Polet, Turna smuka - Rok Medja: Izbira opreme za turno smučanje je zelo specifična in prilagojena vsakemu posamezniku. Večje kot so turnosmukaške izkušnje, večje so posebnosti.
Vrhovi in grebeni so pogosto precej spihani, trd sneg in led pa nas lahko presenetita tudi drugod. Tako da smo zelo lahkomiselni in neodgovorni, če se podajamo na turo v zasnežene gore brez cepina in derez, razen če natančno vemo, kam gremo, in če smo prepričani, da tam te opreme ne bomo potrebovali. Priporočam klasičen cepin z dovolj dolgim ročajem, da ga lahko uporabljamo tudi za naslanjanje in pomoč pri hoji po manj strmih pobočjih. Alpinistični cepini z zelo kratkimi ročaji teh potreb ne izpolnjujejo in so namenjeni predvsem plezanju.
Avtomatske ali ne, brez njih ne gre
Zelo dobro je, če imamo 12-zobe avtomatske dereze, ker jih hitreje pritrdimo na pancer ali zimski čevelj. Avtomatske dereze tudi bolje držijo, medtem ko se pri klasičnih derezah, ki jih pritrjujemo s trakovi, ti precej radi razrahljajo. Večina novih derez ima zdaj tudi že posebne plastične podloge pod čevljem, ki močno preprečujejo nastajanje »cokel«, oziroma prijemanje kep snega na dereze, ki so zelo nevarne za zdrs.
Sam uporabljam avtomatske dereze Grivel, ki so narejene iz močnega materiala in so zelo uporabne. Ponujajo tudi zelo lahke, tudi sam imam take, Salewa, ki pa jih ne priporočam, saj se njihovi zobje radi skrivijo, če nehote zadenemo kakšno skalo, kar sem izkusil tudi že sam.
Streha za glavo
Čelado smo še ne tako dolgo nazaj uporabljali le za zahtevnejše, bolj izpostavljene turne smuke, ki že mejijo na alpinistične. Pametno pa je zavarovati glavo pred morebitnim padcem, še posebno pri smuki skozi gozd. Sam sem med tistimi, ki čelado premalo uporabljajo, ker me moti in ker včasih ni bila v navadi.
Lahko pa iz svoje izkušnje povem, da te pri smuki skozi gozd lahko doleti kaj povsem nepričakovanega, celo če na tistem terenu smučaš praktično vsak teden. Pri smuki s planine Suha se mi je nekoč vdrla smučka in me je zasukalo ter vrglo s hrbtom v smreko. Ker sem imel velik nahrbtnik, ni bilo nobenih posledic, raje pa ne pomislim, kaj bi bilo, če bi imel smolo in zadel v smreko z glavo, na kateri nisem imel čelade.
Univerzalno ni dobro
Sam v zadnjih letih celo teže najdem primeren turnosmučarski čevelj. Sicer je ponudbe različnih modelov zdaj več, vendar gre trend v to smer, da čevlji za turno smuko postajajo vse bolj podobni pancerjem za smuko na urejenih smučiščih. Trend mi je sicer razumljiv, saj si takšni smučarji večinoma izbirajo le krajše vzpone, na daljših turah z več vzponi pa sem pogosto poslušal pritožbe o žuljenju in bolečih nogah. Zadnjič je moral kolega vrh Jalovčevega ozebnika celo za nekaj časa sezuti pancerje, da je spet čutil noge in je lahko smučal.
Sam imam mnogo mehkejše in nižje pancerje, ki so zelo primerni tudi za hojo in me noge v njih nikoli ne bolijo, tudi po celodnevni hoji in smučanju ne. Pri pancerjih prisegam na firmo Dynafit, in sicer na lažje in nižje modele. Mnogi pravijo, da so premehki, prenizki, da se počutijo premalo povezane s smučko … Morda si res malo manj povezan, nisi »pribetoniran« na smuči, vendar ravno večja gibljivost omogoča boljše prilagajanje zelo različnim snežnim razmeram na turnih smukih, ki kar kličejo po uporabi različnih slogov smučanja v različnih vrstah snega, spremembe pa se pogosto zgodijo že na zelo kratkih razdaljah.
Poseben primer
Sam sem nasploh poseben primer in imam pancerje tudi med smučanjem nastavljene kar na hojo (walk) in ne na smučanje (ski). Ta nastavitev onemogoča nagibanje nazaj in te sili v položaj naprej. V mehkejšem snegu mi sploh zelo ustreza, da se nekoliko nagnem nazaj, da konice smuči ne potonejo, ker to zmanjšuje hitrost in s tem tudi možnost vijuganja, lahko pa povzroči tudi padec s prevalom (salto).
