Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dogodivščine Slovenca med Indijanci in Eskimi

Jack Paterson, prevedel T. D.: Slovenec Planinšek - Veliki mojster Golega ozemlja - je v začetku prejšnjega stoletja prišel v Kanado, spoznal vso prvinskost eskimskega življenja ...

Slovenec (1932): 8 tisoč milj s pustega Golega ozemlja Severne Kanade (ozemlje pod Severnim ledenim morjem) v toplo, sončno, s palmami poraslo Havano — to je zadnje podjetje Slovenca, Karla Planinška. Eskimi so ga imenovali »Velikega mojstra Golega ozemlja«.
Vse svoje življenje je iskal novega in zanimivega. Vsakomur bi se tako potovanje zdelo nevarno in težavno. Za moža pa, ki je domoval na robu Golega ozemlja, ki je živel z Indijanci kakor njihov, ki se je boril z lakoto in ljudožerstvom pri Eskimih v teku dolgih, bridkih severnih noči — je to le izlet. V dokaz tega je vzel s seboj svoja mala otroka, 8letno Nežo in 6letnega Antona.
Doživel je mnogo, ne samo na severu, kjer se je boril z mrazom, gladom, zvermi in Eskimi; njegova romanja so se začela že v prvem letu njegovega mladega življenja. Pregnan iz svoje domovine še kot dete je postal o svojimi roditelji popotnik okoli zemlje. Družina se je borila s strahom in grozo po raznih evropskih deželah. Končno je pobegnila v Mehiko, kjer je strašna usoda, pred katero so bežali, dohitela očeta in mater. 8letni Karel je ostal sam. Bežal je pred nečem strašnim; sam ni vedel, pred čem. Pobegnil je iz Mehike in zrastel na neki renči (živinska farma) v Texasu. Z 18. leti je zasedel konja in mahnil severozahodno. Dve leti pozneje je šel čez kanadsko mejo. Konj mu je poginil. Do leta 1913 je delal danes tu, jutri tam. Tedaj je pustil delo na neki ladji blizu The Pasa (Severna Kanada) in šel iskat zlato, ki je baje bilo tam nekje v neizmernem Golem ozemlju.

V Frog Portage ob reki Churchill je bil en teden pri starem indijanskem krošnjarju. Pri tem je živela njegova vnukinja, Jane Mary, 14 letno plaho indijansko dekle. Jane Mary in Karel sta hitro postala prijatelja, kliub temu, da Karel ni razumel njenega jezika. Pomagala sta si z znamenji. Predno je odpotoval v Golo ozemlje, je mladi beli mož podaril temnopolti deklici prstan, svilen pas in enako žepno ruto. Te stvari je bil kupil po 5 in 10 centov. Da so darovi bili ceneni, ni motilo Jane Mary. Zanjo so bili dragoceni. Koliko so jej bili vredni, to je Karel izvedel dve leti pozneje, ko je bil rešen zmrznjenja.

Iz Frog Portage je mladi pustolovec potoval v čolnu po Reindeer river (Jelenja reka), po velikanskem Reindeer lake (Jelenje jezero), skozi Golo ozemlje v Lac du Brochet in naprej proti tihemu severu. V Putachow je srečal prvega Eskima. Ta je nameraval prihodnji dan iti v Anaday lake, 75 milj dalje proti severu. Ta Eskim je navdušen pripovedoval o zlatih zakladih, ki baje kar prosto leže ob robu Severnega ledenega morja. Kljub temu, da je Planinšek imel pičlo zalogo živil, se je odločil, da gre z njim. Mamljivo zlato ga je vleklo. Po truda polnem potovanju sta dospela v Anaday lake. Tam so taborili Eskimi.
Planinškov vodnik se je tu delal zelo važnega. Tovariš belega moža! Postopal je ošabno s svojimi prijatelji in jim ga predstavil kot »Kablu — na —htahak« — »Beli mojster Golega ozemlja.«

