France Malešič: Mikavna Brana vsekakor velja za vrh, ki utegne biti ne samo najbolj vabljiv, ampak tudi najbolj nevaren.
*
28. junija 1920 je Valter Josek, medicinec iz Celja, neizurjen in obut v lahke nizke (salonske) čevlje, sestopal z ženo in dvema prijateljema s Kamniškega sedla. Ko so prišli do snežišča pod steno Brane, je Josek zdrsnil po snežišču, čez prodišče na nižje snežišče in se ustavil po 150 metrih ob štrleči skali. Imel je hude rane na glavi, ni se zavedel in je hudo krvavel. Zdrsnila je tudi njegova žena in se laže poškodovala. Reševanje je zelo dobro organiziral predsednik Savinjske podružnice Fran Kocbek, ki je bil takrat na Okrešlju. Med prenosom mimo slapa Savinje je ponesrečenec zaradi hudih poškodb glave podlegel. Kocbek je dal opis nesreče nekemu planincu za vse ljubljanske dnevnike, da bi tako preprečil neresnična ali pretirana in za turistiko škodljiva poročila. Opis je objavil časnik Slovenski narod.
*
V četrtek, 18. avgusta 1927, se je 28-letni Avgust Prohinar, trgovski pomočnik in navdušen planinec iz Kamnika, smrtno ponesrečil v Kaptanskem plazu na jugovzhodni strani Brane. Rad je hodil sam. Na svoj rojstni dan se je zjutraj namenil proti Kamniškemu sedlu in doma povedal, da se bo vrnil zvečer.
Ni ga bilo nazaj. Domači so še isti večer obvestili gorske reševalce. Poizvedbe so pokazale, da se je na poti proti Kamniškemu sedlu pridružil oskrbnici, potem pa se je odločil, da se bo povzpel po jugovzhodnem pobočju Brane in prišel čez vrh na Sedlo. Pri prvem velikem plazu nad Jermanco (Lazarjev plaz) se je poslovil od oskrbnice in krenil po lovski stezi proti Kaptanskemu plazu.
V nedeljo popoldne so ga kamniški gorski reševalci odšli iskat in ga v ponedeljek, 22. avgusta, dopoldne našli mrtvega v Kaptanskem plazu. Nedaleč od njega so našli nahrbtnik in čevlje, v katerih so bile planike. Očitno je nabiral planike in je hotel priti do lepših, ki so bile nad skalami. Sezul si je čevlje, splezal 20 metrov visoko nad plazom. Pri tem mu je spodrsnilo. Lovil se je za vejo, a se mu je odlomila. Zdrknil je v prepad in obležal ob nahrbtniku in čevljih. Naslednji dan zjutraj so ga prinesli v Bistrico in isti dan pokopali na kamniških Žalah.
*
6. aprila 1932 je 32-letni Franc Gašperlin, posestnik s Primskovega pri Cerkljah, odšel od doma iskat delo v Logarsko dolino (verjetno pa je bil namenjen še naprej onstran meje). Gore so bile še zasnežene, vendar se je kljub temu odločil iti čez Kamniško sedlo. Ustavil se je pri bratu v Mlaki pri Komendi in mu prigovarjal, naj gre z njim. Silil je na pot, češ da jo pozna in se jima kljub snegu ni bati. Brat ga je zaman prepričeval, da bi bila bolj varna daljša pot naokrog čez Črnivec in Gornji Grad.
Odšla sta v Kamniško Bistrico, nad Žagano pečjo pa se je brat ustrašil in se vrnil v dolino. Franc je pot nadaljeval sam in se ni več vrnil. Iskali so ga zaman.
1. septembra 1934 so imeli nad Okrešljem lov. V dežju so odšli na Pasje sedlo pod severno steno Kamniškega sedla. Ko je gorski vodnik Miha Plesník iskal ustreljenega gamsa, je pod steno našel čevelj in v njem nogo. Nato ga je pregnala nevihta. Naslednje jutro so našli razpadlo truplo neznanca. Pod kostmi je ležala mala ročna sekira. Oprema ni kazala, da bi bil turist. Sklepali so, da je ležal dve leti. Imel je poškodovano glavo na temenu in kolk. Ugotovili so, da gre za pogrešanega Gašperlina. S seboj je bil vzel precej denarja, zato so sprva domnevali, da je bil žrtev zločina.
*
28. oktobra 1934 sta 23-letni Jože Jezeršek, mornariški strojnik iz Šiške, in 21-letna Ema Černič, uradnica iz Ljubljane, v lepem in toplem vremenu odšla v Kamniško-Savinjske Alpe. Seznanila sta se 14 dni prej na vrhu Brane. Z večjo družbo sta se domenila za turo z Velike planine čez Konja na Korošico, Planjavo, proti Okrešlju in naprej do Krvavca. Kljub lepemu vremenu sta od vseh ostala sama. Ni ju bilo nazaj. Vreme se je poslabšalo. Domači so 9. novembra sporočili, da pogrešajo prvega, nato pa o obeh obvestili SPD in kamniško postajo GRS.
Dva kamniška gorska reševalca sta odšla na Kamniško sedlo, dva na Kokrsko in proti Krvavcu, dva na Konja in Rzenik ter območje Kalc. Četrta dva sta jima sledila od začetka in ugotovila, da sta z Velike planine prišla na Korošico, a je bila koča že zaprta in sta zato odšla proti Kamniškemu sedlu. Prva dva reševalca, brata Erjavšek, sta takoj prvi dan iskanja, 16. novembra, na sedlu našla sled za njima, potem pa tudi njiju pod severno steno Brane, 200 metrov pod potjo proti Okrešlju. Novi sneg ju je bil skoraj že zasul in sta iz njega moleli le še njuni obleki. Šele takrat je bilo mogoče ugotoviti, da sta se zaradi zaprte koče na sedlu proti večeru namenila po severni strani Brane proti Okrešlju, čeprav so bile kopne le južne strani, na severu pa je bil že prvi sneg, ki je bil trd in pokrit z ledom. V zglajenih okovankah sta še zmogla prvi, manj strmi del, na strmejšem, zbitem in prostranem snežišču na severni strani Brane pa sta brez opreme zdrsnila po stekleno gladki steni do vznožja. Reševanje navzgor bi bilo prenevarno, zato so se kamniški reševalci 17. novembra odpeljali z mestnim avtobusom naokrog v Logarsko dolino in pokojna prenesli v dolino, kjer so ju še isti večer pokopali v Solčavi.
*
31. marca 1935 se je 26-letni Mirko Mulej, doma s Potokov pri Koroški Beli, trgovski pomočnik v Ljubljani, smučar in planinec, namenil z naključnim tovarišem na Brano. Po severni strani je bilo še obilo trdega in mestoma poledenelega snega. Opremljen je bil z derezami in cepinom in je bil prvi, spremljevalec pa je imel le dereze in smučarsko palico. Mulej je hodil bolj hitro in namesto s celim podplatom le po notranjih zobeh derez. Ob 9.30 je malo nad odcepom poti proti Okrešlju hotel na zledenelem mestu s cepinom vsekati stopinjo. Tovarišu je še zaklical: »Pazi!« V tistem hipu ga je spodneslo. Počasi je začel drseti navzdol. Hotel se je ustaviti s cepinom, zato ga je zabil v sren. Sunek mu ga je iztrgal iz rok. Padel je pod severno steno in takoj podlegel. Ljubljanski alpinist France Podboršek je s težavo sestopil do njega in obvestil kamniške reševalce. Zaradi varnosti so ga v dolino prenesli celjski gorski reševalci.
*
2. aprila 1949 je Franc Maček, gimnazijec iz Maribora, zdrsnil in se smrtno ponesrečil pri prečenju Branskega plazu na severni strani Brane. Bil je nezadostno opremljen in nevarovan, imel je smučarske čevlje z gladkimi gumijastimi podplati. Nekemu sopotniku je nameraval pokazati prestrezanje padca s cepinom. Vrgel se je po strmini, a ni uspel zaustaviti drsenja in je padel čez steno proti Okrešlju. Sopotnik se je vrnil na Kamniško sedlo in šel povedat o nesreči v Kamniško Bistrico. Ponesrečenca so 4. aprila našli ljubljanski gorski reševalci in ga prenesli v Logarsko dolino.
*
30. aprila 1950 sta se 19-letni Viktor Hufnagel in soplezalec, oba iz Ljubljane, dijaka Srednje kmetijske šole v Mariboru in pripravnika AO Maribor, podala v vzhodno steno Brane. V njej še nista poznala nobene smeri, pa tudi v koči na Kamniškem sedlu se nista pozanimala za podatke. Vstopila sta 10 metrov levo od smeri Čebular-Šimnovec-Štupar in po 200 metrih ob 10. uri prišla do gladkega dvometrskega previsa. V njem je Hufnagel kot prvi pri drugem poskusu padel štiri metre. Varujočega, ki ni bil samovarovan, je vrglo ob steno, padlemu pa se je pri edinem klinu samo enkrat rabljena vita vrv iz manilske konoplje pretrgala in je padel pod steno.
*
27. maja 1951 je 50 dijakov Srednje kmetijske šole skupaj z ravnateljem šole in predstavnico PD Maribor prišlo pod vzhodno steno Brane. Odkrili so spominsko ploščo pred letom ponesrečenemu Viktorju Hufnaglu. Potem so se šli fantje dričat na rob Kamniškega sedla. Pri tem je 16-letni Franc Kolar - Duško, doma iz Celja, zdrsnil na poledenelo severno stran. Ustavil se je med skalami z zlomljeno spodnjo čeljustjo in verjetno drugimi poškodbami glave.
Pri reševanju je pomagal tudi gorski vodnik Rado Kočevar. Ponesrečenega so odnesli v Kamniško Bistrico. Naslednjega dne je umrl v mariborski bolnišnici. Pokopan je v Ljubljani.
*
4. junija 1954 se je 23-letni Branko Snoj, študent ekonomske fakultete iz Ljubljane, s prijateljema odpravil z Okrešlja proti Kokrskemu sedlu. Pred mrakom so na Malih podih zgrešili pot in niso vedeli, kam naprej. Odločili so se oditi proti Kamniškemu sedlu in v hudem neurju s strelami sestopali s Turske gore. Na poti mimo Soda brez dna proti Kotličem je Snoj omagal in se onesvestil. Eden od prijateljev je ostal pri njem nad prepadom. Drugi prijatelj je tik pred nočjo odšel naprej po pomoč, a je v temi po 400 metrih zgrešil pot in prav tako obstal. Ob 23. uri je začelo deževati. V nalivu je Snoj padel z ozke poti v prepad in se ubil. Zjutraj je prvi sopotnik odšel proti Kamniškemu sedlu in kmalu srečal drugega, ki se je namenil iti po pomoč, a se je izgubil. Šla sta naprej, na snežišču pa je drugi zdrsnil in se poškodoval. Sestopila sta in klicala na pomoč. Njune klice je slišal graničar na Okrešlju in sporočil v dolino o nesreči.
5. junija sta dva lovca najprej našla Snoja. Eden od njiju je takrat našel tudi ponesrečenega Galjota.
*
5. junija 1954 je bil med reševanjem ponesrečenega Branka Snoja najden tudi 21-letni Anton Galjot, zidar s Klanca pri Komendi, ki je šest tednov prej padel čez severno steno Brane. Namenil se je iti čez mejo, vendar ni bil opremljen, ne izurjen in ni poznal poti. Padel je 150 metrov globoko. Pri njem so našli poziv za v vojsko.
*
V nedeljo, 29. oktobra 1956, sta se 27-letni Albert Štupar, gradbeni tehnik, načelnik AO Kamnik in gorski reševalec, in 36-letni Ignac Zupan, šofer taksist in planinec iz Kamnika, smrtno ponesrečila na severni strani Brane. Prejšnji dan je Štupar z gorskim reševalcem Lojzetom Čebularjem po opravku pri Lepem kamnu v Koncu želel oditi na Kamniško sedlo, kjer je bil dvodnevni tečaj domače postaje GRS za gorske reševalce in alpiniste. Zvečer Štuparja in Čebularja ni bilo na tečaj. Naslednji dan so udeleženci v slabem vremenu tečaj nadaljevali in se ob štirih popoldne vrnili v dolino.
Štuparju in Čebularju sta se pri Lepem kamnu pridružila Ignac Zupan in njegov 13-letni sin Ignac. Štupar je nekoga od delavcev vprašal, kje vodi bližnjica na Kamniško sedlo, da ne bi hodili navzdol in naokrog. Nekdo jim je zaradi nevednosti in po pomoti pokazal proti severu oziroma Kotličem. Čeprav prva dva nista poznala lovskega prehoda čez Žmavcarje, so se ob štirih popoldne odpravili v napačni smeri proti Gadovemu štantu, tik pod zahodno steno Brane in po hudi strmini levo povprek čez Kotliško grapo. Stemnilo se je in je začelo deževati, nato pa snežiti. Bivakirali so pod previsom v območju grape. V nedeljo, 30. oktobra zjutraj, je bilo snega za dobro ped. Navzdol je bilo videti še bolj nevarno (zahodno od njih je bila lovska pot, a zanjo niso vedeli). Zato so vztrajali in šli naprej in se V Ploščah pod Tursko goro navezali na vrv. Do Kotličev so prišli ob dveh popoldne. Odločili so se nadaljevati proti Kamniškemu sedlu. Imeli so vrv, cepin in ledno kladivo. Na severnem pobočju Brane se je na starem snegu naredila skorja, na njej je bilo še deset centimetrov napihanega novega snega. Navezani so bili štiri metre narazen. Prvi v navezi je bil Čebular, ki je imel cepin in je sekal stopinje, drugi je bil Štupar in je izmenoma varoval napredujočega in zadnja dva. Tretji je bil sin, četrti pa oče z lednim kladivom, »da bi se nanj opiral in lovil ravnotežje« in »da bi imel sinka pred seboj in da bi pazil nanj«. Od Kotličev je čez Boštjanco do Sedla v kopnem pol ure, skupina pa je rabila tri ure. Ob petih so bili le petdeset metrov pred robom Sedla. Takrat je zdrsnilo očetu Zupanu, ki je imel v rokah zanke vrvi. Potegnilo je sina in izpodneslo Štuparja. Čebular je slišal klic »Že letimo!« in začel zavirati z oklom. Sunek ga je iztrgal, a ni odnehal. Ustavil je že drsenje, vendar je njihovemu zdrsu sledil plaz. Zajela jih je manjša snežna gmota, ki so jo sprožili na gladkem požledu, in jih pahnila čez pečevnati skok pod potjo z Okrešlja. Vendar sta Čebularjevo ustavljanje in plaz vsaj malo ublažila njihov padec. Ustavili so se v Lijaku nad stometrskim prepadom.
Čebular se je prvi zavedel in pomagal drugim. Štupar si je poškodoval vratno hrbtenico in križ in je podlegel ob dveh ponoči, oče Zupan pa si je poškodoval glavo in prelomil stegnenico in je podlegel proti jutru. Čebular se je lažje poškodoval, vendar je še lahko pomagal pretresenemu sinu Zupanu, da nista v mrzli noči še huje pomrznila. Klice na pomoč je slišal graničar na Okrešlju in poklical celjske gorske reševalce. Šest reševalcev je ponoči kljub hudi nevarnosti plazov priplezalo do njih in preživela v ponedeljek spravilo na Kamniško sedlo in v Kamniško Bistrico.
Udeleženci tečaja so v nedeljo zvečer nič hudega sluteč prišli v Kamniško Bistrico in postopno ugotovili, da ni Štuparja in Čebularja in tudi ne obeh Zupanov. Vodja je poslal po dodatne reševalce in opremo in v ponedeljek so šli iskat pogrešane. Sledili so jim proti Kotličem in na severno stran, kjer pa ni bilo več sledov nesreče in niso vedeli, da sta smrtno ponesrečena še tam. Petdnevno iskanje, v katerem so sodelovali gorski reševalci iz Kamnika, Ljubljane, Celja in Hrastnika, ni bilo uspešno. Kazalo je, da sta pokojna zaradi plazov padla čez steno, vendar ju tam niso našli. Nadaljnje iskanje je povsem preprečilo slabo vreme. Čebular je bil deležen dolgotrajnega in strogega zasliševanja in je moral proti svoji volji izstopiti iz GRS. Vendar je še pomagal, da so pogrešana v nedeljo, 9. junija 1957, s sondiranjem našli v Lijaku nad prepadom. Bila sta še poldrugi meter globoko v snegu.
