Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zimski raj na Menini

Jutro (1932) - Ivan Zika: Lepote in zanimivosti polpozabljene planine

 Zimski raj na Menini
Lepote in zanimivosti polpozabljene planine

Jutro (1932) - Ivan Zika: Nagli razvoj smučarstva v Sloveniji odkriva leto za letom nove krasote naših planin. Kraji, ki so prej nepoznani samevali dolgo vrsto let, so postali upoštevana središča zimskega športa in ponosni planinski domovi privabljajo v naše planine nedeljo za nedeljo čete navdušenih prijateljev belega športa.
Smučarski šport je odkril tudi lepote Menine planine, ki je našim turistom izmed vseh vrhov v območju Kamniških planin menda najmanj znana. Pozna jo le peščica smučarjev, ki so imeli to zimo priliko, da so jo obiskali. Ne bi bilo prav, da bi Menina planina ostala še naprej skrita in neznana, saj ima vse pogoje, da stopi v uspešno tekmo s Krvavcem in Veliko planino. Pred vojno je bila Menina planina precej obiskana, ker je stala na njej Gornjegrajska koča. Ta je l. 1929. Pogorela in od tedaj je malokdo zašel tja gori, ker ni imel nobenega zavetišča.

Menina planina je kakor gorenjski Storžič ali štajerski Rogatec obkrajni izrastek osrednje mase Kamniških planin, ki se v obliki 15 km dolgega in 2. in 5 km širokega ploščatega hrbta vleče od vzhoda proti zahodu. Na severu pada strmo v dolino Drete, v kateri leži Gornji grad, sedež sreza, na jugu pa prav tako strmo v romantično Tuhinjsko dolino. Prelaz Črnilec (902 m), preko katerega pelje banovinska cesta iz Stahovice v Gornji grad, veže Menino s Podvolovljekom in dalje z Veliko planino. Raztegnjene robate grebene s topimi vrhovi pokriva bujna planinska trata, ki daje najsočnejšo pašo. Posebno prikupno lice pa dajejo planini temni smrekovi gozdovi, v katerih najde zavetišče divja koza, srnjak in divji zajec. V teh gozdovih se je skrival tudi medved, ki je pri velikem jesenskem lovu imel smolo, da je prišel pred puško enega najboljših lovcev v kamniškem okraju.
Menina planina je posebno zanimiva v geološkem pogledu. Na njej najdemo vrsto oddelkov triasne dobe izraženo v najpopolnejši obliki. Na vseskozi apnenem kraškem svetu pa dobimo v zahodnem pobočju nad zgornjim Tuhinjem tudi manjše množine porfirja.

Znamenita pa je Menina zlasti po svojih kraških pojavih. Na širokem prostornem hrbtu je izglodala voda vse polno lijakastih globeli. Iz ene vrtače je najbrž nastala tudi znana jama Ispa, ki je pol ure oddaljena od razvalin nekdanje Gornjegrajske koče. Ispa ali Ledenica je 50 metrov globoka in nekako 30 metrov široka okrogla vdrtina z navpičnimi stenami, ki so pri dnu izdolbene navzven, tako da tvorijo nekake galerije. Velika jama, ki je dostopna samo z ene strani, je v poletnem času polna ledu, ki se prične topiti šele v jesenskih mesecih. Sredi jame je nakopičen ogromen kup velikih skal. Naklonjeno južno steno podpira debel steber ledu, od katerega vodi proti jugu v ravni smeri dolg rov, na njegovi levi in desni strani pa zijata dve ozki globoki jami. Iz ene veje topel, iz druge pa mrzel zrak. Neki hrvaški profesor, ki je pred leti raziskoval Menino, je prodrl daleč v rov. Izmeril je tudi globino obeh jam in ugotovil, da je ena globoka 94 metrov.