Sreča svojo bodočo ženo
Po običaju Eskimov je tujca pozdravila najstarejša žena. Stopila je naprej in položila svojo roko na njegovo. Proglasila ga je za dobrodošlega. Planinšek je stari ženi posvetil malo pozornosti. Niti sanjalo se mu ni, da bo v kratkem njen neprostovoljen, a postaven mož. »Keguti kami« — »Dolgousti« je imel dve ženi in dva otroka. »Takva«, najstarejša žena, ki je bila ena njegovih žen. Dolgousti je prišel z daljnega severa zaradi krošnje. Sedaj se je odpravljal, da se vrne na obalo Severnega ledenega morja. Planinšek mu je predlagal, naj se mu pridruži Dolgousti je bil zadovoljen. Od Amaday je družina potovala 16 dni in je dospela v Dupont lake. Od tu je 21 dni do obale Severnega ledenega morja. Med tem potovanjem se je Planinšek učil jezika in raznih običajev. Posebno čuden se mu je zdel poročni običaj. Dočim je deklica še dete, jo prodajo za zakonito prvo ženo »Takva«, je razlagal Dolgousti. Puška, smodnik, koš čaja je navadna cena. Po smrti poročenega moža jo z otroci vred prevzame mož, ki ima v občini najmanj žena. Te posebne žene lahko proda, če hoče. Otroci gredo z materjo. Takve, zakonite prve žene pa ne more prodati.
Še mnogo drugih stvari se je Planinšek učil, n. pr.; Eskimo ne gre ne pozimi, ne poleti na pot, ne da bi vzel s seboj kratko, močno, trstovo palico. Njen ročaj je preprost, a iz mroževega sekača (zoba). Od te palice je pogosto odvisno življenje potnika. Kadar brije snežni metež prek velikih planjav, se voznik usede na sani, tako da ima veter za seboj. S palico neprenehoma maha pred in nad seboj. Tako prepreči zadušenje. V kratkem poletju med peščenimi viharji postopa prav tako. Teh in drugih stvari se je Planinšek učil. A najvažneje zanj je bila porazna zavest, da zlato, ki so Eskimi toliko govorili o njem, ni bilo drugega ko leskeča se pena. Prepričal se je, da se tla v najugodnejšem slučaju stajajo samo 2 palca. Iskanje zlata s prosto roko je bilo torej nemogoče.
Ko je to spoznal, je hotel pokrajino takoj zapustiti. A bilo je žal nemogoče. Da bi šel sam, na to ni mogel niti misliti. Zaloga živil je bila pičla, zima se je bližala. Dolgousti, kakor vse pleme, je bil pa malo pripravljen za zimo. Planinšek se je odločil, da ne bo izgubljal časa. Vsako meseno živo stvar je ubil, posušil in zakopal. Velikanske kupe gnoja je nabral ob robu potoka, ga nagrmadil in posušil za kurivo.
Sprva je bil prisiljen, vse to sam delati. Zaman je skušal pregovoriti Dolgoustega in žene, naj mu pomagajo. Nazadnje si je izmislil zvijačo. Brez besede je začel besno brezupno delati. Drugi so ga gledali in se režali na široko, dokler se mu ni pridružil otrok, potem drugi. Kmalu so vsi začeli pridno delati. A vsaki dan so bile iste teškoče. Polagoma je imel vse pripravljeno za dolgo, hudo zimo. Nabral je kamenja, mahu in gnoja. Ponovno se mu je ponesrečilo, nazadnje si je pa le zgradil kočo. Gradil jo je po istem načrtu, kakor grade Eskimi svoje snežne koče. Pozneje jo je zvezal s sosednjo po ozkem hodniku. V svoji kamniti koči je napravil okno iz omaščene jelenje kože. Malo ognjišče je kuril z gnojem. V sosednjih sneženih kočah ni bilo nikdar ognja.

