Jutro (1932): Ljubljana, 30. januarja
Bilo je v sredo ob osmi večerni uri, ko je slovenski človek, v teh grenkih urah svojega časa, žejen žive besede in lepote do zadnjega kotička napolnil veliko dvorano hotela Union. Bil je to čudovit dokaz našega človeka za veliko ljubezen do rodne zemlje, in prav tako čudovit dokaz, da zna v polni meri ceniti veliko delo moža, ki je lepoto te naše rodne gorate zemlje prikazal velikemu evropskemu svetu z vso silo žive. resnice in ljubezni polne besede.
Bil je to dr. Julius Kugy, veliki alpinist, pesnik gora, ki ga je poklical med naš turistovski klub »Skala«.
Na odru stoji sivolas, a vendar silno krepek starček. Prav nič se mu ne pozna, da nosi že sedem križev in štiri leta. Njegove mirne, a hkrati čudno žive oči, vse črte v obrazu razodevajo človeka visoke kulture, velikih doživetij in zlasti za današnji čas, nenavadne srčne dobrote. In res: v dvorani, ki je običajno ob raznih kulturnih prireditvah polna hrupa, vladata nocoj red in mir. Zdi se, kakor da nihče ne govori po nepotrebnem. Pa dvorana je polna kakor le redkokdaj. Vse pričakuje besede od njega, ki so mu gore izpolnile življenje, ki je nekoč, v svoji mladosti svojo dušo zaobljubil goram.
Pa tudi on čaka, da spregovori navzočim. Da pove slovenskemu človeku besedo o slovenskih gorah. Vendar treba je tudi njemu potrpeti. Na odru stoji predsednik »Skale« profesor Janko Ravnik, z majhnim lističem v roki.
Pozdravni govor. Predsednik podaja v kratkih črtah delo dr. Juliusa Kugyja in njegove velike zasluge na polju alpinistike za naš narod. Za njim pa je nastopil kvartet Glasbene Matice, ki je zapel tri planinske pesmi. Po tretji, mehki, otožnosladki »Tihi noči« je predavatelj, gospod dr. Julius Kugy povzel besedo in pričel pripovedovati s svojim mehkim, svežim glasom: o nočeh v gorah.
Z besedo pristnega pesnika je razgrinjal pred nami mehke in trde, tople in mrzle, lepe in hude pripravljene in nepripravljene, žalostne in vesele noči v gorah.
»Zažgali smo ogenj in poklonili dar kraljici noči. Vse hiti v varno zavetje, ko z gora pada večer. Človek in žival se spravljala k počitku. Zdi se, kakor da oba bežita. Noč ni prijateljica človeka.«
Tako govori pred nami sivolasi starček. V dvorani vlada sveta tišina. Vse objema njegova topla, svetla beseda. Sto petdeset do dve sto noči in nemara še več je prebil visoko v gorah na prostem. In zdaj, ko je v letih, mu je hudo, da ne bo več mogel doživljati tistega živega miru visoko med skalami, pod zvezdnim nebom ali na viharne noči v ledeni votlini.
»Sam sem rad prostovoljno iskal prenočevanja pod milim nebom, ki so mi dala globoka doživetja in velike koristi. Res da so mučna in da človeka le napol okrepe, saj mu je, kakor da je od vežnih vrat pozabil ključ, vendar prav v tem je ona velika in nepremagljiva sila romantike gora, da človeka povrne skrivnostni prirodi. Jaz sem se prav tako dobro soočil na skalnih tleh če sem bil nanje pripravljen, kakor v mehki postelji. V primeru pa, da me je noč prehitela povsem nepripravljenega, sem kljub temni sladko spal medtem, ko so drugi trpeli. Zmerom pravim, da sem kmet in goro spoznaš šele če na njej spiš. Prenočišče na prostem je treba pripraviti zgodaj. Biti moraš več ur prej na mestu, da pripraviš vse potrebno: Drva, ogenj, večerjo, ležišča in potem lahko mirno pokadiš tudi cigaro. Tedaj se človeku pripeti, da bi se rad pogovarjal. In če prisluhneš ujameš uro, ko spregovore gore. Okrog tebe se pogovarjajo skale o alpskem vrtu, ki je zdrvel s hruščem in truščem globoko v dolino, da je dva dni visel oblak nad njo. Le gorski duhovi so si komaj rešili življenje. In kamenje, majhne in velike skale, vsa gora govori, šepeče in ti postavlja vprašanje za vprašanje: Zakaj hodijo gamsi tja za oni greben? —
Nam je čudno pri duši. Nam meščanom, ki imamo gore tako blizu, da nas vsako jutro ob jasnem vremenu mogočno pozdravljajo pa smo tako redkokdaj med njimi. Gospod Kugy pa se nasmehne. Komaj viden smehljaj mu šine preko resnih ustnic:
»To, kar pripovedujejo gore je veliko lepše kakor najmodernejši alpinistični roman.«
Jedro njegovih spominov na noči, ki jih je prebil na prostem, pa je zraslo v naših planinah. V njih je tudi največkrat prenočil. Njegov najlepši bivak je bil v Krnici. Tam »kjer teče potok med cvetjem v svetem miru. Dan je bil vroč, utrujen sem prišel do kraja, kjer sem mislil prenočiti. Na zemljo je legala noč. Izza gorskih grebenov so vstajale zvezde. Pred menoj je veselo prasketal ogenj. Z vseh strani pa je vel vonj po smrečju – kadilo višin. Vse tiše in tiše je potok pel svojo večno pesem. Veke so mi padale vkup. Nenadoma se je potok ustavil, je utonila njegova pesem. Nič več je ne slišim. Tako bi brez sna vzplaval na krilih noči v mladostno jutro.
Z menoj je tudi prijatelj. Mlad je. Zelo mlad. Za prihodnji dan sva bila vse uredila in si želela lahko noč. Ta čas se je visoko proti nebu vil iz veselo plapolajočega ognja steber dima. In iz gozda se je oglasila skrivnostna pesem nočne teme. V bližina so zažarele rože. Tedaj se je oglasil moj mladi prijatelj:
»Gospod doktor - kako lepo!«
»Seveda lepo! Kar spite , jutri bo treba še delati«
V naju dveh je sveta tišina in potok poje tiho, vse tišjo uspavanko.
In spet:
»Gospod doktor?
Kaj pa je?
Kako čudno tiho je!
Da, to je tišina gora - ampak če vi govorite, je ne slišim!
Molk. Nebo zažareva. Zvezde se srečujejo.
Gospod doktor?
Ali - zakaj ne spite?
Glejte, glejte - luna vzhaja!«
Res. Na vzhodu vzhaja velikanska luna.
Njen magični sij lije na naju. Skale okrog naju, dolina pred nama, gora. Vse je srebrno Moj mladi prijatelj strmi. Gleda široko, ves zamaknjen predse. In v tem trenutku sem se spomnil noči v Zgornji Krmi Tedaj sem razumel, zakaj takrat nisem mogel spati.
Tako nam g. dr. Kugy slika noč za nočjo. Z prav nagonsko silo in skrivnostnostjo nas vodi v temnih nočeh skozi silni gorski svet naših planin. In čez malo časa od Triglava na Monte Roso skozi vse Alpe tja daleč v Francijo. Pred nami se vse bolj živo razkriva življenje moža, ki je, kakor, da so ga rodile gore in to naše gore, ki jih slika s tolikšno ljubeznijo, kakor da je naše gore list. Vsa njegova velika ljubezen do njih se tiho preliva v nas. Njegova beseda je nam kakor razodetje — in človek se nehote vpraša: Ali ni med nami nikogar - ni moža, ki bi znal tako naslikati naš svet? — —
Gospod dr. Julius Kugy pa nadaljuje. Ali nekaj je da bi tega nekaj nikoli ne bilo: Zvočnik, ki ojačuje predavateljevo tako človeško besedo. Ta ali oni ima vtisk, da se vrši v našem času čudna tragedija s človekom. Ne daj Bog, da bi se iz vrst poslušalcev kdo oglasil - zvočnik pa zdaj pa zdaj poka kakor za šalo besede, ko da v nas nekdo strelja.
Najlepša hvala!
V drugem delu predavanja je g. dr. Kugy pokazal krasno zbirko diapozitivov. Mimo nas so šle čudovite slike z vseh Alp. In srce v tej zbirki so bile spet naše planine, Triglav s svojimi sedmerimi jezeri. Ob šestem se je g. dr. Kugy za trenutek ustavil. BiIo je, kakor da je nekje zaihtel majhen, dober otrok. Da ga g. Kugy ne bo nikoli več videl? Ne! Ne! Bog mu daj zdravja in moči, da pride vsaj še enkrat k njemu.
Ali g. Kugy je premagal svoje ganotje in z živim, zdravim humorjem spremljal sliko za sliko, da je bilo, kakor bi bil pravil povest svojega življenja. Saj pa je je bilo precejšen del.
Ljubljana tako lepega večera že dolgo ni doživela in le malokdo je bil doslej deležen pri nas tako iskrene hvaležnosti in spoštovanja brez velikega hrupa, kakor gospod dr Julius Kugy- pesnik gora in naš veliki prijatelj.
K zaključku še te besede: Doslej sta izšli dve njegov- knjigi prva: »Aus dem Leben eines Bergsteigers«, druga: »Arbeit, Musik, Berge - ein Leben.« Kdorkoli ju bo vzel v roko in se poglobil vanju ju bo odložil ves prerojen. Zakaj toliko bogastva kakor ga nudita človeku ti dve knjigi v današnjem svetu ni tako lahko najti. Potem pa -najlepši deli v teh knigah so prav opisi naših gora in ljudi. V teh knjigah so planjave kakor živa beseda našega naroda. - Slava dr. Juliusu Kugyju!
Jutro, 31. januar 1932