Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Žigartou turn no Ruška koča

Prpovejdva 'z fraj glave Pohrski Tijek (Ivan Roblek)

Žigartou turn no Ruška koča.¹

Prpovejdva 'z fraj glave Pohrski Tijek.²


1. Prst na vrhi Pohrja.

Še nešni dejn cólo daro vejm, kak no kodi je blo, glih tak, ko bi te kroniš bukve brao. Blo je glih testo lejto, ko sma s Tinejom pojedla eno cejlo rajnglo pečenih pouho no késliga zela pr óči Grizati. Prpovejdvali so nama, de hodijo usako jutro u pantoflah vunta na gank gledat, če tésti prst na vrhi Pohrja še luka vunta prejk kres smreke. Toti prst či biu kéka druga, ko Žigartou turn.3 Visák je biu tak, de bi člavek zg'r na vrhi lehko mejsnc u nous štokno. Oča Grizat so hodli usáko jutro vunta gledat, no prst je usáko jutro vunta lukau. Eno jutro, dva kedna po vernih dušah, pa prsta več – ni blo. Strašna žalost je rengirala po cejlem Pohrji. Oči Grizati je skoro srce na dvouje poknilo.

2. Notržegnaje Ruške koče.

     
  Veselje in pesem pri Ruški koči.
Frohe Stunden bei st. Heinrich.
Gaité et chansons chez la Ruška koča.
 

Blo je kres 'ne dari dvej lejti, en taužnt devesto sedmega, glih pred Jožefom. Te so se usí erbi Žigartouga turna p'r ruškem mesorji kup zbrali no so tak le rekli: »Žigartou turn je že dougo ta rajni, naj u miri počiva! Boug mu daj daro! Sv. Areh pa še živi, pa žene mu menjka. Ustvorimo mu Ruško kočo za ženo namesto turna, ko ga pa tak sam ma!« No glih tak se je todi zgodilo.4

Še tésto lejto, glih na Malega Šmarna, je gratala notržegnana no je s tem Sv. Areham u ta svejti zakon stopila. Si cólo kene murte mislit, ka za 'ne velke rejči, no ka za 'ne velki noti so te bli. Use je bezgalo sam no ta, g'r no du, de bi člavek lehko norčeu grotau. Nazadno smo nevejsti Ruški koči še streho s tem fajn terom zgloncali, de se je svejtla ko zbiksan škorn. Tak je bla pouska, de se je Tonč s svajim čikom vred po riti spelou dauta kres kap. Pa či blo keka hudiga, sámo 'no malo támošn je biu. Ko je bla Ruška cejla lepo g'r okranclana, je todi Areh dobiu 'no lejpo, dougo fano za klabuk no en fajn pušlc prejdi g'r na prse.

Ludi že prhajajo, sounce pa zahaja no mrak se začne delat. Nanokret pa tak strašansko pokne vunta z možara, da je Areh koj kup počéno; plamen švigne vunta s krejsa prouti nebi, Ramasnik nategne svaje ramonike. Usé poje no jucka, de Urša tam na honem brejgi5 ni mogla očejs zatisnit. Staro no mlado, krulavo no rauno, hlače no junke, usé plejše no skače okol ogna no kres ogn. Zaj zmiga Viktor s svajo muho, ko jo ma tam pod spoudnem žnoblom: »He, Franc, no bučo tega dariga prnesi!« Ko jo je prtroso, jo uzéme Viktor u svaje roke no reče: »Usi to okol ogna smo si brati no sestre, usi pójemo vun z eniga grla, usi bomo pili vun z ene buče!« Še Areh se kéne zdoumi, de bi bla kedaj prej na taka lejpa no vesejla nouč, ko je bla tota.

Drugi dejn je blo usé zdravo no drgoč židane vole, todi tésta dvo, ko sta se spoud pod hajko skatóla no sta tam mela svoj kvartir. Od usíh krajo je prvrelo no telko ludi, de jih cirka ni pobásala no so mogli od zuna notr u cirko zijat. Pa kak so šele ludi zijali, ko je Zloude prgnao vunta z goše uséga furma zverine, ko je bla po človejško oblejčena: Medveda6, Lisjaka,7 Zajčka, Pišeka, Kobilco no sam boug vej, ka nej usé. Pa toto še usé kup či keka k totemu, ka zaj pride: rdeč Lisjak se postavi pokanci pred debejliga Medveda no ga prjazno pozdravi. Medved uzdigne svajo šapo no žegna Ruško kočo. Po žegni je blo kupdavaje nevejste Ruške no ženina Areha. Usé je gratoliralo no jima vošilo, de bi u sreči no u božji gnodi lejpo kup živela no daro haužvala. Skozi dva dni no dvej noči so ble usé zverine no usi ludi na ohceti.

