Kamniški občan (1994), Planinski kotiček - Bojan Pollak: Postaja gorske reševalne službe iz Železne Kaple že deset let vsako leto povabi na svojo redno vajo iz zimskega reševanja tudi nekatere postaje GRS iz Slovenije.
Lani se sicer to ni zgodilo, ker je prišlo do zamenjave načelnika kapelske postaje GRS, letos pa se je tradicija spet nadaljevala in sicer na Obirju, 22. in 23. januarja.
Poleg reševalcev iz Železne Kaple, ki so večinoma domačini, koroški Slovenci, so se je udeležili tudi reševalci iz Škofje Loke, Prevalj, Celja, Jezerskega, Kamnika in Celovca.
V dveh dnevih so predelali na pobočjih Obirja vse potrebne vaje iz zimskega reševanja. Prvi dan je bil poudarek predvsem na preventivi in reševanju izpod snežnih plazov. Tako so bile praktično obdelane teme od ugotavljanja nevarnosti snežnega plazu s pomočjo švicarske in norveške metode, iskanja zasutega z ortovoxi, sondiranja plazu, iskanja zasutega s psi, prve pomoči zasutemu v plazu s predpostavko poškodovane hrbtenice, do spuščanja in dvigovanja s pomočjo prusikovega vozla kot zavore in pomožne vrvice v škripcu ter izdelave delno improviziranih vlak iz smuči.
Sledila je analiza in obdelava nerazčiščenih vprašanj.
Naslednji dan so se vsi povzpeli tudi na vrh Ojsterca. Večina je s tega vrha tudi smučala. Med spustom so v jarku ob Mrzli vodi naredili še praktično reševanje izpod plazu s psi in ortovoxi. Vaja je bila vsekakor zelo zanimiva in uspešna, saj so reševalci iz različnih postaj izmenjali med seboj svoje bogate izkušnje, ki so si jih pridobili pri tem tega plemenitem delu. Kakšnih bistvenih razlik ni, razen v tehničnih podrobnostih, ki pa niso pomembne. V Sloveniji imajo sicer malo drugačne prijave.
Eni in drugi imajo svoje dobre in slabe strani, tako da je nemogoče reči, kateri so boljši. Pokazalo se je tudi, da so glavne težave, tudi v Avstriji, predvsem finančne narave. Sama izurjenost in sposobnost reševanja v snežnih razmerah je povsod približno enaka, medtem ko so se Kamničanom kar zadeva radijske zveze, približale tudi druge postaje GRS. Poleg tega je to srečanje pomembno še z druge strani. Ves čas slovenščina ni bila v podrejenem položaju, kar pomeni, da je bilo govorjeno več slovensko kot nemško. S svojo prisotnostjo, znanjem in opremo Slovenci dokazujejo, da so popolnoma enakovredni Avstrijcem, da jih v nekaterih stvareh včasih še celo prekašajo. In to je tudi močna spodbuda in moralna pomoč koroškim Slovencem, da vztrajajo pri svojem.
Iz kamniške postaje GRS so se te vaje udeležili trije reševalci in sicer načelnik postaje Cene Griljc in pa Franček Mulej ter Bojan Pollak.
Kot so pred dvema letoma bili Kamničani najboljši glede radijskih postaj, so se lahko letos lahko postavili z novim avtomobilom, tako da lahko rečem, da nismo v nobenem pogledu delali sramote.
