Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Trudim se, da ne bi utonil pred obalo

Večer, 25.09.06, Reportaže, zanimivosti: Projekt 2901 od Triglava do dna slovenskega morja

Večer
Reportaže, zanimivosti
ponedeljek, 25. September 2006

Projekt 2901 od Triglava do dna slovenskega morja


Trudim se, da ne bi utonil pred obalo


Osvojili smo vrh Triglava, se spustili v dolino, kolesarili okoli 200 km do morja, plavali in se potopili na najnižjo točko slovenskega morja, ki leži 37 m globoko.

Foto: Boris Strmšek Povezovati različne športne discipline je vselej svojevrsten izziv. Zato imamo tudi triatlone, pentatlone in druga športno-rekreativna tekmovanja, v zadnjem času pa so izjemno popularne tako imenovane avanturistične dirke, bolj poznane pod nazivom "adventure race", ki so k nam prišle iz tujine. A izziv premagati nekaj različnih nalog si lahko postavimo tudi sami. Tako se je pred dobrima dvema letoma porodila ideja stopiti na najvišjo točko Slovenije oziroma Triglav in se spustiti do najnižje točke - slovenskega morja - vse v enem dnevu. A takrat ni bilo primernega vremena, potem je zmanjkalo volje in načrt smo dali nekoliko na stran. Letos pa se nas je spet zbralo nekaj, ki smo bili za takšne in podobne "štose". Naš načrt je bil, da v enem dnevu osvojimo vrh Triglava, se spustimo v dolino, sedemo na kolesa in kolesarimo do Obale, nato plavamo in se potopimo na najnižjo točko slovenskega morja, ki je dobrih 300 m pred Piranom. Celo spletni naslov http://2901.h2oteam.com z obilo fotografij smo odprli. In tako je 27. avgusta ob 2. uri zjutraj krenila v soju čelnih svetilk s Kredarice proti vrhu Triglava desetčanska ekipa: Sandi Bitenc, Jure Daič, Smiljan Fras, Andrej Hajnc, Mirko Jerenec, Ivan Kobal, Gorazd Kocbek, Jože Kojc, Marko Potrč in Boris Strmšek.

Gorski del

Zazremo se v zvezdnato nebo, kjer se pred nami dviga temna gmota. Vrh Triglava. Naš prvi cilj. Ura je dve zjutraj, vsi nekoliko zaspano mežikamo. Večina tako ni mogla zaspati, verjetno zaradi vznemirjenosti pred našimi cilji, ki smo si jih zadali, ne da bi se prav zavedali, kaj nas čaka. Verjetno kdo tudi zaradi veselice, ki jo pod nami zganjajo "ta pravi" planinci. Meni je namreč možakar v koči, ki sem mu zatežil, ker nam je dal sobo z osmimi posteljami za deset ljudi, rekel: "Vam pa se res vidi, da ste bolj malo po hribih!" Ja, oni, ki so se drli do polnoči, pa so seveda ta pravi. Ampak za nas se sedaj prične zares in se s tem ne bomo več ukvarjali. Prične se naš projekt, za katerega smo se pripravljali zadnje mesece. "Gremo!" in kolona desetih lučk se poslovi od Triglavskega doma na Kredarici in krene proti vrhu naše najvišje gore.

Malo navzdol, nato pa blag vzpon in stojimo pred strmo črno steno. Zdaj pa bo šlo zares. Pričnejo se klini, iskati je treba tudi oprimke, pogledati za stope, črna praznina pod nami pa je vse večja. "Še dobro, da je tema, vsaj ne vidite, kje hodimo," se pošalim. V temi se ne vidi, ali jim je šala všeč. Pa saj jim bom kdaj pokazal fotografije, kje smo hodili. Sicer pa je naše druženje že od vsega začetka zaznamovano s smehom in šalami. Tako je vse skupaj bolj prijetno in lažje. Vzpenjamo se proti vršnemu grebenu Triglava, spremljajo nas klini in jeklenice, ki nočnemu vzponu dajo vsaj nekaj varnosti. Temperatura je okoli ničle, vlaga na skalah je zmrznila, zato hodimo previdno. Za nekatere bo pravi podvig ta prvi del, za druge kolesarjenje, ki še nas čaka, za koga tudi potop na dno slovenskega morja, ki bo zaključek našega projekta. Mogoče je tisto zadnje še najzahtevnejše, čeprav se tega ne zavedamo. Po vseh teh naporih bo treba še pod vodo. A tako daleč še nismo z mislimi, najprej je treba osvojiti najvišjo točko v Sloveniji.