3. Prvi složauniki Ruške no Areha.

Koj hitro ta prvi dejn po ohceti, ko sta Ruška no Areh cólo sama ostala no jima je biu hudo doug čos, so stopili k jima tri brati od nedoužne bratoušine. Prosili so, če bi jih marala uzeti u službo. Pa sta koj rekla, de jo. Tina8 je biu g'r postaulen kres klejt no kres glaže. Tijek je dobiu firtoh no kuhijo, Tejc9 pa kurjek no mesarijo.

Eno dopoudne pa pride gospod gršinski ferboltar od »Trejh žgreblo« z 'no velko družbo.

Tina skoči na nage, klejtne dveri zaškriplejo, liter so posvejti na mizi; glaži zacinglajo, se pounijo no trkajo no proznijo koj fortnafort; Tina skače s klejti u klejt, po štejngah g'r no du – Tina švica.

Mesar Tejc je liftik p'r deli: nabrusi nož, zgrabi damóčiga petlina, ga stisne med nage no pehne u krof. Zaj ga vrže na trato, skoči u kuhijo po vrelo vado, de bi ga oharao ... Vada je že, pa petlina ni ... U smrtnem strahi čepi p'r svajih kurah not'r u kurjeki. Tejc se splozi u kurjek, pograbi petlina za rep, Tijek pa Tejca za nage no potegne usé kup vunta na svejtlo. Petlin nejče bit hin, vesejla družba pa je že húdo lačna. Ka je za naret? Tijek prnese špagot, Tejc u svaji jezi naredi štrufo, petlin pa za kazn visi na gaugah.

U šparherti gori ko u pekli. Tijek pobriše rajnglo s firtohom, de je rajn, pokne no kuhlo žmauca notr, povala petlina u sou no ga tak skloči u rajnglo, de še samo tace no glava s krofom vunta prejk gledajo.

S protrora že diši. Taleri, noži no vilce maširajo na mizo. Tejc trančira, Tijek zlaga na kupe g'r na doug taler, Tina pa nese komplet prato na mizo. Tak reš je bla pečena, de bi še u krematoriji kene bli kous kaj tokiga kup spravit. Todi žeja je taka rengirala, da je mogo Tina frtlok na kanc postavit. Pa smo usi rekli: »Hvala bougi, zaj smo pa fertik!« 


Opombe

1Jubilejni zbornik S.P.D. Ruše 1901-1907-1937, uredil Josip Teržan, stran 69 do 72.
2Strokovni učitelj Ivan Robnik – znani Pohorski »Tijek« (stran 48). – Pripoved je objavljena tudi v knjigi Noč ima svojo moč, Antona Gričnika, 8. knjiga zbirke Glasovi, Kmečki glas,1994, str. 195–197.
3Žigertov turn je bil namenjen vojaško-zemljemerskim potrebam. Leta 1903 so člani Podravske podružnice SPD Ruše (ki jo je Josip Tominšek imenoval »naša granitna podružnica«) na njegovem mestu zgradili 34 metrov visok razgledni Žigertov stolp. Otvoritev je bila 6. septembra in se je ob izredno veliki udeležbi vseh stanov od blizu in daleč spremenila v narodni tabor.
4Ruška koča, postavljena 1907.
5Plešivec ali Uršlja gora.
6Dr. Anton Medved (1862-1925), duhovnik, profesor, govornik in pisatelj iz Maribora.
7Davorin Lesjak - Tine (1872-1946), učitelj, ruški župan, leta 1901 ustanovitelj  PD Ruše in njegov predsednik do druge svetovne vojne.
8 Lesjak
9 Verjetno Josip Teržan.

     
  Stari oglar Janez Mernik p. d. Pogačnik, ki prepeva po Pohorju pesmi po¬horskega pesnika, Jurija Vodovnika iz Skomarjev, ki je umrl 17. XII. 1858. Vodovnik je zapel svojim Pohorcem precej robatih toda dobrodušnih pesmi. – Der Volksslinger Pogačnik. – Le chanteur populaire Pogačnik.  

Lovrenška klepetalnica/G-L: Drobtinice k začetkom planinstva na Pohorju

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti ZGO

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti