Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Otožno zmagoslavje

Kamniški občan (1994) Rado Nadvešnik: Slovenski alpinisti na K2 (VIII.)

Kot kovinarja so me določili za graviranje spominske plošče za Boštjana. Naslednji dan smo odšli na Silkejevo pokopališče, kjer smo postavili skromno spominsko obeležje, v spomin na Boštjana Kekca. Še isti dan je zdravnik ugotovil, da so Zvonkove in Borisove omrzline tako hude da je potreben takojšnji prevoz v dolino. Naslednje jutro je Tomaž odšel v vojaško bazo na Concordijo, kjer je zahteval helikopterski prevoz. Na naše veliko presenečenje je čez slabi dve uri že priletel helikopter, tako da ne bi bili pripravljeni za transport, če ne bi bili s Tomažem na radijski zvezi. Z Zvonkom in Borisom je odletel tudi zdravnik. Z dvema helikopterjema so jih odpeljali v najbližje mesto Skardu.

Posebnost te odprave je v tem, da je to prva slovenska odprava, ki je po nesreči še nadaljevala z vzponi na gori. K temu so pripomogli tuji člani naše odprave in dejstvo, da smo vrh dosegli nadpovprečno hitro. Tako nam je ostalo na voljo še nekaj prostega časa, ki ga je veljalo kljub nižji motivaciji koristno porabiti. Tako sta prva odšla na goro Šved Goran Krapp in Anglež David Sharman. Še isti dan sva se z Davom pripravljala za zadnji naskok na goro. To pot sva imela različna načrta. Jaz sem nameraval preplezati Česnovo smer in se preko tabora štiri povzpeti na vrh. Davo je imel smuči na višini 7700 m, od tam pa bi se povzpel še tristo višinskih metrov in bi smučal z rame blizu višine 8000 m, zgornji del po Česnovi, spodaj pa po Poljski smeri. Iz baze sva odšla ob pol treh ponoči. Jaz v Česnovo smer, Davo pa naprej v Abruzzija. Spodnji del sem hitro preplezal in sem pri tem celo užival?
Noč, zvezde, ogromna snežna prostranstva in tišina so me tako prevzela, da naporov pri plezanju sploh nisem čutil, vse gibe sem delal povsem samodejno. Te romantike je bilo konec, ko je vzšlo sonce. Začelo se mi je udirati do kolen, ko sem prišel višje, pa do pasu. Na višini 6400 m mi je postalo jasno, da v takih razmerah n bom zmogel preplezati še nadaljnjih 2000 metrov stene. Zato sem se odločil za sestop.
Med tem je sonce že omehčalo snežno skorjo. Zato so ledeniške razpoke spet predstavljale hudo past za samohodca. Te nevarnosti sem se zavedal in se je tudi najbolj bal. Ves čas sem bil pripravljen na skok naprej, ko mi bo zmanjkalo tal pod nogami. To sem po tolikih padcih v razpoke že dobro obvladal. Že na prehodu stene v ledenik se mi je to zgodilo, pri tem sem si skoraj zvil gleženj, vendar sem ostal na robu razpoke.
Poiskal sem najbližjo pot na plaznico in po njej nadaljeval do naše poti čez ledenik.

Ko sem prišel v bazo, je bil Davo že v T2, kjer si je kuhal čaje in juho. Goran in David sta kmalu zatem prišla v snežno luknjo tabora tri. Ob drugi uri ponoči je Davo že začel plezati proti taboru tri, Ramor je prispel, še preden sta Šved in Anglež zlezla iz spalnih vreč. Davo je kar nadaljeval in bil že ob šesti uri na mestu, kjer sva pred desetimi dnevi pustila markirne palice in smuči, le da to pot smuči ni bilo videti, iz snega so štrlele le zakrivljene palice. Začel je z iskanjem.

RADO NADVEŠNIK
Kamniški občan, 10. februar 1994
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti