Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Soteska Potoka

četrtek, 24. marec 1994, ob 19:59, Boris Štupar, ogledov: 862

Kamniški občan (1994) - Bojan Pollak: Nekaj znamenitosti Kamniških Alp (VI.)

Ozka dolina med Grohatom in Hudim koncem, kjer se je Potok prebil proti Kamniški Bistrici, nmv od 550 do približno 630 m. Greben, ki se vleče od Križiša miniaturno sotesko, skozi katero je (Križišča?) ali Pokovša proti dolini Kamniške Bistrice, se pred spustom v dolino razdeli na dva dela: na višjega, ki je severnejši in ki ga imenujejo Hudi konec, in na nižjega, ki je južnejši, pravijo pa mu Grohat. Med ta dva grebena se je vrinila ozka dolinica Potoka. Na nekaterih zemljevidih sicer piše Grohatji potok ali samo Grohat, kar je narobe. Domačini namreč potoku pravijo kar Potok. Na starih »mapah« pa piše tudi Za Grohatom potok. Ta izvira v nepropustnih skladih keratofirja, porfirja, tufa in se nato prebija skozi mešane kamnine vse do Kamniške Bistrice. Kjer je dno nepropustno, teče po površini, ko pride na apnenčasto podlago, pa ponikne, kadar ni dovolj vode.
Potok se izliva v Kamniško Bistrico na koncu Hudega polja, pri Iverju, kjer je Kamniška Bistrica predzadnjič (zadnjič je v Stahovici za Kalcitom, kar se lepo vidi z mostu, ki prečka Kamniško Bistrico proti Spodnjim Županjim Njivam stisnjena med ozka bregova in kjer je tudi most. Na svoji poti do Kamniške Bistrice je Potok na nekaterih mestih močneje urezal svojo strugo in tako naredil zanimivo, speljana tudi gozdna cesta, saj je celoten predel poraščen z gozdom.
Cela dolina je zanimiva tudi zaradi svoje geološke sestave, saj se tu mešajo prodornine oziroma vulkanski pepel (keratofir, tuf) in sedimentne kamnine (apnenec in lapor). Razlika je očitna. Apnenec je večinoma siv oziroma bel, vulkanske kamenine pa so rdečkaste, rumenkaste, oranžne, rjave in zelene barve.

Ta soteska se začne za tem, ko z desne (orografsko leve) priteče potoček in se konča po dobrih 400 metrih. Sestavljajo jo pravzaprav trije deli. Prvi je takoj na začetku in predstavlja zoženje dolinice, sledi del, kjer se bregovi spet razširijo, da bi se nato zopet za nekaj časa zožili.
V prvem zoženju je severni breg nižji in manj strm, južnega pa ustvarjajo severna pobočja Grohata in je bistveno višji, na nekaterih mestih tudi prepaden. Pod stenami, visokimi nekaj deset metrov, je nastalo celo manjše melišče, ki pa je zaradi nizke nadmorske višine močno poraščeno.
Prav na začetku te soteske je še ena znamenitost. To je naravno okno, ki pa je tako skrito v pobočje, da se ga ne opazi takoj. Ko gremo po cesti navzgor na drugo stran potoka, je na levi strani v smeri hoje najprej drča, nato pa skalnato rebro. In v tem rebru, prav ob vznožju nekaj metrov nad cesto, je votlina, velika okoli meter krat meter in pol. Na drugi strani je odprtina manjša, kakšen meter in pol široka in dobrega pol metra visoka. Dno je polno odpadnega listja, ki tako vedno bolj zmanjšuje odprtino. Sam rov je dolg okoli sedem metrov in se skozenj lahko samo splazimo. Po približno 200 metrih se dolinica zopet zoži. Tokrat močneje, saj je široka samo nekaj metrov in tudi bregovi so višji in bolj strmi. Zoženje je dolgo okoli 100 m. Južni breg je bolj strm, nekateri skalni odstavki so navpični tudi do 40 m, tudi strmina je višja, do roba okoli 150 m. Strmina v severnem bregu je malo krajša, posamezne stene so visoke tja do 20 m, nato pa se nadaljujejo v manj strmem pobočju. Soteska ne poteka v ravni črti, ampak je močno ovinkasta. Na sredini je, podobno kot v spodnjem delu soteske, nastalo melišče, tudi zaradi drč, po katerih spuščajo les. Temu delu soteske pravijo »Za stiskom«. To ime naj bi prišlo zaradi tega, ker je bila nekdaj tu soteska tako ozka, da so se skoznjo z vozom komaj prebili, zato se je moral konj z vozom »stisniti« skoznjo.Pozneje so »streljali« - z eksplozivom so razširili pot, tako da je prevozna za traktorje in vozove.
Kmalu na začetku tega drugega zoženja je, podobno kot v spodnjem delu, votlina, približno 6 m nad cesto. Na levi strani, gledano navzgor, je odprtina velika približno 2 krat 2 m. To je »Dolga luknja«. Po izročilu naj bi se votlina nadaljevala vse do Županjih Njiv. Lahko je res, lahko pa tudi ne. Če splezamo vanjo, se bo naša pot končala po slabih 10. metrih. Kose ozremo nazaj, vidimo, da ima tudi ta votlina svoje okence, veliko približno 40 krat 30 cm.

DOSTOP: Po cesti v Kamniško Bistrico do mosta pri Iverju. Tu čez most na desni breg Bistrice. Od tu po dolini naravnost navzgor, dokler z desne (severne strani) ne priteče potoček, a cesta se preseli na južni breg Potoka, hoje je za približno četrt ure. Ves čas hoje skozi zoženje je cesta na desni (orografsko) strani Potoka, do zoženja pa na levi.
Za obisk in ogled te soteske poseben vodnik običajno ni potreben. Če se pa gre še naprej po dolini do konca in nato zavije na lovsko pot, se lahko pride čez Okroglo nazaj v Stahovico. Raznih možnosti je veliko, vendar je potrebno imeti primernega vodnika, ker poti niso označene.

B. POLLAK
Kamniški občan, 24. marec 1994
 

eXTReMe Tracker