*
Med 15. in 22. februarjem 1959 se je 27-letni Karlo Marcijan, strojni ključavničar iz Doba pri Domžalah, ki je stanoval v Črnučah, ponesrečil na severni strani Brane. S Kamniškega sedla je hotel priti na severno stran in je pri tem verjetno zdrsnil na snežni strmini. Po naključju sta ga dva planinca 26. julija našla na melišču na okrešeljski strani Kamniškega sedla, na poti čez Pasje sedlo. Ugotovljeno je bilo, da si je verjetno poškodoval notranje organe.
*
29. novembra 1959 sta bila 19-letni Andrej Potrata, študent arheologije iz Griž in alpinist AO Celje, in 19-letni Oto Kolar, študent gozdarske fakultete v Ljubljani, doma iz Maribora in član AO PD Maribor, na izletu alpinističnega odseka na Okrešlju. Potem sta kljub večdnevmenu snežnemu metežu skušala priti z Okrešlja po poti na Kamniško sedlo, da bi se vrnila v Ljubljano. Zasul ju je plaz z Brane. Gorski reševalci iz Celja in alpinisti iz Maribora so ju večkrat iskali, vendar ju niso našli.
13. avgusta naslednje leto je neki planinec pod severno steno Brane po naključju našel Kolarja. Reševalci so nato našli tudi Potratov nahrbtnik, Andrej Potrata pa je bil takrat še pokrit s snegom in so ga našli naslednji dan.
*
19. januarja 1962 se je 21-letni Dušan Hribernik, študent ekonomske fakultete in član Akademskega AO iz Ljubljane, smrtno ponesrečil pri prečenju po severni strani Brane čez Kotliče in proti Turski gori. Pobočja so bila takrat poledenela, v nižjih predelih je bil napihan sneg. Možno je, da je zdrsnil in so ga plazovi pokrili kasneje, morda pa ga je odnesel in zasul plaz s Turske gore.
Reševalci so ga prvič iskali januarja 1962 s sondiranjem, vendar zaman. Konec julija so ob ponovnem iskanju pod Brano našli nekaj stvari, a sprva ni kazalo da bi bile njegove. Potem so našli še nahrbtnik, ki je bil njegov. 2. avgusta ga je na spodnji tretjini Kotliškega plazu pod Tursko goro našel neki planinec. Ležal je na površini plazu, globoko v snegu je imel le še desno roko.
*
Na silvestrovo, 31. decembra 1969 opolnoči, se je 23-letni Ninoslav Slamar, študent iz Pulja, z naključnim znancem odpravil s Kamniškega sedla nenavezan po grebenu Šije proti vrhu Brane. Nista mogla naprej, zato sta se na polovici grebena obrnila. Med sestopanjem je Slamar ob 4. uri zjutraj zdrsnil na vzhodno stran in padel sto metrov globoko v grapo med stebroma v vzhodni steni Brane. Smrtno si je poškodoval glavo, poleg tega noge in notranje organe. Obležal je v snegu pod steno na zgornjem začetku grape.
*
7. avgusta 1972 je 56-letni Janez Kotar, doma v Sv. Križu pri Gabrovki, duhovnik v Litiji, odšel z družbo s Kamniškega sedla po poti proti Brani. Na severnem pobočju je nad meliščem zavil navzgor, češ da je tam bližnjica. Ko je svet postal strmejši, so vsi obrnili. Tik preden bi se tudi sam vrnil na markirano pot, mu je pri prestopu s skale na grušč v nizkih gumijastih copatih zdrsnilo, nato pa se mu je odkrušil oprimek. Padel je v loku na glavo, se prekopicnil, se zagozdil z glavo med skale, si zlomil tilnik, prebil glavo in bil na mestu mrtev.
