Delo, Sobotna priloga  - Viki Grošelj: Zmagoslavja, porazi, globok obup in trenutki neizrekljive sreče pri osvajanju 8125 metrov visoke gore. Predpremiera je prestavljena na petek, 9. marca, ob 19. uri

»Smo dovolj močni, da tvegamo nekaj tako velikega? Nam je dovoljeno stopiti v stopinje tistih, ki so bili tu pred nami? Smemo dopolniti, kar drugim ni bilo dano? Tesnobna vprašanja, toda nad njimi je plala žareča radost. Radost nad veliko vzvišeno prigodo, radost nad lastno potrditvijo. V duhu smo si gradili goro in vse, kar naj bi na njej doživeli. Mnogo smo pričakovali. A doživeli smo še več …« Hermann Buhl, Nanga Parbat, 1953

Nanga Parbat je najbolj zahodni osemtisočak Himalaje. Čeprav je geografsko bliže vrhovom pakistanskega Karakoruma, ga reka Ind ločuje od njih in ga pripenja verigi Velike Himalaje. Z Nanga Parbatom se najmogočnejša gorska veriga našega planeta na zahodu začne ali pa konča. Ime gore prihaja iz staroindijskega jezika sanskrt, pomeni pa Gola gora. Po eni strani naj bi ime predstavljalo magično prisotnost osamljene gore, po drugi pa njeno pretečo nevarnost, če bi se ji človek hotel približati.

Še preden so se je lotili prvi raziskovalci, je gora že usodno vplivala na življenja tistih, ki so živeli pod njo. Pozimi leta 1841 je orjaški zemeljski plaz z njenih pobočij zgrmel v Ind in ga zajezil. Jezero, ki je začelo nastajati za njim, je segalo več kot šestdeset kilometrov nazaj, skoraj do naselja Gilgit. Naravni jez je popustil naslednje poletje. Titanski udarni val je na uničujoči poti navzdol zbrisal z obličja zemlje številna naselja s prebivalci vred. Nekaj čet sikhovske armade, ki so taborile niže v dolini, je izginilo povsem brez sledu.

Prvi poskus vzpona na Nanga Parbat sega v leto 1895, ko so se je lotili angleški plezalci pod vodstvom takrat najboljšega plezalca svojega časa Alberta Mummeryja. Gori so se približali z zahoda in v njenem ostenju dosegli za tiste čase neverjeten uspeh, saj so se prebili do višine 6100 metrov. Kljub visoki morali in navdušenju pa je kmalu postalo jasno, da ne vedo, v kaj se spuščajo, saj niso nič vedeli o redkejšem zraku v velikih višinah, ki močno upočasni napredovanje. Mummery je verjel, da za vzpon na vrh, nekje z višine 6000 metrov, potrebuje le en dan lepega vremena, tako kot v Alpah. Dvakrat so prišli do te višine, a morali zaradi težavnega terena poskus opustiti. Niso pa še odnehali. Mummery se je z dvema domačinoma, Ragobirjem in Gomanom Singhom, odločil za prečenje sedla Diama, prek katerega naj bi prišli pod severovzhodna pobočja gore. A prijatelji so jih tam zaman čakali. Verjetno so umrli v plazu na zahodni strani sedla. Še pred prvim resnejšim poskusom prodora proti vrhu je gora zahtevala prve tri smrtne žrtve.

»Nemška« gora
Do leta 1930 je imela gora mir pred vsiljivci. Potem pa jo je v središče hrepenenja najboljših nemških plezalcev postavil sloviti Willo Welzenbach. Leta 1932 so organizirali ogledno odpravo, ki se je lotila gore s severovzhodne strani. Na vzhodnem grebenu so dosegli višino 7000 metrov, potem pa odnehali in se z dobrimi obeti o možnosti vzpona vrnili domov.

Leta 1934 so poskusili zares. Dobro jim je šlo in šestega julija so postavili tabor VIII na višini 7500 metrov. V njem je bilo kar pet Nemcev in enajst šerp, prepričanih, da bodo naslednji dan dosegli vrh. A v noči na sedmi julij se je nad goro razdivjal vihar in stanje plezalcev v taboru VIII se je katastrofalno poslabšalo. Osmega julija je vihar še vedno trajal in plezalci so se poskusili rešiti s sestopom v bazo. Uspelo je le dvema Nemcema in petim šerpam. Preostali, z Welzenbachom vred, pa so za vselej ostali na gori.

Nanga Parbat je po tej tragediji postal »nemška« gora. Osvojiti vrh je postalo ne le cilj, ampak tudi zaveza mrtvim tovarišem, da njihove žrtve niso bile zaman. Leta 1937 so znova poskusili pod vodstvom Karla Wiena. Izbrali so isto smer kot predhodniki, le tabor IV so postavili nekoliko niže kot običajno, čeprav so jih šerpe svarili, da je novi prostor preveč izpostavljen plazovom. Štirinajstega julija je bilo v njem sedem Nemcev in devet šerp. Malo po polnoči se je visoko na grebenu utrgal ogromen serak, se spremenil v orjaški plaz ter pokopal pod seboj tabor IV z vsemi možmi vred. Umrli so v hipu. Kljub pomoči reševalcev, ki so prišli s posebnim letalom iz Nemčije, zasutim ni bilo več mogoče pomagati.

Alpinistični svet in nemška javnost sta onemela. Tako krutega in tragičnega raziskovanja in poskusa pristopa na osemtisočak si ni bilo mogoče razumsko razložiti. Kljub temu so Nemci v letih 1938 in 1939 poskusili še dvakrat, a jim ni uspelo. Odpravo, bolj oglednega značaja, je leta 1939 vodil Peter Aufschnaiter, njen član je bil tudi legendarni Heinrich Harrer, član zmagovite naveze, ki je leto poprej kot prva preplezala severno steno Eigerja. Ob vrnitvi so plezalce v Karačiju aretirali Angleži kot morebitne nemške vohune, saj je bila druga svetovna vojna tik pred izbruhom. Internirali so jih v severnoindijsko taborišče Dehra Dun, od koder je Aufschnaiterju in Harrerju uspelo pobegniti in se prebiti v Tibet. Tako je Nanga Parbat posredno »zakrivil« eno najbolj neverjetnih pustolovskih zgodb dvajsetega stoletja. Harrerjeva knjiga Sedem let v Tibetu podrobno opisuje njuno izjemno pot. V devetdesetih letih so Američani po knjigi posneli film, Harrerja je v njem odlično upodobil eden največjih filmskih zvezdnikov, Brad Pitt.

Najnevarnejši osemtisočak
Nove poskuse na gori je prekinila vojna in šele leta 1950 je poskusila prva povojna odprava, tokrat angleška. Na gori sta za vselej ostala vodja Thornley in njegov soplezalec Crace. Nanga Parbat je upravičeno dobil sloves najnevarnejšega osemtisočaka, saj je pred prvo osvojitvijo vrha na njem umrlo kar enaintrideset plezalcev.

Šele leta 1953 je nemško-avstrijski odpravi pod vodstvom Karla M. Herrligkofferja uspel prvi vzpon na vrh. Pravzaprav je šlo za izjemen dosežek takrat najboljšega svetovnega plezalca Hermanna Buhla. Iz zadnjega tabora na višini 6900 metrov mu je v solovzponu 3. julija uspelo doseči vrh. To je bil eden največjih dosežkov v zgodovini himalajizma, ki ga je karizmatični Buhl nadgradil še z izvrstno knjigo z naslovom Nanga Parbat. Knjiga je postala prava biblija vrhunskega alpinizma. Imela je izjemen vpliv na generacije plezalcev po vsem svetu in taka ostaja še danes.

Leta 1962 je Nemcem, spet pod Herrligkofferjevim vodstvom, uspel nov vzpon prek zahodnega ostenja. Leta 1970 pa so se lotili 4500 metrov visoke južne stene gore, ki jo štejejo za najvišjo na svetu. Vnovič je bil vodja Herrligkoffer. V moštvu je bil takrat glavna zvezda mladi Reinhold Messner. Po dobrem mesecu plezanja sta vrh prva dosegla brata Reinhold in Günter Messner. Zaradi zahtevnega plezanja v zgornjem delu stene in Günterjeve višinske bolezni nista mogla več sestopiti nazaj čez steno, ampak sta začela sestopati na zahodno stran gore. Po dveh bivakih brez hrane in opreme sta se že skoraj izvila iz nevarnega spodnjega dela stene, a je tik pred prihodom na varnejše območje Günter izginil. Verjetno ga je zasul plaz. Reinhold ga je en dan še iskal, nato pa na pol blazen zaradi izgube brata, izčrpanosti, ozeblin in podhranjenosti začel sestopati naprej v dolino Diamir. Tam je naletel na domačine, prenesli so ga v dolino in izročili osuplim članom odprave. Ti so se že vračali domov, prepričani, da sta oba brata umrla na gori.

Messner se je v diamirsko dolino vrnil še večkrat. Najprej z željo, da bi poiskal bratovo truplo, potem pa vse bolj tudi zato, da bi prek zahodnega ostenja sam preplezal Nanga Parbat. Uspelo mu je leta 1978. Po nekaj tednih aklimatizacije je v šestih dneh po novi smeri splezal na vrh in se po drugi, prav tako prvenstveni, vrnil z nje. To je bil prvi soloprvenstveni vzpon na osemtisočak v zgodovini in Messner sam ga ocenjuje za svoj največji himalajski dosežek v vsej plejadi njegovih vrhunskih himalajskih uspehov.

Največje in najtežje 
helikoptersko reševanje
Slovenci smo na Nanga Parbatu prvič poskusili leta 1985. Šele leta 1990 pa nam je v četrtem poskusu uspelo. Devetnajstčlanska mednarodna odprava pod vodstvom Toneta Golnarja je za svoj cilj izbrala Schellovo smer v južni steni gore, ki na višini 7400 metrov prestopi na zahodna pobočja in po njih pripelje na vrh. Zadnji del s tabora štiri do vrha in nazaj sta v štirih dneh zmogla Marija Frantar in Jože Rozman. Enaintridesetega julija sta dosegla najvišjo točko gore, kar je bil eden najbolj bleščečih dosežkov slovenskega himalajskega plezanja, zlasti ženskega, saj je bila Marija prva na svetu, ki ji je uspelo ponoviti Schellovo smer.

Do leta 2003 je bilo na Nanga Parbat preplezanih osem novih smeri. Največji problem gore, to je osrednji del južne stene, najvišje na svetu, pa je do tega leta sameval. Takrat naj bi se ga v solovzponu lotil Tomaž Humar. A zaradi slabih razmer po mesecu in pol čakanja pod njo mu ni uspelo niti vstopiti. Leto pozneje je Američan Steve House v navezi z Bruceom Millerjem v njej prišel več kot 7500 metrov visoko, potem pa sta se zaradi izčrpanosti obrnila.

Za leto 2005 sta tako House kot Humar pri pakistanskih oblasteh pridobila dovoljenje za vzpon prek centralnega dela južne stene. Humar se je odločil za poskus nekoliko prej, v drugi polovici julija in prvih dneh avgusta. House pa je zaradi dobrih izkušenj glede vremena v preteklem letu izbral drugo polovico avgusta in prve dni septembra.

Vreme Humarju dolgo ni bilo naklonjeno. Šele prvega avgusta, po tednih aklimatizacije v Messnerjevi smeri iz leta 1970, je kljub ne prav dobri vremenski napovedi le vstopil v steno. Dva dni je odlično napredoval v začrtani smeri, potem pa se mu je ustavilo v strmih ledenih odsekih, prekritih s sipkim snegom, na višini 6350 metrov. Ob vsem tem se je pokvarilo še vreme in v sneženju ter nenehnem plazenju je bil, ujet na snežnem razu, vsaj kolikor toliko na varnem pred plazovi. Vreme se ni izboljšalo in zaprosil je za helikoptersko pomoč. V naslednjih šestih dneh se je reševanje, ki sem ga koordiniral iz Ljubljane, spremenilo v največje in najtežje helikoptersko reševanje v himalajski zgodovini. Desetega avgusta se je po dolgih dneh napetosti srečno končalo. Pakistanska pilota Rashid Ullah Beg in Khalid Amir Rana sta Humarja potegnila iz stene. Uspešno reševanje je vzbudilo izjemno medijsko pozornost ne le v Sloveniji in Pakistanu, ampak povsod po svetu. Vzpostavljeni so bili novi stiki, spletena nova prijateljstva in zaupanje med tistimi, ki res želijo pomagati, je močno naraslo. Predsednik Drnovšek je oba pilota odlikoval z zlatim znakom svobode Republike Slovenije. V zahvali za odlikovanje je Rashid slikovito povzel veliko tveganje, ki sta ga s Khalidom zavestno prevzela nase: »Muslimani smo žal znani po samomorilskih akcijah in terorizmu, a včasih gremo v samomorilske akcije tudi zato, da rešimo človeško življenje.«