Obiskovalci mu vse pojedo
Obleko in obutev so Eskimi delali iz dvojne jelenje kože, z odprtino za zrak. Če so hoteli posušiti to obleko, so jo obesili ven v ledeni mraz. Hrane niso kuhali. Jedli so preprosto. Zmrzel kos mesa, trd kakor kamen so vrgli na jelenji kožuh. S sekiro so ga razsekali v manjše kose. Segli so po njih kar z roko in jih pogoltnili brez ceremonij.
Če je Planinška razočaralo zlato, so ga razvedrila druga dejstva. Pokrajina je bila prebogata kožuharjev. Brez števila belih lisic je ponoči krožilo okoli njegove koče in strašilo s svojim lajanjem. Planinšek je izumil pasti in zanke in kmalu je imel dragocen plen pred svojim pragom. Ko je zima postala hujša, so izginile lisice. Ne duha, ne sluha ni bilo o živalih. Lakota se je pojavila.
Planinška je to malo brigalo. Ponašal se je, da se je preskrbel za tako presenečenje. Z založenim mesom bo izhajal do junija, ko se bo vrnil severni jelen. Previdnost belega moža je preprečila nevarnost lakote, ki je bila dediščina Eskima.
A eno stvar je Planinšek prezrl. To je bila možnost obiska. Prav, ko si je čestital na zalogi mesa, je prišla družba 38 stradajočih urojencev. Možje, žene in otroci so se vrgli po zalogi in jo do zadnjega pojedli. Nihče ni protestiral razen Planinška. A njemu so bile roke zvezane, po starodavnem običaju. Če so namreč kakšni naselbini pošla živila, se je kar preselila k drugi. Bil je to običaj, in Planinšek je moral gledati, kako izginja njegova skrbno nabrana zaloga. Eden proti štiridesetim je bil brez moči. Čez tri tedne je družba odšla. Planinšek je pregovoril Dolgoustega in njegovo družino, naj rajši ostane, namesto da gre naprej stradat z drugimi.

Eden izmed gostov je umrl. Ker Planinšek še ni mel žene, je moral glasom običaja prevzeti tri žene in dva otroka umrlega. Upiral se je zaman. Zadela ga je skoraj neizvršljiva naloga, preživljati sedem ljudi. Eno zalogo so nepoklicani vendar prezrli. Bila je tri dni oddaljena od koče. Planinšek je vzel domov to malo zalogo. Zaman je prigovarjal drugim, naj gredo z njim. Vzel je nekaj živil in se odpravil v veliko eskimsko vas, oddaljeno 18 dni. Po strašnih težavah je dospel tja, a našel je lakoto. Prebivalci so se živeli z jelenjo dlako, namočeno v tjulnjevem olju. Tega so pač imeli v neomejenih množinah, a vrgli so se po Planinškovi pičli zalogi mesa kakor lačni volkovi.
Planinšek je naložil sani z dlako in oljem in jo mahnil domov. A pleme, ki je kar stradajoče čakalo smrti, se mu je zastudilo.
Na povratku je imel srečo. Šel je drugo pot in zagledal čredo tjulnjev. Pol dneva se je plazil — po en palec naenkrat — po zmrzlih tleh. Pred seboj je porival palec debelo ledeno ploščo, ki mu je služila za ščit. Približal se je mestu, kjer so se zbirali tjulnji. Sreča mu je bila mila. Streljal je dobro in naložil v sani štiri tjulnje.

Ljudožerci in suroveži
Ko se je vrnil po 37 dneh. je našel doma neverjetne razmere. Odrasli so bili živi, a oba otroka sta bila mrtva. Kup kosti mu je nemo govoril o grozodejstvu. Zaslišal je Dolgoustega. Ta se je obnašal kakor tepen pes. Ker je Eskimo nezmožen si izmisliti laž, je priznal umor in ljudožerstvo. Opravičeval se je, češ, otroci bi bili vseeno umrli. Planinšek je bil prisiljen prezreti tragedijo nevednih. Gledal je sestradano družino, kako je žrla tjulnjevo meso. Strmel je, kako so se natlačili z neomejenimi množinami mesa, ne da bi oboleli. Navadne ljudi bi tako početje nedvomno stalo življenje.
Tjulnjevo meso, dlaka in olje je pošlo. Tjulnji, ki prihajajo in odhajajo, so se vrnili. Družina je zopet imela živeža do povratka severnega jelena. Poleti je Planinšek spoznal, da bi znatno obogatel, če bi še eno zimo lovil kožuharje v onem deviškem ozemlju. Odločil se je ostati.

Junija in julija so zaklali 1200 severnih jelenov in jih založili na raznih mestih pokrajine. Te živali so Eskimi lovili na svoj način. Velikansko čredo so zajeli v vodi. Dolgousti je v »kajaku«, lahkem eskimskem čolnu, veslal sem in tja in jo odganjal, Planinšek je stal v plitvi vodi in živali zabadal s kopjem. Ženske so mrhovino vlačile na obalo in jo rezale. Meso so skrbno zavarovali pred velikim sivim volkom. Sedem takih zalog so skrili pet dni hoda od koče. Tako so delali zaradi lakote nepoklicanega gosta.
Ko je bilo vse gotovo, je bil Dolgousti posebno zadovoljen. V oktobru se je odpravil na pot.
Dva meseca pozneje, v decembru 1914. se je Dolgousti vrnil z dvema novima ženama. Obe mladi in čedni. Pripovedoval je divje pripovedke, tako da so vsi Eskimi kar rjoveli od smeha. Srečal je namreč dva Eskima, ki sta se vrnila iz Chesterfield Inlet (Severna Kanada). Tam jim je »Dolga suknja« (duhoven) pripovedoval debele laži. Pravil jim je o belih »glavarjih«, ki se bijejo. O velikih puškah, ki jih nihče ne more nesti, in o kroglah, ki jih nihče ne more dvigniti. Kri teče v potokih.
Navidezno so »Dolgi suknji« verjeli, a vsakdo je vedel, da laže. Dolgousti in njegove žene so se sijajno zabavali. V možnost vojne Planinšek ni verjel, ker ni slutil za krvavo klanje v Evropi, zato je posvečal malo pozornosti njegovemu govorjenju.

Poleg dogodka z otroki se je zgodilo mnogo, kar je govorilo o nizki duševnosti Eskimov. Po leti je bil Planinšek na lovu. Med njegovo odsotnostjo je ena Dolgoustovih žen rodila. Ob povratku so mu povedali o tem. Ko je očeta vprašal po detetu, ga je ta osupel pogledal.
»Tam,« je rekel brezbrižno in pokazal na oddaljen skalnat vrh.
»Je bilo mrtvo?« je Planinšek ostro vprašal.
»Ne,« je Dolgousti presenečen odkimal.
Planinšek je korakal proti vrhu. Ko se je približal, se je jata krokarjev dvignila in s hripavim glasom odletela. V trenutku se je prepričal o tem, česar se je bal. Dete so položili na skalo in jo prepustili milosti elementov in živali.
Hitel je h koči in zgrabil puško. Stopil je k Dolgoustemu, ki je leno čepel in se sončil.
»Zakaj si to storil?« je zavpil Planinšek in hotel ustreliti pošast.
Dolgousti se je začudil: »To je običaj.« To je bilo vse, kar je Planinšek izvlekel iz njega.
Vrnil se je k ženam in jih zaslišal. Spoznal je, da je resnica. Otroke, rojene na ledu, so obdržali, rojene na suhem so izpostavili, kakor tega zadnjega.
Nihče se ni brigal za njegovo usodo. Bil je običaj ...