Zračni greben in ograja iz jeklenice nas vodita z Malega Triglava do njegovega velikega brata. Sij čelnih svetilk tu in tam osvetli kakšno spominsko tablo, markacijo, napis na skali, noge in roke pa tipajo pod nočnim nebom. Pogled na našo vrsto lučk mora biti od daleč prav zanimiv. In imamo tudi srečo z vremenom, saj nas je včeraj do Kredarice spremljalo pršenje iz megle. Sedaj so nad nami zvezde. Zadnji metri grebena, pot se položi in stojimo pred kovinskim stolpom na vrhu Triglava, 2864 m visoko. Redki so, ki hodijo tukaj naokoli sredi noči, kakor naša skupinica desetih čudakov. Veselje ob osvojeni najvišji točki Slovenije, zdaj je treba samo še do najnižje. Potem pa na pivo. Vendar je tisto pivo zares daleč stran. Na hitro nekaj fotografij, nato se prične naš spust proti morju. Prvi del poti je še zahteven, strma pot, nekaj klinov, jeklenic, nato pa pridemo na melišče in od tukaj gre hitreje. Vendar ne hitimo preveč, mišice je treba čuvati, danes se je njihovo trpljenje komaj pričelo.

Mimo Doliča se spustimo v dolino Zadnjica, ki nas pripelje v Trento. Zvezde ugasnejo, naše čelne svetilke tudi, svetloba oznani rojstvo novega dne in končno se lahko ozremo na svet, ki se dviga pod in nad nami in ga predstavljajo predvsem skalnati vrhovi in prijazne doline pod njimi. V dolini nas čaka naša spremljevalna ekipa, brez katere bi težko izvedli projekt. V sivem jutru se preoblečemo, opremimo, sedemo na kolesa in odbrzimo po cesti skozi Trento.

S kolesom do morja

Mimo nas švigajo gore, prijazna naselja, vasice, mesta, spremlja nas Soča. In od Bovca naprej tudi dež. Nam vsaj ni vroče. Dež nam hladi pregrete mišice, ki jih po kakšnih 60 kilometrih že čutimo. Vožnja v zavetrju za kolegi pomeni kolesarjenje v vodnem curku, ki prihaja izpod koles. Za Tolminom se nas vreme počasi usmili in nato tudi sonce pazi na nas. Ob Smaragdni reki, kakor imenujejo Sočo, se nato skozi Most na Soči, Kanal in Solkan pripeljemo do Nove Gorice, kjer se ekipa razdeli na dve skupini.

Ena gre do morja oziroma Pirana čez slovenski Kras, druga pa po Italiji. V drugi sta seveda Miro in Andrej, ki imata kolo tandem in bi zanju bili vzponi čez Kras nekoliko problematični. Spremljata ju Ivan in Smiljan, pridružim se še jaz. Ostalih pet odbrzi proti Sežani, mi pa poiščemo mejni prehod Miren in nato se po odlični cesti peljemo proti Jadranu. Čez Miren, nato pa mimo Rupe in Doberdoba skozi Jamlje in do Costiere obalne ceste ter po njej ob morju do Trsta. Izogibamo se nevihtam; ali jih prehitimo ali zamudimo, le mokra cesta nas nekajkrat pozdravi. Skozi vrvež Trsta se prebijamo, dokler nas Ivan ne zapelje na avtocesto. Pozna bližnjico, ki pa nam dvigne adrenalin. Vozniki v avtomobilih nam trobijo. Krona vožnje po avtocesti je 500 m dolg predor brez luči. Italijani vozijo brez njih, mi pa jih tudi nismo imeli. To je bila kar nekakšna dirka za življenje. Ko smo bili spet na svetlobi vsi živi in zdravi, se nam je končno zdelo, da bomo tole našo vožnjo preživeli.

Na Škofijah smo se poslovili od Italije in čakal nas je še zadnji del poti do morja. Skozi Bertoke do Kopra, tam pa dalje ob morski obali. V Bertokih je Smiljanu šla zračnica, v Kopru sem se zvrnil s kolesom, na srečo po zelenici, počasi pa se bližamo naslednjemu cilju. Dotlej sem mislil, da gre od hribov proti morju cesta ves čas le navzdol, vendar nas je na poti čakalo kar nekaj vzponov. Za Izolo smo pozdravili še zadnje klance, nato zadnji spust in že smo v Piranu.

Mokri del projekta

Počasi se prebijemo do pomola, kjer nas čaka ekipa za potop. Tudi tukaj namreč potrebujemo pomočnike. Čoln, oprema, varovanje in še kaj. Najprej se predamo sedenju, sedeže na kolesih smo končno zamenjali za stole, ki so se nam zdeli neskončno udobni. Števec na kolesu je kazal 191 prevoženih kilometrov. Tudi druga ekipa se počasi bliža Obali; imela je nekoliko daljšo pot, vzponi so jo nekoliko utrudili. Pet popoldan je mimo, ta dan se kar vleče. Naša ekipa se je kar pripravila, na sebe smo navlekli neoprene, nataknili plavutke in maske ter odplavali proti komaj vidni beli boji, kjer je bila označena najgloblja točka slovenskega morja. Sicer ni daleč od obale, okoli 350 m, vendar se nam je to sedaj zdelo zares nekje že čisto pri Italiji.

Zdaj so težava krči, saj s plavutkami na nogah po toliko opravljenih kilometrih kar radi zagrabijo v prekurjene mišice. Najprej se potopimo Smiljan, Ivan in jaz, Andrej in Miro gresta dol, ko se vrnemo na gladino. Na robu čolna se opremim, nato pa zdrsnem v vodo. Spraznim kompenzator, nato pa se prične počasno potovanje ob vrvi nekam proti dnu. Že prej so nam označili točko, kjer se moramo potopiti, vrv nam je za vodilo. Smiljan in Ivan mi ubežita v globino. Meni gre to bolj počasi, ker me hitro nabije v ušesa, čeprav ves čas izenačujem, pa še maska me zafrkava. Počasi počasi se pogrezamo v temo, vidljivost je slaba. Nenadoma se mi zazdi, da se vidi dno, bolj kot temna preproga in kmalu sem z rokami v mulju. Smiljan pogleda na uro, nekaj čez 37 m je globine, malo pošarim po tleh, nato pa se prične pot navzgor. Globina je že dovolj velika, da je treba počasi zaradi dekompresije. Končno gladina, zdaj pa še samo plavanje nazaj na obalo. Obrnem se na hrbet, mežikam v sonce, ki je že precej nizko, in se trudim, da ne bi utonil pred obalo. Po takšni dolgi poti bi bilo to zares škoda. Pa kdo bi potem spil pivo!? Kmalu je tudi to končano. Čestitke, stiski rok, trepljanje po ramenih, bolečine so za nekaj trenutkov pozabljene. Fotografiranje, prišla je tudi druga skupina, še malo in naš projekt bo uspešno zaključen. Po slovenski strani je prevozila 211 km. Čaka jo še morje, mi pa se predamo užitkom slave. Pametujemo, na plano pridejo zgodbice s poti, ki se jim bomo še dolgo smejali, noge, roke, vrat in še kaj pa boli. Tudi druga skupina uspešno opravi s potopom, Jure in Sandi se potopita celo na dah. Pijemo, jemo, posedamo in se smejimo prigodam. Ter že razmišljamo o podobnih novih projektih za prihodnost.

Boris Strmšek

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti