Igor Škamperle - Januarja letos mineva trideset let, kar je odšla na pot Prva primorska alpinistična odprava, z namenom, da bi se povzpeli na najvišjo goro obeh Amerik, Aconcaguo (6.975 m), ki se pne v Andih, na meji med Argentino in Čilom.
Celoten načrt je bil resen in lotili smo se ga na star način, to se pravi z vsestransko pripravo, dogovori, dokaj zapleteno organizacijo, pa seveda z zavzeto telesno in psihično pripravo, saj nas je čakala gora, ki je nihče od nas ni neposredno poznal, s svojo višino in zahtevnostjo pa je v svetu uživala visok ugled. Njena tri tisoč metrov visoka južna stena, v kateri se stikajo skalni odseki, sneg in strma ledišča, ledni slapovi in veliki seraki, ki se občasno premikajo in lomijo, preden klade, velike kot mestna hiša, zgrmijo v prepad, nam je bil plezalni cilj, ki je takrat za večino od nas presegal izkušnje, kakršne smo dotlej poznali. Preko mogočne stene se je v osrednjem delu vila le ena, Francoska smer, ki jo je bil splezal tudi Messner in smo jo nekateri želeli ponoviti. Po vitkem stebru, ki se v neposredni bližini pne naravnost na skoraj enako visok južni vrh, pa so prijatelji, v eni ali dveh navezah, želeli splezati novo smer. Ekipi odprave so se pridružili alpinisti, ki so imeli »skromnejši« cilj, povzpeti se na glavni vrh po Poljski smeri, ki se vije po manj zahtevnem vzhodnem pobočju gore.
Odprava, ki je januarja 1982 odšla na pot, se je po dobrem mesecu vrnila domov vsestransko uspešna. Navezi (Ivan Rejc in Zlatko Gantar, Pavel in Peter Podgornik), sta v dolgotrajnem vzponu preplezali zelo zahtevno, hudo strmo in resnično drzno smer po stebru na južni vrh. S tem je bil rešen glavni »problem« te mogočne stene. Drugi dve navezi (Milan Černilogar in Slavko Svetičič, Bogdan Biščak in jaz) smo razmeroma hitro zmogli Francosko smer in se po štirih dnevih bivanja in plezanja v steni, z vrha spustili na položnejšo severno stran. Kolegi, namenjeni po Poljski smeri, so prav tako prišli na vrh in se uspešno vrnili v bazni tabor. V njem sta, požrtvovalno in zavzeta za skupno stvar, ostala in skrbela vodja odprave Žarko Trušnovec in zdravnik Jože Andlovic. Natančna in skrbna priprava je obrodila želene sadove. Nenazadnje je šlo tudi na simbolni ravni za poskus, da se pri zahtevnejših vzponih v gorah, ob bok alpinistom, ki so pri nas dotlej izhajali iz Ljubljane in Gorenjske (Kranj, Kamnik, Tržič, Mojstrana), postavimo tudi primorski ljubitelji gora. Nekatere naveze so v tistih letih opravile zahtevne vzpone in tako smo se zbrali gorniki in plezalci iz Idrije, Tolmina, Nove Gorice, Krasa in Postojne, katerim sem takrat, čeprav Tržačan, pripadal tudi sam.
Kljub temu smo se podviga lotili pogumno in samozavestno. Pri organizaciji se je zavzel in nam pomagal gospod Murovec iz Idrije. Plezalne zahtevnosti južne stene Aconcague so bile seveda neznanka, kar me je, vsaj osebno, močno vznemirjalo in tudi plašilo. Brata Podgornik sta v tistem času, pri nas in v Alpah, opravila nekaj zahtevnih, vrhunskih vzponov, tako poleti kot pozimi. Naj priznam, da sta kljub povezovalni vlogi, ki jo je opravil vodja Žare Trušnovec, zavzet in s pomočjo vedno prisoten na vseh področjih, ki spremljajo takšno pot, bila prava duša odprave brata Podgornik. Z izkušnjo alpinista in darom za komunikacijo sta že pred samim odhodom vlivala zaupanje in podzavestno krepila moč, da se mi je zdelo, da lahko zmoremo vzpon in preko stene splezamo na visoko goro.