*
26. oktobra 1974 so trije planinci kot naključni znanci odšli proti Brani. Prišli so precej visoko v Šijo Brane, nato pa so zaradi poledenelega severnega pobočja obrnili in sestopali po izkopanih stopinjah. Bilo je rahlo megleno, po malem je naletaval sneg. 23-letni Stanislav Metelko, delavec iz Kota pri Semiču, je bil prepričan, da je že v dnu Šije. Blizu poletne poti na severni strani je hotel pospešiti sestop, se podrsal po podplatih in si pomagal z lednim kladivom. Pridobil je preveliko hitrost, se obrnil na trebuh in skušal zavirati s kladivom, a ga je obrnilo z glavo navzdol. Drsel je sto metrov po strmini, padel sto metrov čez steno in obležal mrtev 50 metrov pod njo proti Pasjemu sedlu nad Okrešljem.
*
10. februarja 1975 sta bila 21-letna Milan Tomše in Slobodan Igrec, študenta in alpinistična pripravnika iz Pulja, najdena mrtva na severni strani Brane.
Pred tednom dni sta šla na Kamniško sedlo. Že v dolini ju je lovski nadzornik Janez Uršič opozoril, da je na poledeneli podlagi nov sneg in so razmere preveč nevarne. V zelo lepem vremenu sta se kljub temu odpravila proti Brani po izredno poledeneli severni strani, ki jo je pokrivala tanka plast pršiča. Bila sta navezana in dobro opremljena, verjetno pa sta že na začetku vzpona zdrsnila in se ustavila sto metrov nižje v pršiču, ki se je nabral v zaledenelem Lijaku nad stometrsko steno. Dereze in cepine jima je odtrgalo. Prvi od njiju je obsedel v strmini precej poškodovan, zato ga je drugi oblekel tudi s svojo obleko. Drugi je brez opreme zaman poskušal splezati po ledni strmini in nato zaradi poškodb in podhladitve tudi sam omagal ob prvem. Zaradi počitnic so ju pogrešili šele po petih dneh.
*
27. decembra 1975, ob 16. uri, je 45-letni Franc Gorše, uslužbenec iz Ljubljane, zdrsnil, ko se je kot samohodec med vzpenjanjem ogibal zaledenelim skokom desno od Bôsove grape v vzhodni steni Brane. Podlegel je zaradi poškodbe možganov.
*
2. junija 1978 je 18-letni Ivan Kožuh, delavec iz Hrastja pri Kranju, zdrsnil na snežišču v Boštjanci na severni strani Brane. Padel je 200 metrov globoko na melišče pod Kotliči in podlegel. Našli so ga 29. julija.
*
15. februarja 1981 ob 12.30 se je 20-letni Edvard Peternel - Edo iz Domžal skušal s prijateljem nenavezan vzpeti po Šiji na Brano. Že pred časom so ju opozarjali, naj se alpinističnega znanja naučita v alpinistični šoli, vendar se vanjo nista vključila. Pred vzponom sta si dereze privezala z navadnimi vezalkami za čevlje, imela sta le en cepin, navezana nista bila. Vreme je bilo lepo, mrzlo in vetrovno. Na poledeneli strmini je prvi kmalu zdrsnil in spodnesel tovariša. Tisti, ki je imel cepin, si z njim ni znal pomagati. Drsela sta dvesto metrov in se ustavila v Lijaku pod potjo proti Okrešlju. Prijatelj se je zbudil iz nezavesti. Pomagali so mu zagrebški reševalci, ki so bili po naključju v bližini. Skušali so oživljati Peternela, vendar je podlegel zaradi poškodbe glave.
*
5. februarja 1983, po 16. uri, je 26-letni Ciril Homar, papirničar iz Doba pri Domžalah, alpinist AO Domžale, ki je pogosto hodil sam, čeprav ni bil povsem izurjen, izginil na Brani. Pri vzponu po Bôsovi grapi sta mu pomagala dva mimoidoča. Domenili so se, da se vrnejo skupaj, nato pa si je premislil, šel sam na vrh in zdrsnil na poledeneli strmini na severno stran proti Okrešlju.
Do 7. februarja se ni vrnil domov, zato so svojci poklicali reševalce. V gosti megli s sneženjem in vetrom so v Lijaku na severnem pobočju najprej našli skoraj raztegnjeno plezalno vrv, naslednje jutro pa še pomožno vrvico in po tem ugotovili, da se je verjetno ponesrečil med spuščanjem z vrha po vrvi. Našli so ga pod steno, imel je smrtne poškodbe.
