Delo, 27.09.06 – Danica Velkavrh: Tudi če se nikamor ne da, na Voje se vedno lahko pride
Delo, sreda, 27. septembra 2006
TRIP
Tudi če se nikamor ne da, na Voje se vedno lahko pride
Zgodnja jesen je v gorah najlepša
Tam še vedno vztraja majerica Anica, ki je čez poletje pasla živino V Lazu in Grintojci – Do 3. oktobra bo odprta planinska koča, Pavelnova okrepčevalnica pa še dlje – Kislega mleka ni več na jedilniku
Z gorami obdane Voje (750 m) niso samo vrata v kraljestvo Triglava, ampak spadajo med najlepše senožeti v Bohinju. Lepšajo jih planšarski stanovi, žlahtni spomeniki samoniklosti Bohinjcev, vsak s svojo zgodovino. Iz stanov diši po senu, ki so ga kmetje poleti v rjuhah znosili v svisli, v drugi polovici zime pa ga bodo s sanmi zvozili domov za krmo živini. Voje so privlačne v vsakem letnem času. Še vedno je veliko planincev, predvsem tistih, ki nimajo radi poletne gneče, zato v višje gore prihajajo v septembru in oktobru. Prejšnji teden je iz planine V Lazu prišla tudi zadnja živina, ki bo v družbo pohodnikom vse do prvega snega. Planinska koča bo vsak dan odprta do 3. oktobra, potem pa ob lepih koncih tedna.
Ko v Bohinju dežuje, ni veliko izletov, ki bi bili lepi tudi v dežju. Voje pa so ena tistih senožeti, ki se jim niti pod dežnikom ni treba odreči. V letošnjem avgustu se tam ni poznalo slabo vreme, višje pa je bilo obiskovalcev manj. Poleti je dolino obiskalo mnogo tujcev, zlasti Nemcev, Angležev in Italijanov, septembra in oktobra pa pridejo v goste domači ljudje. Če se nikamor ne da, na Voje se vedno lahko pride.
Najlepša pot je iz Stare Fužine skozi Korita ob hudourniški, v skalah rojeni Mostnici. Začne se nad Zoisovim gradom pri Hudičevem mostu in traja slabo uro hoje rahlo navkreber, vseskozi ob kristalno čisti reki, ki spreminja barve za vsako skalo. Vsi se radi ustavijo pri Slončku, skali, ki mu je zelo podobna, pod njo pa v globokem tolmunu švigajo postrvi, ki jih nihče ne sme loviti.
Snežka je vhod v senožeti
Od planinske koče vodi ravna pot proti dolini. Ko prišumi izpod hriba potoček Snežka, ste že pri prvem, Štrosovem stanu, potem pa se zvrsti cela vas stanov skoraj do slapa na koncu doline. Večina je bila obljudena le nekaj tednov v najbolj vročem poletju. Le v enem stanu še prebiva majerica Anica, ki se je iz Laza ustavila najprej na Grintojci, od prejšnjega tedna pa je na Vojah. Ne ve še, ali bo tam vztrajala do prvega snega; slovo od senožeti bo odvisno predvsem od vremena in paše.
Na Vojah sta že nekaj časa dve postojanki, kjer si planinci lahko oddahnejo in tudi kaj dobrega pojedo. Koča bohinjskih prvoborcev, ki jo upravlja PD Srednja vas, bo zaprla vrata 3. oktobra. Če bo posebno lepa jesen, jo bodo odprli še za kakšen vikend. Čez poletje jo je obiskalo mnogo domačih in tujih planincev in dopustnikov iz Bohinja. Spraševali so po dobrem golažu, obari, sirovih štrukljih, pečenicah in koroških žgancih. Vse to pa bo oskrbnica kuhala še do prve oktobrske nedelje. Le kislega mleka ni več, saj je že prehladno in se ne skisa.
Voje se končajo pri slapu
Nič manj obiskana ni Oskrbovalnica pri slapu, v zadnjem koncu planšarije, tam, kjer se že začno strmo razpredati poti proti Dednemu polju, Uskovnici, Velemu polju in Triglavu. Nedaleč stran šumi z gora mogočen slap, ki je po izdatnem deževju še posebno lep.
Od vremena je odvisno, kako dolgo bo odprta Pavlova oskrbovalnica, gotovo pa še vse konce tedna, pa tudi med tednom. Dokler bodo vztrajali topli zgodnjejesenski dnevi, bo vztrajal tudi Pavel. Oktobra in novembra manj kuhajo, ker je pohodnikov manj, vedno pa imajo enolončnice, klobase, domačo skuto, vampe, golaž itd. Znani so tudi po pehtranovi potici in marelični piti. Lastnik Pavel Kozelj iz Stare Fužine veliko postori sam, ima tudi pomočnico, ob posebno lepih dneh pa pride še pomoč iz njegove domače vasi.
Za vrnitev do Stare Fužine lahko izberete kolovoz, ki ga premaguje tudi veliko gorskih kolesarjev. Po manj kot uri hoje ste že pod Urenčkojco, od koder se odpre prelep pogled na Bohinjsko jezero, ki poplača še tako naporno pot z visokih planin.
Danica Velkavrh