Bil sem mlad, star devetnajst let in s prijateljem Bogdanom resnejših izkušenj v velikih stenah nisva imela. Opravila sva nekaj spodobnih vzponov v domačih stenah, se navdušila in spoznala plezanje v lednih slapovih, zmogli smo priti čez Triglavsko steno pozimi, splezala sva ledno smer v steni Les Courtes v Zahodnih Alpah, vse skupaj pa je bila le skromna bera vzponov v primerjavi z goro, v katero smo odhajali. V Trstu sem kupil Messnerjevo knjigo Stene sveta in v njej prebral, da sodi južna stena Aconcague med velikanke, ki zaradi svojih mer in višine pripada drugačni skupini, kakor znameniti gorski biseri v Alpah. Visoka je tri tisoč metrov in široka več kilometrov, začenja pa na višini, kjer se Eiger ali Matterhorn končajo. Poleg tega jo zapolnjuje bobnenje lednih skladov, vetrovi, velika osamljenost sredi pustinj in gorske puščave, kar ustvarja posebno vzdušje. Kljub temu, da je s severne strani lahko dostopna, nudi plezanje v njeni južni steni veličastno in pristno gorsko izkušnjo, izzivalno za vrhunske alpiniste, kajti vzpon zahteva plezalno odličnost, veliko izkušnjo in mnogo navdušenja.
Takšne in podobne opise sem prebiral v Messnerjevi knjigi, se veselil odhoda in hkrati tudi malo trepetal. Kaj pomeni plezati čez serake? Kako zgleda, če moraš ostati v steni tri ali štiri dni? Se vzpenjati, a tudi spati in kaj pojesti, na snegu in v svoji spalni vreči? Vse, kar ohranja življenje, moraš imeti pri sebi, razen snega, ki daje vodo. Največ misli pa smo namenjali plezalnim težavam, v skali in ledu. Bom zmogel?
Tisto jesen (1981) sem prišel na študij v Ljubljano in kmalu navezal stik z osebami, ki so spremljale alpinistično dogajanje. Franci Savenc me je sam poiskal in me naredil za svojega sodelavca. Iz Trsta sem mu lahko prinesel kopije člankov, ki so izšli v slovenskih revijah v Argentini, ki se jih v Sloveniji takrat ni dalo dobiti, vsebovali pa so poročila o plezalnih vzponih naših rojakov, Arka, Bertonclja in drugih, ki so po vojni odšli z emigracijo in ohranjali visoko kakovost alpinistične dejavnosti. Bolj kot zgodovinska dokumentacija me je takrat presenetila, me krepila in dajala pogum, velika pozornost, ki so jo nekoliko starejše osebe pri nas namenjale alpinizmu, razčlenjenost dejavnosti in dokumentarna skrb. Tudi ti prijazni stiki s kolego Savencem, ki sva jih ohranila do danes, priložnostno srečanje v živo s Tonetom Škarjo, Alešem Kunaverjem, ki mi je naredil vtis dostojanstvenega gospoda, pri katerem pa si takoj začutil, da ve, kaj pomeni biti v steni, pa s takrat zame legendarnim Stanetom Belakom Šraufom, ti prvi in le bežni, a vendar živi stiki so mi dali vtis, da mnogi ljudje, tudi starejši od mene in resnejši, poznano, cenijo in spoštujejo plezalne dejavnosti v gorah. Dobil sem vtis, da zahtevni vzponi resnično nekaj pomenijo: niso le sprotni športni rezultat trenutnih želja, ampak jih širša skupnost vrednoti, kot znak vztrajnosti, spretnosti in poguma; zreli in razumni ljudje jim polagajo pozornost in pomenijo torej nekaj več, kakor le osebno veselje nad lepoto v gorah in željo posameznika, da bi se uveljavil. Meni, takrat mladeniču, so bile to pomembne in tudi prijetne ugotovitve, ki so me spodbujale v pripravah na vzpon. Resno sem treniral, tekal na Šmarno goro in Rožnik. Z Bogdanom sva novembra in decembra opravila nekaj spodobnih kondicijskih tur: po Tschadovem stebru čez steno Travnika, sestop na Vršič in potem še isti večer na Bivak I. Na Oltar, pa na Ponce nad Tamarjem, kjer sva, malo za šalo in precej zares, preizkusila, kako zgleda spati v vreči na snegu pri minus petnajst stopinj.
Potem smo odšli. Prvič sem letel z letalom in zdelo se mi je kar prav, da to ni »kar nekaj«, ampak pravi polet čez ocean. V Argentini je bilo poletje, rojaki so nas zelo lepo sprejeli, naše misli pa so bile, hočeš nočeš, vendarle usmerjene skoraj izključno v goro in steno, ki nas je čakala. Ko smo se po peščeni moreni in dolini potoka Horcones povzpeli do ledenika pod steno in postavili tabor, se je začela tista prava zgodba, ko si rečeš: tako, zdaj sem tu. Prostor se zgosti, zdi se omejen na izbrani cilj, goro, ki je ždela nad nami, in na svojo notranjo duševno dinamiko; toda v tej zgoščenosti ima človek občutek, da je ves veliki svet zdaj doživljajsko zgoščen prav tu. Vse drugo je nebistveno. Spremeni se tudi zaznava časa; ta se nekako upočasni. Zdaj, po tridesetih letih, se mi zdi, da smo tam, v taboru pod steno, prebili zelo dolgo, skoraj eno celo življenje. Ritem dogodkov pa sam od sebe zdrsne na mala in skoraj obredna opravila; motrenje, klepet, priprava hrane, skrb za vodo, popoldanski čaj, topla skodelica, ki ogreje prste na rokah in nadomesti vir gretja. Tam zgoraj ni več grmovja niti drv, da bi lahko kurili. Vsi vtisi se zelo zgostijo. V takšnem položaju začutiš tudi ritme in glasove okolja, predvsem gore, ki ima prav tako svoj urnik (ko se lomijo seraki, sprožajo plazovi), kakor bi prihajal v stik z globokim dremežem velikega bitja narave. Kdor hodi v gore, pozna ta občutek. Danes, ko smo ujeti v mrežo nenehnih šumov in komunikacijo, se mi zdi izkušnja »odmika« in prisluha tišini, ki nas edina zares nauči slišati utrip naravnega bitja, toliko bolj dragocena in potrebna. Gore in njihov svet so resnično učna pot, za vse življenje.
Že prve dni, ko smo s prvimi izvidnicami in sprehodi v svojih glavah in občutjih zarisali široki zatrep doline in okoliške grebene, smo začeli z aklimatizacijskimi turami. To je zelo pomembno. Ko smo v manjši skupini odšli na bližnje sedlo, nekje do višine pet tisoč metrov, sem doživel pravi šok in skoraj obupal. Napor je bil tolikšen, da nisem bil za nikamor. Zadihanost drugih me je tolažila, da morda nisem le jaz kriv. Razumni Peter se je smejal in povedal, da je to normalno na prvi aklimatizaciji. Po vrnitvi in odmoru v taboru smo vzpon, tokrat v večji skupini, ponovili in se povzpeli na bližnji Mirador. Tokrat je šlo bistveno lažje. Na njegovem vrhu, ok. 6.089 m, smo nekateri kar prespali. Naslednja učna lekcija: neverjetno, kaj vse človek zmore in kako je to naše človeško bitje prilagodljivo. Miselno in tudi telesno. Zdelo se mi je, da se lahko skoraj vživim v odlome granita in kose ledu, ki bivajo tam zgoraj.
Nekaterih prijateljev, s katerimi smo delili napore, utrujenost in pričakovanja, danes ni več med nami. Poleg zdravnika Andlovica mislim na Slavca Svetičiča ter Pavla Podgornika in Tamaro Likar. S Tamaro, ki je bila leto ali morda dve starejša, sva se na poteh v gorah večkrat srečala, izmenjala nekaj besed, pogledov in bil sem vesel, da je z nami na odpravi. Kakor vsi, ki resno plezajo, je bila tudi ona do sebe stroga, asketska in primerno ambiciozna. Alpinist je podoben polarni živali, ki se prilagodi ostremu okolju; če ni takšen, se takšne dejavnosti sploh ne more iti. Zdelo se mi je dobro, da je Tamara z nami, kakor bi podzavestno čutil, da je poleg moških kretenj, skalne morene, visokih hladnih vrhov tja do neba, črnih skal in belih ledenikov, navzoča tudi ženska anima. Ves čas je bila živo prisotna, v Tamarini podobi, neodvisno od tega, kaj in koliko smo se skupaj pogovarjali. Še isto poletje, po naši vrnitvi, sta s Pavletom umrla v steni Malega Koritniškega Mangarta. Tik pod vrhom stene ju je po celodnevnem plezanju v dežju, konec junija, ujela noč in ohladitev s snegom, v kateri sta od izčrpanosti podlegla. Nekaj tednov po tem žalostnem dogodku sva z Bogdanom plezala bližnjo Cozzolinovo smer. V vrhnjem delu sem plezal naprej in malo slučajno, malo pa iz radovednosti me je po neki zajedi zaneslo v desno in prišel sem v zgornji del Piussijeve smeri, kjer sta Pavle in Tamara obnemogla in preživela svoj zadnji dan in noč. V skali je bil prisoten del njune vrvi, od katere so ju iz helikopterja odvezali, v klinih pa sem našel dve vponki, eno z vrezano črko »P«, drugo z vrezano črko »T«. Prvo sem dal Bogdanu, drugo pa ohranil. Ko se pri svojem delu s študenti znajdemo pri pojmu »relikvije«, ki so jih ljudje v mnogih kulturah in religijah pobožno hranili in spoštovali, tudi iz lastne izkušnje vem, kaj to pomeni.
