vladano Kitajsko »Gorata Kitajska«.

Znano je, da je lažje graditi ceste v goratih krajih kakor v nižini, kjer ni na razpolago gradbenega materiala kar na mestu, temveč ga je treba dovažati večkrat zelo daleč. Zato ima gorata Kitajska skozi vse leto porabno omrežje avtomobilskih cest, ki sicer ni gosto razpredeno - pomeni pa kljub temu največjo pridobitev za te sicer zaostale kraje. Na severu, kjer je sama nižina, pa avtomobilskih cest sploh ne poznajo. Tu imajo samo kolovoze in brez trdne podlage zgrajene ceste, ki postanejo med deževjem ali lokalnimi nalivi večinoma neuporabne, dokler se blato na njih ne posuši. Tako se lahko popotniku zgodi, da mora po hudih nalivih napraviti ovinek 7000 km preko Kwejang – Čungking – Čengtuja v Siang – Taiian – Kalgan – Peking, namesto da bi se peljal naravnost po deželni cesti iz Nankinga preko Kaifonga v Trientsin.

Dočim ima torej gorata Kitajska boljše cestno omrežje kakor severna, ima nižina nešteto kanalov (samo v delti reke Jangtze 300.000 km). Cestni promet torej ne more zapolniti vrzeli, ki nastane s pomanjkanjem pogonskih snovi. Reke so tudi neobhodno potrebne za prevoz težjih in večjih izdelkov težke industrije, zlasti tračnic, delov mostom itd., če že železnice ne omogočajo zveze z morjem. Čungking je bil tudi prisiljen ustaviti gradnjo nove železniške proge, čim so bile pretrgane take prometne zveze.

Gorata Kitajska je glede na svojo rodovitno zemljo prav tako gosto naseljena kakor nižine na severu, tako da je šel še od nekdaj tok izseljencev tudi z juga v Zadnjo Indijo in Insulindo. Poplave, ki so privedle do izseljevanja s severa na subtropični jug z rednejšimi žetvami, so avtomatično ustvarile to izenačenje v pogledu števila prebivalcev. Samo izseljenci iz Santunga in delt Hoangho so ubirali pot proti severu, v Mandžurijo.

Strateško gledano omogoča cestno omrežje gorate Kitajske mobilno stanje vojske. Japonski pritisk je seveda prisilil Čungking h koncentraciji njegovih oboroženih sil v pasu, kjer sta se oba nasprotnika dotikala, dočim je nastala v zaledju praznina. Močni motorizirani oddelki in zadostne količine pogonskih snovi na strani Japoncev bi mogle spremeniti v primeru prodorov cestno omrežje gorate Kitajske v poti japonskega vdora. Ceste je namreč še težje porušiti, kakor železnice. Že v severni nižini je privedla »železniška vojna« do zasedbe dežele. Prodor preko cestnega omrežja bi seveda pomenil, da bi ostalo ob strani neprehodno pogorje, kjer je mogoča partizanska vojna, kakor je mogoča tudi na severu, kjer so prostrana riževa polja in kjer se motorizirani oddelki tudi ne morejo obnesti.

Odkar je bila pretrgana zveza po Birmski cesti, ima Čungking samo še eno zvezo z zunanjim svetom in sicer preko Turkestana. Njen pomen je pa seveda odvisen od možnosti sovjetsko ruskih dobav, ki se pa vedno bolj krčijo. Splošen pregled japonskih vojnih operacij kaže, da je vojaška obkolitev Čunkinga in njegova odrezanost od dovoza iz prekomorskih držav najvažnejši uspeh japonskega orožja. S pogledom na Avstralijo in Indijo je lahko spoznati glavni cilj japonske strategije: obkolitev prostora gorate Kitajske.

Slovenski narod, 22. julij 1942
 

eXTReMe Tracker