Na velikem vrhu je mnogo manjša jama, ki je polna kapnikov, stene pa pokriva apnena siga. V tej jami je narava izoblikovala krasen kapnik, ki je od daleč videti kakor vitka dama z rokokoja. V nekaterih takih vrtačah se vse leto drži voda. Takih jezerc je vse polno, največje pa je Biba, ki je 80 metrov dolgo in polovico toliko široko. Kristalno čista voda je poleti tako topla, da je prav prijetna za kopanje.
V letih 1927 in 192S je lesno podjetje Čmak in Srebotnjak posekalo na vzhodni polovici Menine okrog 80 ha gozda. Za spravljanje lesa v dolino je zgradilo iz Špitaliča, ki leži ob banovinski cesti v Tuhinjski dolini, na višino 1300 metrov nad 3 km dolgo vzpenjačo. Po njej so izvozili v dolino ves les in okrog 900 vagonov oglja. V letu 1928 je tu našlo zaslužek 200 delavcev. Posekani gozdni kompleksi so sedaj last banske uprave. Ta jih bo v svojem stremljenju za izboljšanjem živinorejskih prilik v kamniškem srezu na posebno prizadevanje neveljskega župana g. Novaka v par letih preuredila v idealen planinski pašnik. V neposredni bližini vzpenjače je v preteklem poletju zgradila prostoren planinski stan z velikimi zidanimi hlevi, v katerih je prostora za 70 glav živine. Obširni pašniki na katerih poganja poleti najsrčnejša planinska paša, so dobili ime po merjenem jezercu Biba. Na Bibi bo sreski kmetijski odbor organiziral v letošnjem poletju planšarsko šolo.
Če hočeš priti po najkrajši in najprikladnejši poti na to neznano postojanko belega športa, vstopi opoldne na kamniškem Glavnem trgu v enega izmed dveh avtobusov, ki odhajata proti Tuhinjski dolini; Mimo novega mestnega kopališča hiti avtobus v hitrem tempu čez vas Vrhpolje, pri Komatarju pa zavije v ozko sotesko. Tu se pričenja Tuhinjska dolina. Vozeč se po vzorno oskrbovani cesti čez vasi Podhruška. Loke, Buč in Šmartno se lahko prepričaš, da ta naziv »romantična« ni prav nič pretiran ... Po tričetrturni vožnji se avtobus ustavi v Lazah pred gostoljubno hišo župana g. Burkeljce, kjer stoji kakih 15 minut. Tu imaš priliko, da v trgovini mladega Kamničana g. Kimesvengerja kupiš še to ali ono stvar, ki si jo pozabil vzeti s seboj. Nato je še 4 km vožnje do »Pajkeljca«, kjer izstopiš. Pred seboj zagledaš prijazno zasneženo dolino, ki jo strmi Kozjak loči od banovinske ceste.
Takoj pozabiš na vse težave in modrovanja o krizi in slabem času, ki si jih poslušal vso pot v avtobusu; natakneš smučke na noge in se poženeš veselo najprej proti nepoznanemu belemu kraljestvu, proti Menini planini.

Po zasneženih poljih in travnikih te vodi pot v lahnem vzponu proti vasi Češnjice. Na obeh straneh kolovoza so naloženi veliki skladi bukovih hlodov in drvarji se med svojim delom radovedno ozirajo za teboj. Takih prikazni do letos še niso videli. Prijazno te pozdravljajo in najbrž marsikoga mika, da bi tudi on poskusil, kako se vozi po dilcah.
Nad Češnjicami se začne pot med gozdovi in pašniki polagoma dvigati, vendar pa je veliko bolj položna kakor na Veliko planino. V višini 1000 metrov greš mimo razvalin nekdanjega lovskega gradiča Celjskih grofov. Podzemeljski rov, ki je vodil iz gradiča v dolžini 3 do 4 km v dolino, je sedaj razkrit in ga lahko zasleduješ v vsej dolžini. Globoko pod seboj zagledaš v dolini vas Okrog, ki leži v kotlini med hribi, tako rekoč odrezana od vsega sveta. Sezidali so jo v 16. stoletju bogati ljubljanski meščani, ki so se zatekli v zdravi planinski svet, da se obvarujejo pred kugo, ki je takrat razsajala po Ljubljani. Hiše so zidane v krogu (okrog?) in so ohranile večinoma še svoj starinski značaj, prebivalci pa stare rodbinske priimke nekdanjih ljubljanskih meščanov.

Od razvalin lovskega gradiča potrebuješ komaj pol ure do oglarskega stana, kjer je izhodišče gozdne vzpenjače. Od tod zagledaš na strmem bregu nad seboj ponosno poslopje — cilj našega potovanja. Poslopje, ki nudi smučarjem gostoljubno zavetje in bo postalo v kratkem prava turistovska postojanka, leži v višini 1300 metrov in je zgrajeno v nekakem gorenjsko -švicarskem slogu. Obrnjena je proti jugovzhodu, s hrbtom pa je prislonjeno na nizek greben, da je tako dobro zavarovano proti severnim vetrovom. V pritličju zidane zgradbe je prostorna kuhinja in stanovanje oskrbnika. Poleg kuhinje je soba z dvema posteljama, v prvem nadstropju pa sta 2 sobi. V eni sta 2 postelji, v drugi pa tri. Skupno je torej turistom in izletnikom na razpolago 7 postelj.
Izpred koče imaš krasen razgled. Vsa pokrajina tja do Kuma, Gorjancev in Nanosa leži kakor na dlani pred teboj. Savo, ki se leskeče kot srebrn pas v soncu, zasleduješ lahko v vsej dolžini od Medvod do Litije. Ljubljana je zvečer v morju luči tako blizu, da se ti zdi, da gledaš nanjo in Šmarne gore. Za hišo se dvigujeta dva deloma gola deloma z gozdovi porasla griča. Na levi je Vivodnik, v katerem doseže Menina planina višino 1508 metrov, na desni pa Višavnice (1462 m). Topi vrhovi s položnimi pobočji obetajo najidealnejšo smuko in te vabijo, da takoj po prvem počitku natakneš plohe na noge in jo mahneš na Višavnice. Pot na Višavnice (v ljudski govorici imenovane Šavnice oz. Ščavnice) je ena najlepših partij na Menini. V redkih smrekovih gozdovih leži nad 1 meter suhega pršiča, na prostorne gole poljane na ga je veter nanesel še več, če se povzpneš na vrh griča, se ti nudi krasen pogled na štajersko stran. Vidiš vso Savinjsko dolino s Celjem, preko zelenega Pohorja pa seže tvoj pogled do Gradca. Tako krasnega razgleda ne nudi noben vrh v Kamniških planinah!