Naenkrat dobi pet žena
Zaman se je Planinšek prerekal z njimi. Nazadnje je moral odnehati. Zima je minila. Kožuhov in mesa je bilo zadosti, tudi za novi ženi, o katerih je Planinšek izvedel, da ju je bil njun prejšnji lastnik zapodil zaradi pomanjkanja živil.
V marcu so se dnevi podaljšali na 6 ur in Planinšek se je začel pripravljati za povratek v civilizacijo. Potem je prišla druga tragedija. Vsakdo je pridno popravljal vprego, kožuhe, rokavice in obleko za dolgo pot. Vsi so bili skupaj v sneženi koči; zakaj Planinšek je spoznal, da dajejo okna z ledenimi šipami boljšo svetlobo kakor ona z omaščeno jelenjo kožo v njegovi koči.
Naenkrat je nekdo odrinil ledeno klado, ki je zapirala vhodno luknjo. Tujec je vstopil. Planinšek se je ozrl po njem in nadaljeval z delom. Pričakoval je, da bo novodošlec šel od prvega do zadnjega in mu segel v roko, kakor je bil običaj.
Namesto tega je tujec, »Dolgi zob«, počenil na tla in rekel enostavno: »Lala kili hana.« »Prišel sem po ženi.«
Dolgousti je hitro odvrnil: »Kili lika.« »Poizkusi.« Planinšek se je ozrl, prav ko sta se spoprijela.
Noža sta se zabliskala, noža z 12 inčev dolgim rezilom in prav tako dolgim ročajem za rezanje sneženih klad. Tresk — krik — nepoklicani je je divje zakolebal in padel po dolgem vznak. Užaljeno presenečenega pogleda se je Dolgousti usedel na široko sneženo polico, družinsko posteljo. Planinšek je pokleknil poleg moža na tleh, ki je bil že mrtev. Žene so sedele. Za vse to se niso več zanimale kakor divje živali. Planinšek jim je ukazal truplo vleči ven.
Obrnil se je k Dolgoustemu. Še vedno je sedel sklenjenih rok. Široko se je režal in ponosno ponavljal: »Lala nipohav. Lala nipohav.« »Ubil sem ga.«
Velike potne srage so se mu pojavile na čelu in kapljale doli po obrazu. Zmagovalec je postajal vedno bolj beden. Planinšek je presenečen buljil vanj, ko je Dolgousti naenkrat padel vznak. Razklenil je roki. Izpod pazduhe mu je molel nož. V petih minutah je bil tudi on mrtev.
Tedaj pa je imel Planinšek zadosti. Naglo je ukazoval ženam; priganjal jih je, naj hite. Kmalu so znosile vse ven in naložile na sani. Obe trupli so posadile v sneženo kočo. Z dvemi sanmi, 19 psi so se odpravili na pot v Dupont lake. Planinšek je nameraval oddati pet žena pri prvem taborišču. Stara Takva, ki ga je bila prva pozdravila kot »Belega mojstra Golega ozemlja«, je bila določena za njegovo svetovalko. Četudi stara in brez zob, je poudarila, da je še vedno prva legalna žena, le mojster je novi. Vse ostale žene so tudi njegove. Planinšek je še bolj zakoprnel po civilizaciji.

Jih ni mogel oddati
Na dolgi poti v Dupont lake so bile neprestane težave z ženami. Vsak dan so se prepirale, katera naj mojstru pripravi hrano, ali zakrpa obleko, ali popravi pasjo vprego. Noči so pogostoma bile mučne radi njihovega prerekanja. Celo po puški je segla neka mlada žena. Planinšek je bil prisiljen po nasvetu zveste stare Takve rabiti pasji bič, da je napravil mir. Konec četrtega tedna so dospeli v Dupont lake. Planinšek je bil brezupen; izgubil je bil pet psov. Radi naporov so poginile izčrpane živali. ...
Običaj je možu dovoljeval iznebiti se svojih žen. Planinšek torej ni odlašal. Bližal se je dvanajsterim sneženim kočam. Pri prvi je zlezel skozi vhodno luknjo in zavpil: »Etbi taku ana?« »Hočete ženo?«
Njegovemu vprašanju je sledila smrtna tišina. Moški in ženske so ga merile, kakor da ga hočejo umoriti ...
Ne, tudi dobro. Planinšek je naglo izginil in se bližal prihodnjemu stanovanju z isto ponudbo. Še bolj zoprni pogledi in odločen: »Noke. Noke.« »Ne.« Zopet in zopet je poskusil, isti uspeh. Zlobni pogledi. Roke so segale po orožju. Planinšek je bil obupan. Pet eskimskih žena na vratu! Ko je stal neodločen, se je stara Takva dotaknila njegove rame: »Ti ne smeš dati žen. Moraš jih prodati.« ga je opomnila.
Naglo se je vrnil k prvi koči: »Etbi ataveiw ana?« »Hočete kupiti ženo?«
Temni pogledi so se spremenili v smehljanje, in neki mož je prihitel ven. Uvrstil je pet žen in zbiral. Odločil se je za najmlajšo in najčednejšo, ki pa je bila tudi najbolj lena. Nemo je sledilo dekle svojemu novemu lastniku. Planinšek pa je v svoje presenečenje dobil fin jelenji kožuh.
Vseskozi je imel uspeh in nazadnje je bil zakonit lastnik kožuha, umetno izdelanega pasjega biča, eskimskega plašča, pošitega z bisernicami, šest mesecev starega lisička in brezzobe stare gospe, ki je ni nihče maral, najmanj on sam. En teden je ostal v vasi. Ko je čakal, je ugibal, kako bi se znebil stare Takve.
Končno je naložil sani s kožuhovino in vpregel osem psov. Opolnoči je oddrsal. 12 ur je bežal brez prestanka. Komaj je spal eno uro, ko so ga zbudili psi. Za seboj je videl priti druge sani. S težko naloženimi sanmi je bil beg izključen. Zato je počakal. V potniku je spoznal staro Takvo, ki nikakor ni bila jezna, ampak se je smejala in rekla: »Li hočeš, da te ubijejo?«
Planinšek je rekel, da noče.
»Jaz sem tvoja žena in moram iti s teboj, sicer te ubijejo moji ljudje.«
Ker je ni megel pustiti, jo je vzel s seboj in po 15 dneh dospel v Anady lake.
Tu je po dveh letih srečal prvega belega človeka. Pobegli kaznjenec, kakor je bilo videti, je bil skoraj znorel od osamelosti. Planinšek mu je povedal, da je prodal štiri žene, da pa pete nikakor ne more.
»Daj jo meni,« je predlagal oni, »v družbo mi bo.«
A Planinška je skušnja izmodrila. »Je ne morem darovati, pač pa prodati,« je poudaril.
Tujec je bil presenečen, a naenkrat vprašal: »Koliko misliš, da je vredna?«
Planinšek je pomislil trenutek in se ozrl ni staro gospo, ki je gledala brez zanimanja.
»Imaš kaj tobaka?« je vprašal nazadnje.
Ta ga je imel in na mestu je za ščep tobak postal lastnik žene, svetlega priveska Planinškovega.