Onkraj gore
Dvajset dni kasneje, prvega septembra, sta ob dobri vremenski napovedi v steno vstopila Američana Steve House in Vince Anderson. V šestih dneh se jima je prek osrednjega dela stene uspelo po novi smeri prebiti na vrh, v naslednjih dveh pa tudi srečno sestopiti. To je brez dvoma eden največjih dosežkov v zgodovini himalajskega plezanja. Zanimivo je, da se je Steve House za plezanje navdušil v Sloveniji. Eno leto je v okviru izmenjave dijakov preživel v Mariboru, kjer se je leta 1988 vključil v alpinistični odsek planinskega društva Kozjak. Plezanje s Slovenci ga je tako prevzelo, da se je še ne dvajsetleten priključil slovenski odpravi na Nanga Parbat leta 1990. A kot sam pravi: »To je bila moja prva himalajska izkušnja in grenak spomin nanjo me je več let odvračal od najvišjih gorstev sveta. Gore so bile previsoke za moja mladostna pljuča, stene prestrme za moje mlade noge, izkušnje so se mi zajedle pregloboko pod mojo tanko kožo. Toda z leti so se tisti spomini preobrazili v nekaj celovitejšega, neizpolnjenega in vabljivega.«

Zadnji slovenski poskus na Nanga Parbatu sega v leto 2011. Tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani je imela za cilj ponovitev Kinshoferjeve smeri v Diamirski steni, a so člani zaradi prevelikih objektivnih nevarnosti, padajočega kamenja in ledu namero opustili. Vodja odprave Irena Mrak in njena soplezalka Mojca Švajger pa sta se vseeno odločili, da bosta v alpskem slogu poskusili preplezati Messnerjevo sestopno smer iz leta 1978. V petih dneh se jima je uspelo prebiti do višine 7200 metrov, šesti dan pa ju je ustavila težavna skalna bariera na višini 7300 metrov. Nista je mogli preplezati. Zato pa sta sedmi dan dosegli rob Diamirske stene na višini 7597 metrov, ki sta si ga imeli kot drugi cilj. Osmi in deveti dan sta srečno sestopili v bazo. Čeprav jima ni uspelo doseči glavnega vrha, ocenjujem, da je njun vzpon eden največjih dosežkov v zgodovini ženskega himalajskega plezanja, morda celo največji.

Konec leta 2011 sta dogajanja na Nanga Parbatu v Sloveniji dodatno osvetlila še dva zanimiva dogodka. Na ljubljanskem filmskem festivalu Liffe je bil prikazan odličen igrano-dokumentarni film Nanga Parbat, ki je dodatno osvetlil mladost bratov Messner ter vsa tragična dogajanja na gori med njunim epskim vzponom in tragičnim zaključkom. Predvajan je bil v več kinematografih po Sloveniji in povsod, tudi med ljubitelji filma, ne le med gorniško javnostjo, pritegnil veliko pozornost. Skoraj sočasno je Steve House v Mariboru, Mojstrani in Ljubljani predstavil svojo v slovenščino prevedeno knjigo Onkraj gore, katere osrednji del je posvečen njegovim trem soočanjem z Golo goro. Eden največjih himalajskih plezalcev vseh časov o svojih začetkih zapiše tudi tole: »Socialistični Slovenci so mi pot pokazali z dejanji, duhom in mislimi. Živeli so v deželi brez prihodnosti. Naučili so me, da se je mogoče osvoboditi samo z duhovno naravnanostjo, slogom in moralno trdnostjo.«

Le redkokateri osemtisočak je tako usodno vplival na življenje vrhunskih plezalcev, ki so se podali v njegova ostenja, kot prav Nanga Parbat. Zmagoslavja, porazi, globok obup in trenutki neizrekljive sreče so bili tesni spremljevalci teh izjemnih osebnosti, ki so na gori in v njenih prepadnih vesinah presegli same sebe, dvignili meje mogočega ter s svojimi dejanji stopili v legendo.

Viki Grošelj