Jutro (1932) - Andrino Kopinšek: … koča konec 1931.
Draga — ljuba Meri!
Tu ležimo in sedimo v majhni okajeni koči, se smejimo, kuhamo, pojemo, pijemo, plešemo, kurimo, mažemo ...
Vsi smo enih misli. Samo Ti manjkaš! Ker imaš tako trdo slavo, še bolj trdo kakor zunaj zmrznjeni sneg. Še bolj!
— Toda prav Ti je tako! Le silvestruj večer tam doli v mestu med tetami, nečakinjami, taščami in mačkami. Le poj z milim glasom v blaženem rodbinskem krogu »Sveto noč!« Uboga Merica!!
Našo smrekico razsvetljuje s svojimi tremi svečami le malo običajni nered v
koči. — Vse prenapolnjeno! Tam v kotu leži Beba, pokopana pod žimnico, na kateri leži vsebina vseh nahrbtnikov. Češe se z mojim brivskim aparatom in — ker nima tako trde glave kakor Ti — ji posodim tudi novo britvico Gillette, ki služi za ogledalo. Še več! Nosim (britvico) okoli (Bebe), da se ona (Beba) v britvici ogleduje. Zato je Beba tako ljubezniva in mi ...
Prav Ti je. Tebi in Tvoji trdi buči!! Lepo toplo in čisto domače je tu. Da. Kljub 1500 m in kljub minus 18 stopinjam. Ravnokar - si daje stric Bruno tretji mrzli obkladek na plešo. Da se razumemo: bunke na glavi je dobil snoči — igrali smo Jurčičeve »Rokovnjače« — on je imel glavno vlogo. Saj veš: strop je tako nizek — za to vlogo še posebno — in on ni tako trde glave kakor Ti (Da Ti!!) — Tam krpa Slava Jožetove hlače, on pa njeno zlomljeno desno smučko. — Bruno ponavlja s strahotno konstantnostjo vsakih pet minut lepo pesem »Blažena Noč«. Naravnost pravljično napačno! — In nekomu se je srajca pri sušenju prismodila — vsled tega tudi kadilo, ki ga je žrtvoval Tone ne pride več do veljave. Škoda — res!!
Branko fabricira zopet za vse v umivalniku mehko kuhan čaj. In kolne po norveško — ker mu kaplja v čaj voda od mokrih nogavic, katere visijo nad pečjo. Moj Bog! — za par kapljic toliko razburjenja. Saj je vendar čaj pokrit z lesenim oknom — to pa vsled »arome« — kakor pravi Ludovik. —
Žani, ta dobričina, razdeljuje kekse in kisle kumarice. Prve smrdijo po Mixovi maži, druge diše po katranu. To se dogaja, če človek ne zapira dobro notranjih žepov v nahrbtniku. In sploh — ne sme služiti nahrbtnik za zglavje — prav na Silvestrovo — ko ima vsak toliko piškotov, potic in steklenih okraskov. Saj razumeš!
In — darila smo imeli včeraj! Še sedaj me peče goltanec po likerju, ki ga je privlekla sem gori Marta. Vsi smo ga bili deležni — Ti seveda ne. Ker imaš tako trdo glavo in ker nisi hotela z nami ...
Edo je dobil nov vosek — tekoči A 21. Poizkusili smo ga. Mislim, da madežev na srajcah ne bomo več odpravili. — Tajci pa je dobil od Mance pol kilograma telečjih zrezkov. Zakopal jih je v sneg, — sedaj ne najde več. Preneumno — ko so biti telečji vendar — in ne konjski. Fric nam je zopet spekel palačinke — še večje in še bolj prismojene kakor lani. Kajti umivalnika (malega) nismo več našli. Mira nam je okrasila smrečico — z žlicami, v štanjolu zavitimi praznimi konzervnimi škatlicami itd. — Morska trava iz žimnic nadomešča zlate laske.
Jaz sem pa bil za Božička — zavit sem bil v rjuhe. Moj nagovor bi morala Ti slišati! Povsod solzi!! (Stara peč se še vedno tako strašno kadi kakor pred tremi leti.) Kot angelček je — z eno samo perutnico (zaradi pomanjkanja materiala!!). Ravno zato je morala revica med časom ceremonij stati popolnoma mirno ob strani. — Na koncu se je še edina perutnica pri edini sveči prižgala in zgorela. Ta smola! — Potem smo vsi peli. Petje je prehajalo vedno bolj ganljivo — dokler ni donelo čisto napačno.
Danes smo se smučali imeli smo sonce — in pršič! Od samega veselja (ali ker ne poznamo še smučarsko tehniko) smo se valjali po snegu! Kakor poleti pri Savinji. Res! Sedaj sedimo utrujeni, toda polni humorja pred pečjo, okoli nje, na peči in pod pečjo in si medsebojno drgnemo hrbte. Ker se tako srajce prej posušijo in ker tako prihranimo perilo. — Od sonca ožgani obrazi se svetijo in diše po raznih kremah. — Vsak hoče pripovedovati. Nihče noče spat. — Saj ni prostora. Ni! Ljuba duša: pet postelj — in nas je osemindvajset!! Med temi dvanajst »fantkov« — in nimajo vsi tako nežne linije kakor Ti! Nimajo! Kakor vidiš, se nam tukaj godi zelo dobro. Vedno smo si želeli takih praznikov.
Kaj nas briga mraz, strmina in vse serpentine. Saj sije podnevi sonce — planinsko sonce. Saj imamo pršič — in dilce! Naše novoletno darilo — naša sreča!
Samo eno; čemu imaš TI — predmet mojih sanj — okras moje zakonske postelje — tako trdo glavico?? Čemu?? V naglici sto poljubčkov!
Tvoj možek
A. Kopinšek
Jutro, 1. januar 1932