Slovenec (1932): Mladi monakovski alpinist Hans Ertl bo v četrtek 4. februarja (1932) ob 20 v dvorani Delavske zbornice predaval o najmodernejši tehniki plezanja po snegu in ledu ter o svojih neverjetno težkih turah, ...
... posebno nam opiše pristop po severni steni najvišje gore bivše Avstrije, Ortler (3903 m).
Ertl je bil rojen 21. februarja 1908, torej ni še star 24 let, in je sedaj slušatelj visoke šole za trgovinske znanosti v Monakovem. Iz mladega je po očetu dobil veselje za alpinistiko in zgodaj se je jel pripravljati za vedno težje ture, obenem pa proučeval plezalno tehniko. Iznašel je zadnja leta sam tako imenovani sedež na cepinu, s katerim se omogoči plezanje celo po ledenih prevesah. Pri predavanju pokaže z različnimi slikami uporabo moderne tehnike ter prenese prizore, ki se človeku zde neverjetni. S premišljenim treningom je svoje sile stopnjeval od leta do leta ter zadnja leta zmagoval različne do takrat nepreplezane stene, tako: severozahodno steno Wiesbachhorna in severno steno Mant d'Herens, Konigspitze in končno Ortlerja. —
Hans Ertl je tudi že znan in priljubljen predavatelj, ki z živo besedo opisuje svoje najtežje ture, povsod vzbuja največje zanimanje in občudovanje. Plezalne slike Ertla kažejo višek človeške sile, vztrajnosti in energije do meje človeškega napora.
Podrobnejše opiše svojo plezalno turo na Ortler. To najvišjo goro nekdanje avstrijske carjevine je zmagal prvič leta 1804 tirolski lovec na gamse, Jožef Pichler. Le malokdo mu je poznejša leta sledil. Bolj znan je postal Ortler s pristopom in opisom ture na vrh po znanih angleških alpinistih Buxton in Tuckett. Ortlerjeva severna stena pa je še vedno ostala nepremagana.
Šele lansko poletje sta to steno preplezala Hans Ertl in Franc Schmid, oba iz Monakovega. Severna stena Ortlerja meri 1400 m direktne višine (je torej le nekoliko višja od čiste Triglavske stene), je pa skoraj docela zledenela, ima 80 stopinj naklonine in silne prevese. Plezanje je trajalo 17 ur, od tega 11 ur brez počitka.
Hans Ertl nam 4. februarja opiše z živo besedo ter pokaže s krasnimi diapozitivi to svojo do sedaj najtežjo turo. Njegovo predavanje bo zanimivo nele za izurjene plezalce in znane alpiniste, odpre nam tudi pogled na veličastvo in strahote ledenikov in snežišč najvišjih vrhov Alp.
Slovenec, 31. januar 1932
V boju s snegom, ledom in previsi
Iz skioptičnega predavanja junaka Ortlerjeve severne stene
Ljubljana, 4. februarja.
Snoči je predaval na povabilo Slovenskega planinskega društva v dvorani Delavske zbornice mladi in znameniti alpinist Monakovčan Hans Ertl. Čeprav pri nas nimamo gorskih velikanov, ki bi bili leto in dan pokriti z ledeno odejo, je vendar že med našimi turisti in alpinisti veliko zanimanje za vse plezalne tehnike, ki nudijo človeku brez dvoma nedosežne užitke. Zato je bita dvorana nabito polna. Predavatelja jo predstavil predsednik Slovenskega planinskega društva dr. Pretnar, nakar je simpatični predavatelj začel po kratkem uvodnem govoru s predavanjem z diapozitivi, kateri so bili vsi originalno posneti z Leica aparatom na Perutzov Leica film. Diapozitive so kasneje napravili s povečavami.
Na kratko je pojasnil plezalno tehniko, zlasti pa tehniko v ledu, ki jo moramo razdeliti v glavnem v tri periode. Znamenje časa je pač, da se moderni plezalec poslužuje, čeprav morda lačen in brez denarnih sredstev, vendar vseh tehničnih sredstev, ki mu omogočajo premagovanje strmih in včasih celo previsnih delov sten. Če je svoj čas napadel plezalec goro s krepkimi rokami in trdno voljo, jo danes napada s klini in kladivom, čeprav mu pri tem prav tako ne manjka železne volje.
Nato jo prešel na opisovanje severne stene Ortlerja, ki je v gornjem delu vsa odeta v leden plašč. Zgodaj zjutraj in ponoči spi stena, čez dan pa grme skoraj minuto za minuto po njej plazovi in ledene lavine. S tem orožjem se je severna stena Ortlerja branila pred napadi drznih plezalcev.
Njena višina znaša 1400 metrov in zato skoraj ni mogoče, da bi jo zmagal človek v času, ko bi bil varen pred plazovi.
S svojim prijateljem se jo pripeljal po 20 urni vožnji s kolesom iz Monakovega pod vznožje Ortlerja. 20. junija sta vstopila ob pol 2 v steno. Ob 8 zjutraj sta bila že sredi stene pod ogromnim poledenelim žlebom. Dočim sta mislila, da bo druga polovica stene lažja in da bo treba le kakih 4 do 5 ur za plezanje do vrha, jima je stena pošteno prekrižala vse načrte. Stena se je nagibala skoraj navpično v kotih 70 do 80 stopinj. Tako sta prišla pod 20 m visoko gladko ledeno steno, čez katero nista mogla drugače, kakor tako, da sta zabijala na vsakega pol metra klin za klinom. Čeprav sta bila zvezana na vrvi med seboj, je bilo tako zavarovanje v resnici le moralna pomoč. Če bi kdo padel, bi zletela oba v globino. Zabijanje klina v led ni tako enostavno kakor v živo skalo. Na en klin je treba udariti včasih 40 do 50-krat. Pri tem se klin segreva, led okrog njega se taja in klin se na ta način ujeda v led, ki nato okrog klina zopet zamrzuje. Samo za teh 20 m stene sta rabila skoraj 4 ure. Dočim so prvi plezalec trudi s tem, ko išče najbolj varne poti navzgor, zabija kline in se z mačjo previdnostjo vzpenja po njih naprej, nima drugi tovariš nič lažjega posla. Nosi nahrbtnik s potrebščinami za oba in mora vrh tega izbijati iz ledene plasti klin za klinom, kar je razumljivo, sicer bi jima klinov naenkrat zmanjkalo. Z žilavostjo in trdno voljo, s strašnimi napori in vsa izčrpana sta vendarle dosegla vrh Ortlerja ob pol 9 zvečer.
Opisal je nadalje turo, ki jo je napravil s tovarišem na Dant d'Herens, katerega je preplezal na isti dan kakor sta znana brata Schmidt naskočila severno steno Matterhorna. S šegavo in razborito besedo je nadalje opisoval skupno življenje z bratoma Schmidt v Zermattu, ki so ga bili deležni po teh vratolomnih turah. Po dnevih muke, pomanjkanja in največjega alpinističnega doživetja so jim tekli veseli dnevi v hotelu kjer so jih sprejeli zastonj, kot slavne junake gora, kjer so jih neprestano fotografirali in intervjuvali. Par tednov so sicer zdržali to življenje, med katerimi so jedli s takim tekom, da jim je neki Anglež čestital, pa ne na sijajnih turah, ki so jih napravili, ampak na izrednem teku, ki so ga pokazali. Nato so pa zopet šli na razglede, ogledovali so zlasti nepremagano steno Grand Jorassesa, ki je zahtevala tudi življenje dveh njihovih tovarišev.
Čeprav je bilo lansko leto zelo deževno, in je bilo okrog 80 deževnih dni, v žepih pa nepričakovano velika suša, jim bo to leto ostalo vendar v globokem spominu. Za drugo leto pa imajo že zopet vse polno lepih načrtov, katere bodo, če Bog da, s skromnimi sredstvi in srečo junaško, lahko izpeljali.
Za zanimivo predavanje so se vsi poslušavci zahvalili z navdušenim ploskom, nakar sta povabila Slovensko planinsko društvo in turistovski klub Skala predavatelja v restavracijo Slon, kjer jim jo hitro med izmenjavanjem misli in pripovedovanjem doživljajev minil večer. Profesor Ravnik pa je še pokazal album krasnih alpinskih posnetkov iz naših gora, ki so Ertlu tako ugajali, da je obljubil, da bo prišel tudi k nam pogledat, če bo čas in ne preveč suše v žepu.
Slovenec, 6. februar 1932