Oslepel zaradi bleščečega snega
Ene sani s pasjo vprego vred in malega psička je pustil novoporočencema, potem pa se je takoj odpravil v Putahov, 75 milj proti jugu. Nebo je bilo oblačno, a pozneje se je zjasnilo. Tedaj je odkril veliko pomoto. Pozabil je bil mali zakrivljeni kos lesa z ozkimi špranjami, ki ga Eskimi rabijo za očali proti bleščečemu se snegu.
Pomladno sonce je bilo svetlo in drugi dan so se pojavili znaki oslepitve zaradi snega: ostre bolečine v glavi, prsih in ledvicah. Takoj potem so zatekle trepalnice in žile na sencih. Tretji dan je zelo oslabel in popolnoma oslepel je enostavno ležal na saneh in vpil na pse. Večkrat so se psi zelo razburili. Lajali so in skakali. Planinšek jih je priganjal, ker je vedel iz njihovega obnašanja, da so zagledali severnega jelena. Bal se je, če ne bodo tekli, da bodo z zobmi pregrizli vrvi iz mroževe kože, se sprostili vprege in zasledovali jelena. To je njihova navada, če jih strogo ne čuvaš.
Venomer jih je priganjal, ne da bi vedel, kje je. Kmalu je to izvedel. Po Golem ozemlju, nekako 10 milj od Putahova, se vleče visok vrh, znan po imenu Berakneck Hill (Vratolomni hrib). Na severni strani je dolg, polagoma se vzdigujoč breg. Naenkrat pa je ostro odsekan v 20—30 čevljev visok rob. S tega roba, čez katerega je visel sneg, so naenkrat strmoglavili psi, sani in mož in obležali v brezupno zapletenem klopčiču.
Psi so se sprostili in se spustili za jelenovim sledom, dočim si Planinšek, omočen in slab od bolečin, ni mogel pomagati. Zavil se je v jelenji kožuh. Ure in ure je ležal v polzavesti. Rokavice je bil izgubil, ko je padal. Začelo ga je skeleti v roki. Koliko časa je tam ležal, ne ve. Morda en dan in pol. V smrtnem boju. Ne želi se spominjati. Naenkrat se mu je zdelo, da sliši glasove pasjih sani in človeški glas. Poskušal je zavpiti in zopet poslušal. Glasovi so prihajali bliže in zopet utihnili. Nekdo mu je dvignil roko in poslušal njegovo srce. Iz daljave je slišal nekoga govoriti, potem se je onesvestil.

Zahteva rešeno življenje
Ko se je zavedel, je bil v leseni koči. Toplo je bilo in slišal je ljudi, ki so hodili sem in tja. A njega je obdajala tema. Poskusil je zganiti roki, a spoznal je, da sta zaviti v zajčjem kožuhu. Njegov nos mu je povedal, da so obraz in oči obložene z mrzlimi čajnimi listi, ki so jih menjavali od časa do časa. Jezik njegovih rešiteljev mu je bil tuj. Šest tednov je ležal v temi. Vse je slišal, a ni mogel govoriti.
Neki dan, ko so odstranili obkladek, so mnogo govorili v tujem jeziku, iz česar je posnel, da se mu bo povrnil vid. Ko so čajne liste zmili z njegovih oči, mu jih je nekdo lahno masiral in odprl. Zaznal je svetlobni žarek. Planinšek je olajšan vzkliknil. Sledilo je mnogo razburjenega klepetanja. Sedel je povešene glave in najprej videl par mokasinov (indijanskih čeveljčkov), pošitih z bisernicami. Potem je pogledal navzgor in videl Indijanko, ki se mu je smehljala. Ne vede, kako naj se ji zahvali, je obsedel nem. Ženska pa se je široko smejala in začela delati znamenja.
Ali se je ne spominja?
Planinšek je odkimal. Zasmejala se je in pokazala na svoj pas, prstan in svileno ruto. Planinšek je ostrmel. Bila je to Jane Mary, ki jo je bil srečal v Frog Portage. Sedaj je bila že odrasla žena. Njena plahost je bila popolnoma izginila. Kaj je bilo temu vzrok, je izvedel pozneje, poleti, ko je počival od prestale bolezni pri njenem stricu in teti. Naučil se je jezika in izvedel za povest svoje rešitve.
Ko se po enoletni odsotnosti mladi beli mož ni vrnil v Frog Portage, je Jane Mary postala pozorna. Po brezuspešnem poizvedovanju je zapustila svojega starega očeta in šla k stricu in teti v Putahov, kjer je čakala, da se njen prijatelj vrne z daljnega severa. Ves mesec je pazila in čakala, medtem ko je lovila kožuharje. Nekega dne je prinesel neki Eskim novico, da je Beli mojster Golega ozemlja v Anaday lake. Pustila je svoje pasti in vsak dan tekala 10 milj daleč k Vratolomnemu hribu. Z one višave se ji je odpiral razgled daleč tja po Golem ozemlju.
Usodnega dne je naredila pot kakor ponavadi in ga našla, niti trenutek prezgodaj. Ker ga je želela presenetiti, se mu ni dala spoznati, dokler se mu ni vrnil vid.
Iz opombe na koncu njene povesti si je Planinšek razložil, zakaj je bila popolnoma izgubila plahost.
»Tako,« je namreč rekla, »rešila sem ti življenje in sedaj si moj!«
Takoj je bil Planinšek zadovoljen. In jeseni, ko je popolnoma okreval, sta šla 300 milj daleč k duhovnu v Broechet, kjer sta se poročila. Skupno sta se vrnila v Golo ozemlje in sta 13 let potovala po njegovih snežnih stezah in se izpostavljala njegovim nevarnostim.
Pred enim letom je umrla Jane Mary. Planinšek je dal njena otroka v šolo v The Pas. Rojena na snežni stezi in vajena trdega življenja, zreta v novo potovanje kakor v novo veliko pustolovstvo.
Brezdvomno je to potovanje nevarno podjetje, a za vsakogar, ki je potoval 10 let v čolnu ali na pasjih saneh po deželi divjih voda, ledeno mrzlih stezah in ženah v rojih po pet — temu mora biti izlet 8000 milj z obale Severnega ledenega morja na Kubo pravi oddih. »In tako tudi je,« pravi Planinšek, Veliki beli mojster Golega ozemlja.

