Alenka Mihorič: Poti na Begunjščico je veliko, ob njih pa vso sezono obilica čudovitega gorskega cvetja.
Eno od izhodišč za pot na Begunjščico je tudi parkirišče pri predoru Ljubelj, kjer se pozimi smučarji s sedežnico peljejo na Zelenico. Tako sem se sredi julija 2010 podala kar sama po bregu pod sedežnico, kjer se ni bilo potrebno ozirati po markacijah. Kmalu sem med gruščem na levi zagledala rumene kernerjeve make. Vse polno jih je v tem koncu naših planin. Lepi čeveljci so že odcveteli, ob poti sem videla le enega, seveda s suhim cvetom. Ko sem se bližala vmesni postaji žičnice, poimenovani Vrtača, sem med kamenjem lahko občudovala rdeče cvetoče grmičke dlakavega sleča, šopke skorjastega kamnokreča, redke okroglolistne zelenke in nekaj šopastih zvončic. Tudi teh je tukaj precej in človek bi tako postavne rože težko zgrešil. Med travo so se spreletavali metulji turkizni modrini, čmrlji in muhe trepetavke, na te žuželke pa so prežale ptice planinske pevke in cikovti. Je že tako, da morajo hranila za preživetje v naravi krožiti.
|
 |
 |
 |
Kernerjev mak
(Papaver kerneri) |
Turkizni modrin
(Polyommatus dorylas) |
Dlakavi sleč
(Rhododendron hirsutum) |
Skorjasti kamnokreč
(Saxifraga crustata) |
Mimo koče na Zelenici sem se usmerila levo preko grobega melišča in raztresenih manjših in večjih balvanov. Nisem najbolj zadovoljna, kadar se pot zravna in je treba toliko časa hoditi naravnost, posebno, če vem, da me od cilja loči še veliko višinskih metrov. Končno se je pot začela vzpenjati med ruševjem. Pogledovala sem v severno steno Begunjščice, kjer so razstavljene zanimive skalne skulpture, tako divje razlomljene, da se človek zave svoje majhnosti v primerjavi z močjo naravnih sil. Med ruševjem se je skrivalo nemalo planinskega cvetja – žlahtne turške lilije in temnovijolični jajčasti repuši, pri tleh pa so bili že plodovi alpskega gornika, ki sicer postane najbolj opazen jeseni, ko njegovi listi pordečijo.
 |
 |
 |
 |
 |
Šopasta zvončica
(Campanula thyrsoides) |
Okroglolistna zelenka
(Pyrola rotundifolia) |
Turška lilija
(Lilium martagon) |
Jajčasti repuš
(Phyteuma ovatum) |
Planika
(Leontopodium alpinum) |
Na desni, proti severu, se je na drugi strani prepadnega pobočja vrh Vrtače še skrival v oblaku, ob strmi potki pa je skalne razpoke krasilo vedno več rož: planik, sternbergovih klinčkov in malih sieberjevih repušev. Razveselile so me zoisove zvončice, lepi šopki clusijevih petoprstnikov in nežne belkaste ročice, manj znana kukavičevka, ter razkošje plazečih sadrenk.
 |
 |
 |
 |
Clusijev petoprstnik
(Potentilla clusii) |
Sternbergov klinček
(Dianthus sternbergii) |
Sieberjev repuš
(Phyteuma sieberi) |
Vrh Begunjščice v sušnem juliju |
Precej pozornosti sem morala posvečati korakom na ozki potki, ki je prečila pobočje po naravnih prehodih malo navzgor in malo navzdol. Zravnala se je na Smokuškem plazu, nato pa se usmerila strmo navzgor proti grebenu Begunjščice. Na nekaterih mestih so za varnejši korak pomagale jeklenice. Ob gladki navpični skali z jeklenico sem dosegla greben. Priključila sem se poti, ki pripelje od Roblekovega doma, in zavila levo. Leto poprej sem se vzpela na Begunjščico z južne strani, iz doline Draga, in se tja tudi vrnila.
 |
 |
 |
 |
 |
| Severozahodna strmina Begunjščice |
Izgleda težje kot je v resnici |
Belkaste ročice
(Pseudorchis albida) |
Zadnji skok na greben |
Kažipot z grebena proti Zelenici |
Steza se je počasi vzpenjala, toda na grebenu je bilo zaradi suše vse požgano. Tu in tam je še cvetel šopek pirenejskih osivnic in kakšna kosmata škržolica, drugega nič. Žal tudi razgledi na okoliške hribe in doline niso bili najlepši, saj že dolgo ni bilo poštenega dežja, ki bi očistil ozračje. Zato tudi smerna miza ni prav veliko pomagala, ko sem skušala na obzorju najti manj znane ali bolj oddaljene vrhove. Po požgani travi, ki so jo leno mulile ovce, sem se odpravila naprej proti vzhodu. Pogledovala sem na prepadno severno stran in razmišljala, le kje neki bi bilo mogoče sestopiti na Šentanski plaz, a nisem videla nobene možnosti sestopa, ki bi bila v skladu z mojimi sposobnostmi ali bi bila vsaj označena. Odločila sem se za sestop na planino Prevala na južno stran.
 |
 |
 |
 |
| Vrtača z Zelenico in Palcem |
Kosmata škržolica
(Hieracium villosum) |
Planina Prevala globoko pod vrhom |
Alpska nebina
(Aster alpinus) |
Koča na Prevali je bila globoko pod mano. Vedela sem, kako strm je sestop, saj sva se z možem tu že enkrat prej vračala z Begunjščice, in to celo v pomladanskem času, ko se je topil sneg in je bila potka neverjetno blatna, zato tudi velika nevarnost zdrsa. Tokrat se mi blata ni bilo treba bati, a je kljub temu precej drselo zaradi suhe trave in peska na poti. Spuščala sem se zelo počasi, ob tem pa se večkrat ustavljala ob vedno bolj bujnih rastlinskih čudesih. Alpske nebine, črne murke, divji klinčki, skalna prerast, clusijevi petoprstniki, planike, trebušaste zvončice, odcveteli alpski kosmatinci, planinski pelin in kamnokrečne lepnice so postale pašnik za moje poglede in poglede fotografskega objektiva.
 |
 |
 |
 |
 |
Divji klinček
(Dianthus sylvestris) |
Clusijevi petoprstniki in nebine |
Skalna prerast
(Bupleurum petraeum) |
Trebušasta zvončica
(Campanula cochleariifolia) |
Travnolistna perunika
(Iris graminea) |
Strmina ni pojenjala, a šopi trave so postajali bujnejši, med njimi so še cvetele travnolistne perunike, rožnati gadnjaki, veleglave mačine, julijski lan, gorski in lasuljasti glavinci, alpski čišljak, velecvetni naprstec, rožnordeči dežen, goli lepen in vrbovolistni primožki so popestrili spuščanje in ga naredili znosnega. Še med smrekovim gozdom je bila pot zelo strma. Končno pa se je uleknila, ko sem prispela na planino Prevala. V koči sem si privoščila neverjetno okusne štruklje s sladkim brusničnim prelivom. Nato sem se odpravila v smeri Podljubelja.
 |
 |
 |
 |
Rožnati gadnjak
(Scorzonera rosea) |
Vrbovolistni primožek
(Buphthalmum salicifolium) |
Lasuljasti glavinec
(Centaurea phrygia subsp. pseudophrygia) |
Vhod v tunel na Bornovi poti |
Popoldanska vročina je hudo pritisnila. Na gozdnih tleh sem opažala vidno ovenelo zeleno podrast, ki je bila ponekod že posušena. Zaradi pomanjkanja oznak sem skoraj zgrešila odcep na Bornovo pot, ki je zelo položna in dolga. Morala sem poskusiti brez zagotovila, da sem sploh na pravi poti, kajti oznak ni bilo. Ob tem, da se je pot zelo vlekla, sem ugotavljala, da sem s seboj vzela premalo tekočine. Rešila me je zadnja konzerva bele kave iz nahrbtnika. Na srečo sem prišla do tunelov, kar je bilo zagotovilo, da nisem izgubljena. Imela pa sem še eno manjšo skrb: kako priti skozi tunele brez naglavne lučke, saj sem le-to pozabila doma. Pa ni bilo nobenega problema. Na spletu sem brala, da so v temi lahko zoprne luže in blato, ki pa jih zaradi suše takrat ni bilo. Tudi svetloba ni motila, saj je tunel prekinjen z izklesanima oknoma, skozi katere je tudi lep razgled na Šentansko dolino. Na drugi strani doline se dviga avstrijska Košutica, s Hajnževim sedlom ločena od našega Velikega vrha v Košuti.
 |
 |
 |
 |
 |
Alpski čišljak
(Stachys alpina) |
Bornova pot je lepo vklesana v steno, a ni za vrtoglave. |
Pogled skozi preduh v tunelu |
Na ljubeljski strani predorov je strmo melišče |
Zoisova zvončica
(Campanula zoisii) |
Za tuneli je bilo potrebno prečiti manjše, a zelo strmo melišče in z bruni podprt nevaren prehod pred bunkerjem. Na koncu sem srečala tudi nekaj sprehajalcev, ki so prišli z Ljubelja. Tako sem srečno zaključila pohod okoli Begunjščice. Kljub utrujenosti sem bila na koncu prav zadovoljna. Prepričana sem, da se bom tja še vračala, tudi zaradi lepega gorskega cvetja, v različnih letnih časih. Turo, ki je za pohodnike tehnično mestoma zahtevna, toplo priporočam vsem, ki imajo vsaj nekaj kondicije.
Alenka Mihorič