Malokrat so na turnem smuku podobne razmere kot na kakem trdem, poledenelem smučišču, kjer imajo seveda prednost trde smuči z ostrimi robniki in trdi, zelo dobro pritrjeni čevlji.
Pri izbiri smuči je glede oblike bolje biti zmeren in ne pretiravati s karvingom. Take smuči, ki imajo zelo veliko razliko med širinama na koncu in sredi smučke, so primerne za hitro vijuganje po pršiču, nikakor pa ne za trda pobočja in še manj za vlečenje prečk čez pobočja, saj robniki slabo prijemajo. Tudi srenači na prečenjih pobočij s takimi smučmi slabo prijemajo. Rahel ali zmeren stranski lok pa nam pomaga, da s smučmi laže zavijamo kakor nekoč. Lahke in mehke smuči za turno smuko, kakršne sicer najlaže dobimo, so primerne za mehak sneg, na trdem pa imajo žal slabši oprijem in tresejo.
Namesto lesa samo »šperplata«
Veliko let sem uporabljal rabljene alpske smuči, zadnje čase pa kljub vsemu smučam na turnih smučeh znamk Elan, Hagan, K2 in Dynafit. Prijetno so me presenetile predvsem smuči Elan Aconcagua, saj so zelo vsestranske in me pri smuki na njih tudi skorja veliko manj moti, kot če smučam z drugimi smučmi.
Precej sem presmučal s smučmi Hagan, pred nekaj leti pa so me neprijetno presenetile, ko se mi zlomile že mesec in pol po nakupu kljub čisto navadnemu terenu in smučanju. Ob pogledu na zlomljeno smučko nisem bil niti presenečen, saj je bila na mestu preloma v smučki le vezana plošča in ne les, kot je pisalo na opisu smuči, še manj je bila vidna obljubljena ojačitev s titanom.
Pomembna je tudi vzdržljivost
Glede vezi sem zaradi lakote in zanesljivosti dolgo časa prisegal na Silvretto 402, 404 in 505, ki pa jih zdaj žal ne dobi več. Slabost teh vezi je sicer bila, da so se radi skrivili podstavki za vzpenjanje in niso več držali. Modeli, ki so sledili, žal niso izpolnjevali mojih pričakovanj, zato sem se tudi jaz preselil na Diamir Freeride, s katerim sem zdaj zelo zadovoljen, saj je zanesljiv in manj nagnjen k obrabi.
Zdaj je zaradi lahkote in malo gibljivih delov, zaradi česar je tudi možnost obrabe manjša, priljubljena vez Dynafit, ki pa me še ni prepričala. Pri njej so precej neklasični in natančni preklopi med hojo in smučanjem, poleg tega je te vezi mogoče uporabljati le skupaj s čevlji Dynafit.
Podobno kot za pse velja tudi za srenače, da moramo ponavadi kupiti nove, če kupimo nove vezi. Vsaj za vezi znamke Diamir izdelujejo tudi avtomatske srenače, ki so že na vezeh in jih samo obrnemo, kadar jih potrebujemo, ko nas začnejo ovirati, pa naredimo obratno. Kar zadeva oprijem, so boljše avtomatske, saj so postavljene pod čevelj in bolj naprej.
Tudi sveča prav pride
Kar zadeva palice, v nasprotju s pričakovanji dajem prednost klasičnim, nezložljivim in po dolžini neprilagodljivim palicam iz enega kosa. Po mojem mnenju imajo zložljive palice resnično prednost na kopnih turah, ko jih na zavarovanih poteh lahko pospravimo v nahrbtnik. Pri smuki pa nas pogosto presenetijo nizke temperature in se dogaja, da se nam palica zloži, potem pa ob ponovni nastavitvi na ustrezno dolžino ni več tako trdna. Na splošno se po mojih izkušnjah zložljive palice bolj pogosto kvarijo in lomijo kot klasične, in ker so pomemben del smučarske opreme, pri katerem nočem tvegati, uporabljam kar standardne smučarske palice.
Včasih nam pride prav tudi navadna sveča ali smučarska maža. Dogaja se, da se nam sneg prijemlje na pse in je potem zelo težko napredovati, če jih ne namažemo s svečo. Podobno se včasih prijemlje sneg tudi za smuči in nas z brega nikamor ne nese. Tudi tedaj pomaga mazanje s svečo ali smučarsko mažo.
ROKOVE NAJLJUBŠE TURE
Rodica
Ker ima lepe smučarske terene, kjer je že kmalu možna smuka. Tam so pogosteje kakor drugod dobre snežne razmere. Sneg se tam dolgo obdrži, tudi zato ker ta del gora pač navadno dobi več padavin.
Rodica je zame tudi nekakšna preizkusna gora, kamor se podam vsaj po vsakem sneženju, da vidim spremembe. Tudi nevarnost je tu zame manjša, ker poznam prejšnje stanje in takoj vidim spremembe. Velika prednost je, da ob ugodnih razmerah prismučam kar do doma, še ena pa je, da si jo zaradi žičnic na Voglu, ali če je cesta kopna, lahko privoščim celo po službi. V nasprotju s splošnim vedenjem ponuja tudi več vrst smuke.
Veliki Draški vrh
Je že kmalu na začetku sezone primeren za smučanje, in ker je izhodišče dokaj visoko, na Pokljuki, se splača smučati z njega celo, če se smuka konča že na Jezercu (1700 m). Kljub temu ostane 550 višinskih metrov za smuko. V ugodnejših razmerah grem nanj prek Viševnika, prek katerega se včasih tudi vračam, včasih pa se vračam prek Srenjskega prevala in za Viševnikom. Vsekakor ponuja veliko različnih smeri pristopa in vračanja, ki jih je mogoče poljubno kombinirati. Turo je mogoče skrajšati, ali pa precej podaljšati. V okolici Viševnika in Velikega Draškega vrha so pogosto ugodne snežne razmere. Kadar piha jugozahodni veter in se Spodnje Bohinjske gore skrijejo v meglo, ostane v gorah nad Pokljuko pogosto še dolgo lepo vreme.
Kanjavec
Je gora, ki verjetno ponuja največ različnih možnosti za spuste pri nas. Ko si na vrhu, si v resni skušnjavi, kam bi bilo lepše smučati: na Velo polje in prek Bohinjskih vratc v Krmo, skozi Mišeljsko dolino, pod Škednjovcem na planino Krstenico in naprej na planino Blato, za Debelim vrhom na planino Laz, pred Debelim vrhom na planino Laz, za Kopico na planino Dedno polje, v dolino Zajezeram ali pa celo čez Prehodavce v Zadnjico. Zaradi vseh teh raznolikih možnosti sploh nimam občutka, da turo ponavljam, če grem že po enem tednu na Kanjavec po kakšni drugi smeri. Za nameček so tudi na Kanjavcu in v okolici snežne razmere navadno ugodne in trajajo dolgo v pomlad, včasih celo v poletje.
Kredarica
Običajno ponuja ugodne razmere za smuko, poleg tega je na vrhu koča, kamor se lahko umakneš v neugodnih vremenskih razmerah, zato tudi v nekoliko slabšem vremenu navadno nimam posebnih zadržkov za obisk. Tudi s Kredarice je že proti Krmi možnih več smeri spusta, tako da ni težko najti nezvoženega snega, tudi kadar se zdi, da je že vse zvoženo in shojeno. Že če smučamo samo do Malega polja in je od tam zaradi pomanjkanja snega treba sestopiti v Krmo peš, imamo za sabo 900 višinskih metrov smuke. Pogosto pa je mogoča smuka vse do parkirišča v Krmi. Proti koncu sezone je odlična tudi smuka s Kredarice v Kot, ki je nobeno leto nisem sposoben izpustiti. Smuka Za Cmirom v Vrata pa je že tretja možnost, ki nam dela skušnjave, kadar gremo na Kredarico. Poseben mik Kredarice je tudi možnost vzpona na Triglav, kamor pa grem le, če so razmere dobre, drugače mi je žal, če zamudim najugodnejši čas in sneg za smuko.
Begunjščica
Včasih si jo privoščim kar sproti ob vrnitvi iz službe v Ljubljani, tako da naredim ovinek na Ljubelj. Njena prednost je, da si hitro gor, da kljub temu ponuja 1000 višinskih metrov smuke, da je lega severna in da se tam sneg dolgo obdrži. Ponuja tudi več možnosti smuke po bolj strmi osrednji grapi, čez Šentanski plaz, pa tudi po Smokuškem plazu.
Besedilo in foto Rok Medja