Jutro (1932): V okolici Višnje gore je krasen svet za smuko — Sv. Duh je središče — V domovini Jurčičevih junakov
Da je Višnja Gora imeniten kraj, menda ni treba dokazovati in podrobno razlagati. Poleti ste se gotovo vsi, ki se štejete za planince in popotnike, sprehajali po tistih mehkih brdih nad mestom in z vrhov motrili to mično mesto, ki ima slavno zgodovino in poleg Novega mesta najlepšo lego na Dolenjskem. Nekateri zlobni jeziki neprestano trobijo o nekem polžu, pa ne vedo o njem nič natančnega in tudi nič slabega; zakaj, če bi poznali tisto zgodbo, bi spoštovali in častili Višnjane kot hrabre, usmiljene in zveste ljudi, ki so si polža in slavo krvavo zaslužili.
Pa bodisi že kakorkoli, Višnja gora ima okolico, ki poleti razvedri duha in srce, po zimi pa vabi in kliče smučarsko ceho, naj pride, gleda in uživa. Poletne lepote tistih krajev je opisal Badjura ki je kar dva od svojih sto izletov usmeril v višnjegorsko pokrajino. Mnogo naravnih krasot in zgodovinskih znamenitosti najde budno oko in čujejo pazljiva ušesa v tistih krajih, kjer so iz turških in še starejših časov ohranjeni spomini in spomeniki na »očetov naših imenitna dela«.
Torej poleti je tam prav lepo. Pozimi, pozimi pa je — nebeško. Ko sneg prekrije višnjegorske holme in ravnice in izravna in izpolni kotanje in globeli, da se enakomerno preliva m valovi bela odeja čez vsa ta mirna, prijazna brda takrat je Višnja gora središče in torišče »bele pijanosti«, raj smučarjev. Pa ne smete misliti, da se kar drenjajo na kolodvoru in da je po prihodu jutranjega »Dolenjca« ogromen naval na smučišča. Par zvestih, ki leto za letom prihajajo drsat v Višnjo goro, krene v severno stran proti Gradišču in Kuclju, kjer se po prostranih pašnikih okrog Leskovca in na Škrjančici po mili volji razgibajo. Najlepša smuška polja pa leže na južni strani Višnje gore; tam krmarijo le redki domačini, ki so že davno spoznali prijetne prednosti tega sveta in nekateri Ljubljančani, ki so po naključju in sreči padli v to družbo.
Pod vodstvom pravosodje in tehnika, ki v Višnji gori pospešujeta in množita domačo smučarsko gardo, smo prekoračili oni dan v jutranji uri lepi mestni trg višnjegorski in se dvignili po strmi poti za šolo proti razvalini starega gradu višenjskih gospodov. Smuči so počivale na ramah, ko smo zmagovali klanec nad mestom in gazili dalje globoki sneg v kolovozu soteske. Malo za tem pa smo bili že na planjavi, kjer se prične smuka, zakaj okoli Pristave, prve vasi na naši poti, so še prostrana polja in livade, ravno prav nagnjene za beli šport. Tudi kakovost snega ni bila napak: luskinast pršič se je svetil v soncu in dolenjska burja, ki je včasih mrzlo zapihala od vzhoda in juga, ga je v belih oblakih dvigala in prenašala s kraja v kraj.
Tam gori je prost pogled v daljave. Kamniške in Julijske Alpe, Karavanke, vsako gorovje ostro začrtana gmota zase, se blešče v soncu, bele in oddaljene in neskončno lepe in naše. Ribniški in kočevski hribi so črni od pragozdov, ki jim pokrivajo boke; dolina pa je vsa prisrčna in mična, ena sama neprekinjena idila cerkva in vasic, ki žde mirno v belem polju in se ogledujejo v svojih temnih potokih in potočkih.
A že drčimo dalje na gladkih ploskvah. Dolgi, enakomerni koraki nas jadrno nosijo mimo Križke vasi, katero pustimo na desni, kolovoz zavije v gozd. Visoke smreke nosijo potrpežljivo svoje belo breme, ki se ob vsakem stresljaju v tankih strujah vsipa na tla. Začarane device stoje ob poti z razprostrtimi rokami beli, kosmati in bradati orjaki čepe in preže na rušilce gozdnega pokoja. Smuči sikajo, šume in pojejo svojo ljubo pesem; pot se nagne, v lokih in ovinkih krmarimo med vejevjem, počepamo in se dvigamo; v gostih oblakih izdihavamo zimski zrak, lica rodijo in oči se iskre.