Naposled so prišli dnevi odhoda. To smo želeli in na to čakali, pa čeprav ne brez treme in skrbi. Namreč, odhoda v steno. V navezi štirih smo s prvo zoro po svoji novi varianti vstopili v Francosko smer, ki se vije po sredini stene. Drugi štirje, Podgornika, Zlate in Rejc, so isti dan vstopili v južni steber. Ko stvar enkrat steče, je pravzaprav lažje. Ves velikanski kamen tesnobe in pričakovanja splahni, v ospredje stopijo konkretni in mali, izmerljivi koraki; trenutni raztežaj, naslednjih deset metrov, pravkar zabiti klin, vozel na vrvi, vreme, ki za enkrat še drži. Nova lekcija (za vse življenje): kako človek ne more drugače, in kako je tudi prav, da znamo in zmoremo, ali pa se tega priučimo, popolno, neizmerno in »tisto skoraj neskončno«, zajeti in si ga prisvojiti v nečem izmerljivem, končnem, dostopnem. Kljub težkim nahrbtnikom smo se naglo in varno vzpenjali. Tu in tam so bile v skalah že stare vrvi, ki so ostale od prejšnjih odprav. Brez težav smo zmogli skalno zaporo in drugi dan zvečer prišli do velike pregrade serakov. Tik pod njimi smo prebili drugo noč. Na tiho smo upali, da se ledeni kuščar, ki vsake toliko potrese hrbet, ne bo prebudil ravno to noč. Ni se. Zdi se mi, da je v resnici vedel, da bivakiramo pod njegovimi tacami, a je bil prizanesljiv in nas je pustil. Naslednji dan sta me jutranji mraz in veter zmedla, da me je zaneslo v slepo, tako sta Milan in Slavko našla primeren prehod in smo se po nekaj raztežajih v strmem ledu izvili čez pregrado serakov. Nad velikim zgornjim snežiščem, krepko nad 6.000 m, smo si uredili bivak in v steni prebili tretjo noč. Nad seboj smo imeli še manjšo skalno, deloma mešano zaporo, potem pa snežišče do vrha stene. V takšnih trenutkih življenje, zato, da preživi, zahteva večino miselnih in vseh drugih moči zase. Kljub temu sem pomislil, da to noč v vsej Ameriki nihče ne spi, oziroma drema, tako visoko, kakor mi. Glede na zimski letni čas (na severni polobli), pa morda celo na vsej zemlji.
Tudi naslednji dan je bil lep in sončen, orkanskih vetrov, ki smo se jih bali in pogosto viharijo čez Aconcaguo, pa ni bilo. Fantom v južnem stebru je šlo počasneje, kar je razumljivo, saj so imeli zahtevnejše plezanje. Bili smo utrujeni, vendar človek vztraja in bližnji rob stene se nam je nasmihal. Dobesedno, saj je nanj žarela svetloba nizkega sonca in kovinskega neba, ki se ga tam zgoraj resnično skoraj dotikaš. Toda čas teče in na vrh smo se prekobalili šele pozno popoldne v megli. Izčrpani, zmedeni, malo v drugem stanju. Po grebenu smo stopili na sam vrh, nato pa že v temi malo nižje, na severni strani, ki je bila večinoma kopna, med skalami poiskali prostor za bivak. Mraz je bil strupen, grizel je prav vsako minuto in proti jutru bi me bil že skoraj pojedel. Prijatelji so bili že nižje spodaj in me klicali… Ko sem začel sestopati in me je nižje ujelo sonce, so iz ledenih paličic na roki počasi spet nastali prsti. Milan in Slavc sta našla svoj rovtarski, idrijsko-cerklanski humor. Sestop je bil še dolg, dva dni, toda vračali smo se v svet. V tisti navadni, običajni svet, ki ga imamo tudi radi. Ko smo naslednji dan zvečer prišli zdravi in srečni v bazni tabor, pa čeprav utrujeni, da se to ne da povedat, smo najbrž močneje kakor kdaj prej spoznali še eno lekcijo: po uspešni zahtevni turi v gorah se človek v dolino vrne drugačen, kakor je bil prej. Obogaten in morda tudi močnejši, vendar skromnejši in strpnejši.
Igor Škamperle