Marjan Olenik - Ves dan se bašemo z dobrotami, da si naberemo podkožnih zalog. Nad 6000 metri nam bo še kako prav prišla ta mala kamelja zaloga.
Dohtar nam še zadnjič pregleda pulz in pritisk. Vsi smo nekoliko vznemirjeni, vzdušje je napeto, telo je že solidno prilagojeno na višino. - Podajamo se v svet, ki ga še ne poznamo, čutimo pa njegovo moč in veličino.
Ste že kdaj videli leteti šotor s plezalcem in opremo? To se lahko zgodi le redkim, ki taborijo na brezmejnem puščavskem področju pod Aconcaguo. Sunek vetra je bil tako močan,da je šotor odtrgalo od tal ravno v trenutku, ko je krop za čaj dosegal vrelišče. V zmešnjavi, ki je pri tem nastala, se ti tudi besedni zaklad zelo popestri. Vendar »il viento del Aconcagua« ali oče Andov, kakor ga tu imenujejo »arirerosi« ne poneha. Morala se kljub temu ne zmanjšuje. Šale kar dežujejo:«Zakaj je fižol tako drag?« sprašuje Borut. Seveda ne vemo odgovora. Vendar se vsi nasmejemo, ko ga izvemo: »Ker je strateška surovina, ki ji je v ceno vračunana tudi melodija«.
V dolgih, mrzlih nočeh brez spanca, tam nekje na pobočju najvišjega vrha Amerike se rojevajo tudi novi pesniki.
Sred´puščave argentinske
Akonkagua stoji,
Trop primorskih alpinistov
V »šodru«bazo naredi.
Vsako noč serak podre se,
Še čez dan gre kakšen dol,
od plaza se »francoska« trese,
v soncu sveti Mirador.
Dva sta Baska že v steni,
grozno jima se mudi,
tretjo noč že pod serakom
šotor njun rumen stoji.
Gor čez sedlo smo nosili
material za »poljsko« smer
vsak preklinjal je strmino,
veter nočni ni dal mir.
Drugo jutro smo nosili
kakor mule v strmi breg,
v tabor ena komaj živi
smo zvrnili se v sneg.
Baskov polna je dolina,
vmes Amerikancev pet,
sonce lomi penitente,
vrag naj gleda celi svet!
V dvojki nas je kakor mravelj,
saj so Španci že prišli,
napredujejo z brzino,
da jih glava vse boli.
Poljska smer je res nevarna,
Velike špranje so vmes,
tam od trojke prot´«banderi«
se začelo je zares.
Pod vrhom nas nevihta ujame,
vse naokrog nam zasneži,
štirje fantje nad seraki
o vrhu sanja že tri dni.
Kaj bo rekel Rainhold Mesner,
ko bo zvedel za to reč,
da problema v južni steni
ga ni več.
V daljavi vidim modro piko. Je kdo tam? Ne saj se ne premika. Je kdo kaj pozabil? Ne truplo leži v snegu! Moralo bi me biti strah, pa me je višina izčrpala vseh teh čustev. Kako bedno zgleda človek, ki zdrsne, zmrzne, shira, ko se mu čas izteče, pot zaključi. Ostane le še mumija, črn, izmaličen, zoglenel obraz, udrte steklene oči, koža kot nestrojeno usnje, koščene izsušene roke s tankimi suhimi prsti, navzven zakrivljenimi nohti. Kdo si? Odšel je, nikoli več se ne bo vrnil. Toda vse gre naprej. Tudi mi.
»Halo baza, halo baza, halo tukaj poljska halo-sprejem«. V sprejemniku nekaj zaškrta: »halo, tukaj baza sprejem«. Končno imamo zvezo z bazo. Žare poroča:«Francoska preplezana, fantje prišli na vrh ob 18 uri«. »halo baza, halo,halo«. Spet ni zveze. Moral bom višje, kjer bo linija bolj direktna. »Halo baza, kako gre v južnem stebru?« Med šumenjem slišim droben Žarkov glas: «solidno jim gre, kljub velikim težavam. Računam, da bodo kmalu iz »mišnice«. Kako pa vi napredujete? Sprašuje.«Halo Žare, kar napredujemo. Po mojem še dva dni. Halo, zjutraj se slišimo, halo.« Brez sprejema.«Lahko noč vsem«, zakričim v sprejemnik, čeprav vem,da me ne slišijo več.
Nisem popolnoma prepričan, da smo danes triindvajsetega, za gotovo pa vem ,da si bom danes izpolnil veliko svojih željo in obljubo Slovencem iz Buenos Airesa, ko bomo stopili na teme severnega vrha Aconcague. Preko strme snežne vesine napredujemo kar dobro, kalvarija se začne tik pod grebenom. Pri dihanju me že skoraj vse moti. Naramnice, nahrbtnik, plezalni pas mi je tudi že odveč. Ostalim se ne godi dosti bolje, kar sklepam po temu, kako zaostajajo za mano. Noge so vse težje in težje. »Marjan počasi, počasi, pole –pole kakor pravijo Masaji« se bodrim in lovim sapo. Redek zrak nam gosti kri, povečuje mlečno kislino in šibi noge. Vršni greben gledam že eno uro in zdi se mi, da se vedno bolj oddaljuje. Strmi raztežaj mi izsesa vse zaloge moči. Ko prilezem na njegov vrh uredim stojišče in pokličem ostale. Precej časa mine, preden prilezeta še Tamara in Borut. Delujeta mi še bolj izžeta. Njuna ožgana in upadla obraza mi to samo potrjujeta. Tamara le s težavo prenaša težko breme svojega nahrbtnika. Miro predlaga, da odvrže vse nepotrebne stvari. Škoda ji je vsakega koščka opreme. Po nekaj napornih korakih pusti cel nahrbtnik. »Se bom vrnila ponj«, še doda in počasi sopeče nadaljuje, saj je le še petdeset višinskih metrov do vrha. Toda za te zadnje metre je bilo potrebno še dve uri sopihanja,lovljenja zraka, stopanja korak za korakom in izgorevanja še zadnjih atomov moči. Usta in grlo sta izsušena, ni sledu sline.
Končno mali železni križ, končno vrh. Stisk roke, objemi in srečni izlivi tihih besed. Uspelo nam je. Nič ni višje! Pogled nam seže daleč, na ledenik Horcones, bazo, južni vrh, vse tja do Čilenskih gora. Meglice, ki se prikradejo tam nekje iz Pacifika nam skrajšajo trenutke velikega veselja. Slovenska zastava in posnetek za spomin. Spomnim se na vse moje, ki vedo, kaj mi to pomeni. Razumejo in podpirajo me, ko mesece treniram in se pripravljam ter je vse podrejeno temu cilju. Ves trud je sedaj poplačan!
Bom še kdaj tako visoko, bom še kdaj zrl južni križ?
Vsi smo dehidrirani. Topla limonada, košček čokolade in nekaj fig, to je vse kar sem danes dal temu telesu, ki me je prineslo sem, na to točko sveta, kjer se zemlja in nebo stikata in sem najbližje neslutni neskončnosti vesolja. Najhuje je želodcu, ki vztrajno zahteva svoje, a ne dobi kar potrebuj. S Tamaro naju čaka še bivakiranje na samem vrhu. Verjetno sva ena redkih zemljanov, ki sva kdajkoli prespala, bolje, prebedela na tem šodru.
Še po Tamarin nahrbtnik grem, nato naju čaka sestop.
Vrnitev v svet, ki mu pripadamo.
Sestopava srečnemu koncu in novim izzivom naproti.
Marjan Olenik