Robi Rot: Nešteto kapljic slapa Boka ustvarja nešteto možnosti
... je pisalo na zgibanki, katero s(m)o izdali na Žagi, predstavitev kraja, turistični ponudniki, znamenitosti. Zaščitni znak slap Boka, fotografija posneta od izvira navzdol. Od zgoraj navzdol. Vse je stvar perspektive, projekcije, stvari je treba pogledati tudi od zadaj ali s strani. Tam se skrivajo podrobnosti. Tam tiči zajec.
Slap Boka se nahaja v zgornji Soški dolini, blizu vasi Žaga, 6 km južno od Bovca. Je naj slap v Sloveniji, viden s ceste Kobarid Bovec, najbolj vodnat, eni bi rekli najvišji. Voda se zbira na Kaninskih podih in skoraj 2000 metrov nižje privre na plano in po nekaj metrih pade čez 106 metrov visoko steno in se razprši v nešteto kapljic ...
5. januarja 1993 je bil vetroven, oblačen dan, gledalci zbrani pri glavni cesti, temperatura na višku. Potem so tisti z daljnogledi začeli kričati da je čez, da je splezal, začeli smo nazdravljati, eni smo tulili, drugi so preklinjali, evforija vsepovsod. Ko je čez tiste odurne svečke mojstrsko prepikal še Silvij, je po dolini završelo. Kot divja jaga. Ne vem, če smo slišali vsi enako, bil je zvok, ki ga ne pozabiš. Kot bi se vsem, njima, ki sta bila še nekaj trenutkov nazaj bolj na oni kot na tej strani, in nam spodaj, globoko iz prsi iztrgal glas. Potem je nekdo začel govoriti o mrazu, pa o soncu, drugi o mačkah, bilo je nekaj domačega žganja, pa cigareti, enkrat vmes sta prišla Slavc in Silvij, tresli smo si roke, se objemali, smejali. Preselili smo se v bar Lunca na Žagi in nadaljevali. Do konca. Lepo je bilo biti zraven, čeprav samo spodaj, dihati zgodovino. Pa tisti cepini, dereze, sploh Silvijeva oprema in njegov nasmeh. Slavc je moral biti prvi. Preplezati Boko je pomenilo narediti nekaj pravega. To je to, in pokazati onim drugim kaj zmoremo. Vedno znova. Primorci. Boka je bila naša.
Potem so tekla leta. Bilo je nekaj izletov pod slap ko so bile razmere ..., čeprav, no ja, mogoče bi se kdaj dalo. Če bi bil tam Slavc, pa s temi cepini, z zatikanjem, brez paščkov. Nekaj dobrih je hodilo ogledovat Boko, pa nič.
Postala je polnoletna, ledena princesa, 19 let je doba ko se spremeni marsikaj. Tudi pogledi ljudi na zahtevnost vzpona. Preko takih navpičnih svečk se sedaj baje kar množično sprehajajo, vzpon sam ni nič posebnega, fizično. Da je treba kdaj po zalet, se pravi opraviti vsaj ogled in se umakniti zaradi nevarnosti je že druga zgodba. Začela je nastajati, ko sem zvedel, da je čez tisti izstopni raztežajček zopet potegnil Primorec. Potem je izpuhtela med branjem poročila na iceClimbing, ledno snežne razmere, pa na friko.si, kjer sem prebral celo to, da sta "potegnila novo linijo" V 18 metrih širine je nešteto kapljic in prav toliko linij.
Tako mit vsaj malo živi še naprej. V starih časih smo imeli štos, da se za Ljubljančane Trenta začne na Dolgem Mostu. V teh novih, mišičnjaških, je sedaj štos, da se za Vipavce Trenta začne na Boki.
Robert Rot
Žaga pri Boki