In že smo zopet zunaj na planem in takoj nato v Zavrtačah, kjer kar v prvi hiši po domače pri Marku nekoliko pokosimo — iz svoje malhe seveda; s čajem, ki se je pri nas na deželi že zelo udomačil in malone izpodrinil predrago kavo, nam pa rade volje postrežejo naši gostitelji. — Sv. Duh nas vabi na višini; v ključih se dvigamo proti cerkvi, ki se odlikuje s starostjo in znamenitim gotskim portalom. Predno pa smo na cilju, moramo še preizkusiti vratolomen, silovito strm smuk v Kraško dolino pod gradom, ki na eni strani oklepa vrh sv. Duha: prav vsak od nas zapiči temeljito piko v debeli mehki sneg; zakaj dve ježi, ena hujša od druge nas sunkovito mečeta iz ravnotežja in neusmiljeno polagata v sneg. Vsa trma ne pomaga nič, uspeh je vedno enak- pika! Končno obupamo nad neznosnim »terenom« in zapustimo z grenkobo v duši kraj ponižanja in porazov.
Par minut nato smo pri Sv. Duhu cerkvi na višini, ki leži samo 629 m visoko, kar pa v tem nizkem svetu zadostuje, da nudi točka obširen razgled na vse strani. Kdor rad ugotavlja in raziskuje mejnike obzorja, bo imel tu silnega posla. Mi smo s par pogledi objeli vse te lepote in se spustili po položno visečih travnikih čez Male in Velike Vrhe, vedno v prijetni smuki, navzdol proti Muljavi. Skoraj bi bil zdrčali mimo Jurčičeve rojstne hiše, zakaj svet močno visi in smuči drse da je veselje. Pa je vendar zmagal literarno-zgodovinski interes nad golim športnim uživanjem in elegantno zasnovana kristijanija, ki se — po krivdi »terena seveda«— sprevrže v čisto navadno piko, nas ustavi pred prenovljeno hišo, ki je malone najlepša med vsemi poslopji, ki čepe na brdu nad cesto. —
Doli ob cesti v gostilni si privežemo dušo s čajem, ki nam ga prinese Jurčičev pranečak, in ogledujemo slike na steni, kjer je neznan umetnik preprosto upodobil prizore iz neminljivih Jurčičevih povesti; okorna roka je z dobro voljo in naivno tehniko naslikala grad Slemenice, pivsko družbo pri Obrščakovih, Jurija Kozjaka in mnogo drugih oseb in prizorov. V naši družbi se nahaja pravnuk »strica Dolfa«; vso pot nam je razlagal in razkazoval znamenite kraje in hiše, kjer so se odigravale Jurčičeve povesti. Onstran hriba leži razvalina gradu Kravjak, ki ga je Jurčič opisal v »Desetem bratu« pod imenom »Slemenice«. Zob časa je uničil mogočno zidovje, preostal je le še stolp, ki samuje sredi polja. Iz Muljave smo smukali po zasneženi, s plugom izvoženi cesti do Stične. Par kilometrov smuškega teka, kjer na zmrzli podlagi naglo in uspešno mineva razdalja, je smučarju prijetna in mišičevju koristna vaja. Medtem ko s polno paro dela telo, utegneš še vedno s tihim zadovoljstvom opazovati in uživati mehki čar dolenjske pokrajine. Zaspane vasice na brdih, kjer le tu pa tam navpičen stolp dima priča o življenju in ljudeh, temen potok ob cesti, slikovite vrbe, ki se zrcalijo v njem. Mirno valovi zemlja pod belim prtom; od časa do časa nas sreča domačin, ki nam privošči prijazno besedo in izgine v beli daljavi. Tišina zimske nedelje leži nad pokrajino: le smuči sikajo, šume in pojejo svojo pesem ...
Dr. A. B. (Arnošt Brilej)
Jutro, 14. februar 1932