*
19. februarja 1983, ob 10. uri, je 20-letni Luka Levstek, študent in alpinist AO Železničar iz Ljubljane, s soplezalko vstopil v grapo Bobnárjev plaz v zahodni steni Brane. Po obilnem sneženju je bilo teden dni lepo, a hudo mrzlo in se plazovi še niso sprožili. Tisti dan se je prvič otoplilo. Med dostopom sta gazila sneg, vendar sta po stari plazovini v vznožju napačno sklepala, da se je zadnji sneg že sprožil. V drugi četrtini smeri, ki je lažja, sta se razvezala. Ob 12. uri ju je 250 metrov nad vstopom presenetil plaz, ki je Levstka odnesel čez stometrski skok in do dna. Pri tem je utrpel hude poškodbe notranjih organov, poleg tega ga je meter na debelo zadelala zmrzujoča plazovina.
Soplezalko je plaz le oplazil in je sestopila v Kamniško Bistrico. Tam je šokirana povedala o nesreči, nato pa jo je nekdo takoj odpeljal v Ljubljano. Reševalci so o nesreči izvedeli le posredno in napačno; nihče ni omenil plazu. Iskanje s helikopterjem se je zato zavleklo. Zasutega je kasneje našel lavinski pes.
*
10. maja 1983 je 59-letna Zsuzsane Fernencne Nadler, madžarska državljanka s skupino sodržavljanov prišla na Kamniško sedlo. Neopremljena in neizkušena skupina, ki so ji neznano pot odsvetovali, je hotela priti s Sedla po povsem zasneženem in prepadnem severnem pobočju kar naravnost proti Okrešlju. Nadlerjeva je nekaj metrov pod robom zdrsnila sto metrov globoko in padla čez stometrsko steno v robno zev, kjer si je zlomila tilnik. Eden od skupine se je skušal spustiti za njo, vendar je tudi on zdrsnil in se poškodoval.
*
11. junija 1987 je 28-letni Jonathan Russel-Eberlin, britanski državljan iz Nothinghama, zašel s poti z Okrešlja proti Kamniškemu sedlu. Obšel je severno vznožje Brane, zavil proti Kotličem in od tam odšel po poti čez severno pobočje Brane proti sedlu. Zdrsnil je na snežišču na poti, padel čez stometrski skok in bil na mestu mrtev. Tretji dan so najprej našli njegov nahrbtnik, nato pa še njega.
*
19. marca 1988 je 21-letni Peter Bajec, študent teologije, doma iz Ljubljane, odšel s Kamniškega sedla proti vrhu Brane. Med vzponom je zdrsnil na zasneženem in poledenelem severnem pobočju. Padel je čez steno in drsel vse do prvih dreves. Zaradi hudih poškodb po vsem telesu je bil takoj mrtev.
*
17. januarja 1996 je alpinistični pripravnik iz Domžal plezal Domžalsko grapo v vzhodni steni Brane. Izstopil je na vršni greben in sto metrov pod vrhom Brane zdrsnil na ledu. Poškodoval si je oba gležnja in roki. Mimoidoča plezalca sta ga zasilno oskrbela in obvestila kamniškega gorskega reševalca Janeza Slokana, ki je bil po naključju na Kamniškem sedlu. Reševalec je po radijski postaji obvestil druge reševalce in odšel na vrh k ponesrečencu. Zaradi megle v dolini in večera helikopter ni mogel vzleteti. Na Kamniško sedlo je prišlo 17 reševalcev. Sprva so imeli namen odnesti hrano, pijačo in obleko na vrh Brane, nato pa so se odločili, da bodo izvedli tudi klasični 
transport ponesrečenega. Prva skupina štirih se je z opremo odpravila po severnem pobočju proti vrhu. Pri tem se je ob 22.50 na severnem pobočju sprožil manjši kložast plaz in je zaradi tega zdrsnil 40-letni Janez Plevel - Pubi, izkušen alpinist iz Mekinj pri Kamniku in gorski reševalec postaje GRS Kamnik. Na strmem, kložastem in poledenelem pobočju se s težkim nahrbtnikom ni mogel ustaviti, čeprav je zaviral s cepinom. Drsel je 250 metrov do Lijaka in padel čez stometrsko steno na snežišče pod steno. Smrtno si je poškodoval glavo.