Toda veselje smučarja je pri tleh, na snegu, ki se leskeče v sončnem žaru in pokriva široke poljane. Po krasnih smučarskih terenih, ki se odpirajo pred teboj po 15 km dolgem hrbtu Menine, drviš z griča na grič, s poljane na poljano in vsaka se ti vidi lepša in privlačnejša, časih se ti zgodi, da drveč po strmini navzdol zavoziš na ozek pas poledenelega snega in obsediš v kapitalni piki. Toda korajžno se pobereš in voziš naprej, dokler te mrak in prazen želodec ne zapodi v kočo, kjer te oskrbnik g. France Jeglič že čaka z večerjo. Utrujen po dolgem vozarenju rad posediš v prijazni kuhinji, v kateri vlada prava gorenjska domačnost. Oskrbnik France Jeglič je izkušen možak, ki je obhodil že veliko sveta in zna tako prijetno pripovedovati, da se ti takoj priljubi. Vsa 4 leta svetovne vojne je bil kot »kaprol« v 17. pešpolku neprestano v ognju. Bil je tudi navzoč pri prizoru, ko so Avstrijci spustili v zrak Col di Lano v Tirolah. V vojni se je naučil tudi smučanja, kar mu sedaj prav dobro služi, kadar se pozimi vrača z Menine na svojo skromno domačijo v Tuhinju, kjer ga čaka skrbna žena in petero otrok.
Oskrbnik ti prijazno ponudi spominsko knjigo, da se tudi ti v njej ovekovečiš. Seveda jo radoveden prelistaš, da vidiš, kdo je že letos obiskal Menino. Poklonil jo je športni klub »Kamnik« z željo, naj bi vsak obiskovalec napisal vanjo par verzov o svojih vtisih na planini. K tej želji je dostavila ga Marta pripombo:

Težko zahtevati je od človeka,
ki pravkar se je v hrib potil,
da stresa rime iz peresa —
še preden čaj je vroč popil.

Gospa lektorica Copelandova je napisala svoje priznanje Menini planini v 12 verzih v angleškem jeziku. Tudi ostali obiskovalci, izmed katerih so nekateri ostali na planini po cel teden, soglašajo v tem, da je Menina planina smučarski raj, kakor je malo enakih v naših krajih.
Kamniški smučarji so se že dalj časa pripravljali, da napravijo smuško turo z Menine na Veliko planino. Prehitela pa jih je velika ljubiteljica naših planin ga Copelandova, ki je z go. Debeljakovo 19. februarja kot prva prevozila omenjeno progo, na kateri bo SK Kamnik prihodnje leto organiziral vztrajnostno gorsko tekmo.
Kakor smo se lahko prepričali, ima Menina planina veliko prednost pred ostalimi smuškimi središči v Kamniških planinah. Od avtobusne postaje pri »Pajkeljcu« imaš do vrha komaj dobri 2 uri zložne poti, v dolino pa se lahko prismučaš v pol ure. Oskrbnik Jeglič je zadnjič prevozil pot navzdol v 20 minutah.
Več premožnejših prijateljev belega športa se je že izrazilo, da bodo zgradili na Menini lastne koče. To jim bo prav lahko izvesti, ker imajo za prevažanje gradbenega materiala na planino na razpolago vzpenjačo. Prevoz 10.000 kg bi jih stal samo 600 Din. Vendar se bodo morali za to odločiti v najkrajšem času, ker bo vzpenjača v prometu samo še to poletje, v jeseni pa jo bodo podrli.
Če še omenimo, da je poleg hiše na Menini zgrajen vodnjak z rezervoarjem, ki drži 33 000 litrov, da je iz hiše napeljan v dolino telefon in da bo prihodnje leto poleg postelj turistom na razpolago še 20 skupnih ležišč, so prednosti Menine planine dovolj poudarjene. Kdor je enkrat v jasnem sončnem dnevu oral sneg po prostornih snežnih poljanah, bo izkoristil prvo priliko, da se zopet vrne. In hvaležen bo vsem ,ki so z zgradbo prijaznega planinskega stana omogočili, da se je turistom in smučarjem odprl nov košček kraljestva bele opojnosti.

Ivo Zika
Jutro, 13. marec 1932


Kamniški občan (1970)/G-L - Ivan Zika: Prvi oskrbnik na Bibi - V spomin Francetu Jegliču
... Lektorica angleškega jezika na ljubljanski univerzi gospa Copelandova in Mira Marko — Debelakova sta bila prvi smučarki, ki sta napravili pot iz Bibe na Črnivec. Tudi Rudolf Badjura je v družbi Kamničanov in oskrbnika Jegliča v visokem snegu presmučal Menino, da jo je priporočal v svojem turističnem vodiču. ...
 

Kategorije:
Novosti SMU SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti