Jutro (1932) - Josip Vandot: Dolina, 12. februarja 1932
Še pred mrazom je nehalo snežiti. Skozi sivkasto ozračje obmejne Doline je le še tu pa tam tavala samotna, zapoznela snežinka, kakor bi se bala, da ne najde več prostora na zemlji, visoko nasuti z novim, krhkim snegom. Nebo in planine so zastrti z gostim, nepremičnim pajčolanom, da ne veš, ali je to megla ali pa samo sneg, ki je zaostal tam gori, pa se zdaj ali jutri spusti na zemljo in jo zasuje, da niti drevo ne bo moglo gledati iz njega. Tolpa črnih vran se preganja molče nad dolino in niti ne ve kam bi se zatekla pred nočjo in pred zimo, ki je z ostrim dihom zajela ves planinski svet. Jecaje je zvon odpel dnevu in tišina strmi težko nad dolino. Sredi snega je zakovana gorska vas in se niti ne zgane, da bi se otresla neprijetne, ali vendar prijazne odeje.
Za nekaj trenutkov se ziblje mrak sunkoma nad dolino in vasjo. A že se zgane silovito: nebogljeni tema se prši v ozračju, sneg se prične svetiti z vedno večjo svetlobo, razlivajoče se više in više, prav do sivega nebesnega zagrinjala, ki se hipoma zavije v čudno, neizrazno barvo, ki bi jo človek smatral za jasno nebo, če bi brlela sredi nje le ena sama zvezda.
Razločno se odražajo sredi brezkončne beline posamezni griči, stoječi okrog vasi, a planine vidiš kakor velikanske snežene kepe, ki so jih nametali neznani orjaki, da zapro vso dolino in jo odrežejo od sveta. Bela svetloba izžareva iz snega, noč je brezzvezdna, a vendar je svetlo po planinskem svetu — bela noč je sinila sama iz sebe na gorsko pokrajino in diha prijetno, mrzlo in mirno po vsem prostranstvu.
Smučarja izvablja taka noč iz gorko zakurjene sobe. Snežena odeja je še vsa deviška in se blagovoljno odmika zmrzlim smučem. Vsa noč spi težko sredi beline nad poljem, sneg šumi prijetno pod smučmi in nikjer ni živega glasu; samo Pišenca brblja zamolklo nekje pod zasneženimi bregovi, a Save niti slišati ni. V belino noči strmi le tu pa tam bleda luč skozi nezagrnjeno okno vaške hiše, kakor da jo je sram, ker se ne more kosati z belo nočjo.
Nad Savo kipe iz snega skrivnostne Peči, vse zasute z jasno svetlobo in otroškimi bajkami, ki jih pač sto želi v samotnih votlinah kamor more storiti samo prihuljena lisica, ali pa rdeči škrat, ki čuva tod svoje nepreštete zaklade in poje v belo noč s tankim glasom, zvenečim kakor ptičja pesem. V belih nočeh sliši smučar to petje, a mu je tako nerazumljivo, da mora misliti, da je to samo zmrzli sneg, ki se s tihim žuborenjem usiplje neprestano s strmih Peči globoko dol v Savo.
Dve črni senci se pojavita mahoma sredi beline in se bližata vedno bolj. Par korakov pred smučarjem obstaneta kakor pribiti — hripavo, komaj slišno zalajata in se že obrneta. V kratkem loku obkrožita človeka in sta komaj vidni v visokem snegu, ki se udira pod njunimi kratkimi nogami. Lisjak in lisica, ki sta od lakote zapustila topli brlog v Pečeh, spoznata takoj smučarja, pa zabevskata zadovoljivo in se prerivata naprej proti vasi, proti nezastraženemu kurniku, da si preskrbita masten prigrizek za svojo ženitovanjsko pojedino. Smuči se zasučejo čez savski most in dalje v tesno sotesko, ki se skriva za Pečmi. Bela noč diha tod še bolj skrivnostno kakor doli, na polju sneg šelesti pod smučmi še iskrenejše in vsa okolica je prav taka kakor vesela, ubrana povest iz božične noči. Stani s svojimi strmimi, golimi bregovi se odražajo v belih nočeh v vsej lepoti, tišini in ubranosti, da nikdar ne tako v najsončnejšem zimskem dnevu.
Korenska vas spi tam gori v beli noči. Nikjer ni najmanjše luči. Le tam nad jezerom poizkuša tanka, prosojna meglica, da bi se dvignila in zastrla belo noč. A je preslabotna in se že v naslednjem hipu razprši v nevidno kopreno, ki se tesno stisne k zasneženemu jezeru. Razkropljene družbe zmrzujočih srn begajo vsepovsod okrog vasi. S premraženimi nogami kopljejo pod samotnimi drevesi, da si izgrebejo vsaj trohico suhe hrane. A je ne najdejo nikjer več, kvečjemu pod črnimi kozolci, kamor so se pa že zatekli zajci iz prostranih Vitrančevih goščav. Sredi gluhe noči se oglasi tu pa tam pritajeno vekanje. Kakor da joče nekje nebogljeno dete, ki ga je iz zibeli ugrabila brezsrčna čarovnica in ga v skriti goščavi izpostavila zimi in mrazu.
Čudno je človeku pri srcu v takih belih nočeh A to ni bojazen, še manj pa strah. Bela noč sicer molči, a govori prav v tem molku, govori razločno krasne besede, ki jih smučar ne pozabi nikoli, čeprav jih je slišal samo enkrat v življenju. Deviški sneg, ne poteptan in ne razoran še od nobenih smuči, brezzvezdna tišina z neizraznim pajčolanom visoko pod nebom vse to je nekaj, kar more človek videti in preživeti samo v neposredni bližini planin, v onem čudovitem razpoloženju ko čuti in se jasno zaveda da ni le človek, temveč nekaj višjega, kar je tesno spojeno z deviško naravo. In če ima le količkaj čutečo dušo, bo razumel vse to in vse to bo v eni sami taki noči postalo bistven kos njegovega srca in bo živelo z njim vse dni.
Josip Vandot
Jutro, 14. februar 1932