Kamniški občan (1994) - Rado Nadvešnik: Slovenski alpinisti na K2 (VI.)
V spalnici je bilo prostora za tri osebe, zraven pa je bil še prostor za opremo in kuhanje. Carlosa še vedno ni bilo mimo najinega bivaka. Bala sva se, da se je izgubil in zdrsnil. Hkrati pa sva upala, da ni tako, saj je Carlos že prekaljen maček. V skrbeh zanj in za Boštjana sva skušala zaspati.
Večkrat sva slišala Carlosa, kako hodi okoli luknje, pa ni bilo nič. Potem, ko sva že kakšno uro spala, je skočil Davo pokonci: »Carlos!«
To pot je bil res. Sedel je ob najinih nahrbtnikih, s katerimi sva zaprla vhod v spalnico in gledal v prostor z opremo. Z Davotom sta se objela in tolkla po hrbtu. Tudi sam sem ga stisnil in mu čestital za vrh in vrnitev: »Dobrodošel med žive« Poklicala sva v bazo, da bi soročila veselo novico, pa so že izklopili postajo, saj je bila ura že 21. Carlos je bil zelo utrujen, komaj je govoril. Pomagal sem mu sneti dereze, protektorje, čevlje itd. Davo pa je že talil sneg za čaj in juho. Po dvanajstih urah blodenja po labirintu ledu in snežnega viharja se mu je zelo prilegla juha in čaj. Nato smo vsi trije počasi zaspali.
Ob dveh ponoči me je Davo opozoril, da nas je zasulo. Čudil sem se, kako je moglo v štirih urah nasuti skoraj tri kubične metre snega v prostor za opremo, ki je sedaj vsa pod snegom. Pri vhodu je bila le še dva centimetra široka špranja, skozi katero se je vsipal sneg. Z lopato, ki sem jo na srečo imel pri sebi, sem nekako izkopal luknjo skozi stožec, ki je bil širok dober meter in pol. Skozi luknjo, ki ni bila večja od premera 20 cm, sem videl zadnji krajec lune, pred njo pa so plesale snežinke, ki jih je nosil veter. Po nekaj minutah je luknjo ponovno zasulo. Spet sem izkopal rov, to pot malo večjega. Vanj sem vtaknil nekaj vreč, v katerih je oprema. Malo sem se bal, da bi nam zmanjkalo kisika, vendar je bila luknja kar velika, pa tudi skozi sneg kroži zrak.
Ob petih smo bili že spet pokonci. Tedaj je bila vzpostavljena radijska zveza med tabori in bazo. Davo je povedal, da je pri nama Carlos. Iz T4 pa Stipe: »Z Boštjanom je slabo.« Iz baze pa Miško: »Morate sestopiti, drugače bo Boštjan umrl.«
Stipe: »Ne moremo sestopiti z nepokretnim človekom.«
Baza: »Poskusite ga nekako napraviti in priti dol.«
Stipe: »Ja, bomo poskušali ... «
Vreme je bilo enako kot prejšnji dan. Z Davotom sva razmišljala, da bi ponovno poskusila proti T4, vendar so bile še bistveno slabše razmere kot prejšnji dan, ko sva gazila sneg do pasu, da bi prišla naproti Carlosu in Vikiju. Gazila sva globok sneg in vijugala po napihnjenih kložah, dokler se nisva z eno zapeljala. Ker sva stala ob robu drsne plošče, sva se po kakih 30 metrih ustavila v globokem snegu. Po tem dogodku naju je minila vsa volja za reševanje. Oba sva imela doma otroke in ženi. Tedaj sva resno mislila nanje. Če bi šla naprej, bi se resno igrala z najinimi življenji. Zato sva se obrnila in previdno sestopila proti T3.
V T4 je Borisu in Stipetu uspelo Boštjana pripraviti za sestop. Zvonko jima zaradi zamrznjenih rok ni mogel pomagati. Vsi štirje so že začeli sestopati. Šlo jim je zelo počasi, za kar je bilo več razlogov: vsi so bili zelo utrujeni, zaradi megle niso videli markirnih palic, Boštjan pa že skoraj ni mogel hoditi in ga je tlačila mora. Iz baze so že šli v tabor pod steno zdravnik, naprej proti nam pa Goran in David s kisikom, injekcijami, tabletami in povoji. Njun namen je bil priti v T3, vendar sta bila preveč utrujena zaradi gaženja globokega snega,
da bi lahko prišla v tabor, ustavila sta se v T2, kjer sta počivala in si skuhala čaj in juho.
Naslednji dan naj bi nadaljevala. Z bazo smo se dogovorili, da bom jaz pomagal Carlosu pri sestopu, Davo pa bo še malo počakal v taboru. Sestopati sem začel pred Carlosom do šotora, ki je bil prvotno za T3, tedaj pa je bil že ves zasut in polomljen. Tam se odkopal Carlosov plezalni pas, ki je bil že dobro primrznjen v ledu. Ko je prišel do mene, sem mu ga pomagal namestiti. Nato sva nadaljevala pot proti bazi. Šel sem naprej in vlekel vrv izpod snega, dokler nisem prišel do njenega konca in se pripel na naslednjo.
RADO NADVEŠNIK
Kamniški občan, 13. januar 1994