Ponesrečenega alpinista je z vrha Brane naslednje jutro odpeljal helikopter.
*
V nedeljo, 10. maja 1998, je 71-letni Franci Humar iz Godiča pri Kamniku, odbornik PD Kamnik, sestopal s Kamniškega sedla, kjer je dva dni pomagal pripravljati kočo za začetek sezone. Med sestopom se je slabo počutil, malo pred parkiriščem na Jermanci pod Brano pa je umrl zaradi srčne kapi.
*
14. decembra 2005 se je Marko Vrviščar (1973) starejši alpinistični pripravnik, doma iz Ljubljane, sam odpravil skozi Kotliško grapo na bivak pod Skuto. Med plezanjem po slapu je omahnil v globino in se ponesrečil. Po prejetem obvestilu so ga odšli iskat gorski reševalce iz Kamnika, a ga tudi s pomočjo lavinskih psov niso uspeli najti. Zaradi velike nevarnosti novih snežnih plazov so reševanje prekinili. Naslednji dan, 17. decembra, so nadaljevali z iskanjem (ponoči se je utrgal več kot dvesto metrov dolg snežni plaz) in ponesrečenega po večurnem iskanju našli povsem ob robu stene, več kot 20 metrov stran od vpadnice padca. Ponesrečenega, ki je bil zasut z več kot dvemi metri napihanega snega, so reševalci izkopali in ga prenesli v dolino.
*
22. junija 2008 je na poti s Kotličev proti Kamniškem sedlu planinec ... pri prečenju snežišča zdrsnil in padel v prepad okoli 200 metrov globoko. Helikoptersko reševanje zaradi premočnega vetra ni bilo uspešno, zato so gorski reševalci pričeli s klasičnim reševanjem. Rešili so nepoškodovano planinčevo sopotnico in nato akcijo zaradi noči prekinili. Naslednji dan so v dopoldanskih urah reševalci postaje GRS Celje nadaljevali z iskanjem ponesrečenega planinca in našli mrtvega okoli 100 metrov od vznožja stene Brane. S helikopterjem Slovenske vojske so ga prepeljali v dolino.
*
V soboto, 28. februarja 2009, sta se 34-letni Gregor Abram iz Premančana pri Hrvatinih in prav tako 34-letni Franko Lapajne iz Lucije, oba alpinistična pripravnika, odpravila na plezanje v jugozahodnem delu Brane v grapo Bobnarjev plaz. Prijatelja, ki sta mislila plezati v bližnji jugovzhodni strani Brane, sta bila z alpinistoma v grapi na telefonski zvezi. Zadnjič so se slišali okoli 14. ure, ko sta alpinista povedala, da sta približno 100 do 200 metrov pred koncem smeri. To je bil zadnji pogovor med prijatelji. Ker kasneje na klice ni bilo več odziva in ker se zvečer nista vrnila, so prijatelji sprožili reševalno akcijo. Po poizvedovanju in obveščanju se je ob 22.30 odpravila v iskanje prva skupina gorskih reševalcev. Nekaj minut po polnoči sta bila ponesrečenca najdena, delno zasuta, v plazovnem stožcu na vznožju Bobnarjevega plazu. Poškodbe, ki sta jih utrpela, so bile žal usodne. Prvim reševalcem se je pridružila še druga skupina in trupli ponesrečencev so prenesli v dolino.
*
V soboto, 18. februarja 2012, sta se dva planinca odpravila s Kamniškega sedla proti Brani. Pot pod Brano je bila precej ledena. Pri prečenju snežišča je planinka zdrsnila, a se je takoj ujela. Zaradi tega sta se odločila, da se obrneta. Med tem, ko si je planinec ... hotel napraviti stopinjo v poledenelo pobočje je zdrsnil.
Po drsenju približno 300 m je padel čez približno 80-metrski skok pod steno. Sneg pod steno je bil mehak, zato ga je zarilo 2 metra globoko vanj, poškodbe pa so bile prehude – zlom tilnika, tako da je poškodbam podlegel takoj. Reševalci so ga odkopali in s helikopterjem prepeljali v dolino. *
Pripravila: France Malešič in Boris Štupar
* Brane Povše
Foto: Boris in Genadij Štupar