ČLANARINA ZA PLANINSKO DRUŠTVO V LETU 1994
Tudi letos so v PZS 4 vrste članarin in sicer: članarina A, ki je za bolj zahtevne planince in alpiniste, saj je s plačilom te članarine član še dodatno nezgodno zavarovan, zavarovan je tudi za stroške reševanja v tujini, ima 25% popust pri naročnini na Planinski vestnik, brezplačno dobi koledarček akcij PZS in še dodatni bon za nakupe izdaj Planinske založbe; članarina B, ki obsega enake ugodnosti kot do sedaj (nezgodno zavarovanje in popusti pri prenočevanju); in članarina C, ki je za otroke do 18. oziroma za redne študente do 25. leta. Čeprav višina članarine formalno sprejema na občnem zboru, je UO PD sprejel višino članarine v glavnem v zneskih, ki jih je predlagala PZS. Tako je A članarina 2.800 SIT, B članarina 800 SIT in C članarina 320 SIT s tem, da imajo otroci, ki še hodijo v šolo, če sta oba starša člana PD, 50% popust. Popust imajo tudi člani starejši od 70 let in sicer 40%. Plačana članarina je pogoj za popuste pri prenočiščih v planinskih kočah in tudi nekaterih registracij ni možno narediti brez tega. Članarino lahko poravnate v pisarni PD na Šutni (Kidričeva 38) vsak ponedeljek in petek od 9. do 12. Ure dopoldne ali pa vsako sredo od 13. do 16. ure popoldne. Lahko pa počakate tudi na pobiralca, ki bo prišel po članarino na dom.
NALEPKE GRS
Gorske reševalne službe verjetno ni potrebno predstavljati, saj je v tem prostoru in ljudeh dobro poznana in priznana. Toda reševanje kljub temu, da reševalci niso profesionalci, kar pomeni, da za svoje delo niso plačani, čeprav ga opravljajo profesionalno dobro, le nekaj stane. Potrebna je dobra oprema, od obutve in obleke do posebnih reševalnih nosil, vrvi, jeklenic, od klinov in še marsičesa, do vponk, čelad in radijskih postaj. Dobra oprema pa je draga in še obrabi se precej hitro. Res je, da dobi postaja GRS Kamnik pomoč iz občinskega proračuna, od zavarovalnice Triglav za preventivno dejavnost in še kdo kaj primakne, vendar s tem vse potrebe še zdaleč niso pokrite. Zato slovenska GRS nadaljuje z zbiranjem podpore na način, ki je v preteklih letih pokazal, da imamo Slovenci posluh za to humanitarno dejavnost. Natisnila je posebne nalepke z znakom GRS in napisom »podpornik« za vsakogar, ki prispeva po 500 SIT. Ta denar se nato porabi izključno za dejavnost in opremo članov GRS. Tisti, ki bi bili pripravljeni prispevati po 500 SIT za GRS, lahko to naredijo pri vsakem članu GRS in ta jim bo kot dokaz za njihovo pomoč dal lično nalepko. Tako bo lahko vsakdo, ki bo kupil nalepko podpornika GRS, imel lep občutek, da tudi on vsaj simbolično, sodeluje pri reševalnih akcijah.
TURA NA GRINTOVEC
Alpinistični odsek Kamnik je v nedeljo, 23. prosinca 1994, priredil spominski pohod na Grintovec. 19. januarja so namreč minila tri leta, odkar se je v zaledenelem slapu nad Žagano pečjo smrtno ponesrečil Danilo Golob. Pohoda se jc udeležilo 15 članov AO in tečajnikov alpinistične šole, od katerih so skoraj vsi v relativno dobrih razmerah (trd sneg, vendar nevarnost klož) stopili na Grintovčev vrh.
Alpinistična šola, ki jo je na tej turi vodila Darja Jenko, pomagali so ji pa Metod Humar, Genadij Štupar, Vilo Rifel in še drugi, je predelala osnove varne hoje v snežnih razmerah (uporaba derez, palic, cepina, zaustavljanje s cepinom, zaustavljanje padcev itd.). Tečajnici Bernarda Cander, Petra in Peter Zmrzlikar so nato šli skupaj z inštruktorji in alpinisti iz Zgornjih jam po običajni poti na vrh, tečajnika Marjan Drolc in Gorazd Matic pa s članoma postaje GRS Kamnik po JV grebenu. Marko Prezelj in Andrej Zabret pa sta z vrha tudi smučala.
BOJČ
Kamniški občan, 10. februar 1994