Planinšek o sebi
Pismo K. Planinška slovenskemu rojaku.
Zanimivo je pismo Slovenca Planinška, ki ga je pisal svojemu rojaku v odgovor in pojasnilo, kako se živi v Kanadi in kako živi on. Pismo, pisano v lepi in pravilni slovenščini, se glasi:
Island Folls, avgusta 1928.
Cenjeni rojak! Sprejel sem Vaše pismo, katero ste mi pisali meseca marca. Kajne, da je bilo dolgo na poti, a me je končno vendarle našlo. V pismu mi pišete, da Vas zanima moj dopis (objavljen v kanadskih listih, kar se nanaša gotovo na gornje poročilo), in da bi tudi Vi radi odšli proti severu in želite vedeti za razmere v teh krajih. Kako rad bi Vam ustregel, toda v svojem pismu mi nič ne pišete, kaj bi Vi prav za prav radi vedeli. Zato Vas moram jaz vprašati: Kaj bi radi bili v teh krajih? Kakor je Vam znano, sem jaz bil sploh vse, samo delavec za dnevno plačo ne. Zato Vam tudi ne morem ustreči na Vaše vprašanje, koliko plačajo v tukajšnjih rudnikih, kjer so šele začeli. Seveda bo plača bržkone taka, kakršna je po navadi v Kanadi. Če se nameravate napotiti v te kraje in iskati dela, bi Vam jaz odsvetoval. Kar se tiče stanovanja in hrane, pa Vam ne morem dati pravega odgovora. Kajti jaz sem lovec in traper (ameriški izraz za lovca po poklicu). Spim v gozdu na prostem, zatorej me ne stane stanovanje nič. Meso si moram tudi sam ustreliti. Sam sem si moral napraviti svoje kožuhe. Me tudi nič ne stane. Zatorej v tem oziru Vam ne morem ustreči.
Kar se tiče Vašega prihoda v te kraje in kaj naj vzamete s seboj, je pa najbolje, da se sami odločite, kaj bodete potrebovali. Sploh kar imate, bi Vam svetoval vzeti s seboj. Seveda to bodete Vi bolje vedeli nego jaz. Jaz sem se napotil na sever s puško in čolnom in ribjo mrežo in malo živali. Veslal sem in se živel ob potu. Včasih sem bil seveda lačen in sem moral jesti ribe. Včasih pa sem imel preveč mesa in sem ga moral vreči proč. Baš, kakor mi je bila sreča mila. Sedaj se nahajam v pragozdovih. Toda ko bi imel dobrega tovariša, bi se rad napotil nazaj proti severu, na Golo ozemlje, kjer je dovolj divjačine, kjer je še deviška divjina, koder še ni hodil beli človek. Če bi bilo Vam drago, podati se proti severu, in sicer z menoj v družbi, bi me zelo veselilo. Seveda so stvari, katerih pa Vam ne morem opisati in bi jih Vam rajši ustno razodel. Toda vendar Vam toliko povem, da se tam nahajajo za krepkega junaka priložnosti, kakršnih ne boste našli nikjer drugje. Jaz se bom vseeno povrnil na sever, ali dobim tovariša ali ne. Vendar pa bi mi bilo to ljubše, če bi dobil čvrstega Slovenca, katerega že nisem videl celih 16 let. Zato se Vam ni treba čuditi, da si želim zopet svoj materni jezik, katerega sem že skoraj pozabil.
Tu so nekatera vprašanja, ki jih Vam hočem postaviti, na katera si morate dati odgovor sebi samemu.
Prvič: Ali ste oženjen?
Drugič:Ali ste pri dobrem zdravju?
Tretjič: Ali se čutite zmožnega za to podjetje?
In še mnogo drugih takih in enakih vprašanj bi Vam lahko stavil. Toda dovolj! Če se odločite, napotite se v The Pas, Manitoba, in od tam pa proti Cramherry Portage, kjer lahko vprašate po meni. Sploh sem dobro znan v The Pas in vam lahko postreže marsikdo, čeprav me je zelo težko najti v pragozdovih. Vendarle včasih pridem proti civilizaciji in obiščem svoje otroke, ki so v The Pas v zavodu, ki se nahaja pri rimsko katoliški cerkvi. Moji otroci so še zelo majhni, deklica je stara 8 let, fant pa 6 let. Toliko za danes. Prihodnjič več. Ostajam Vaš s pozdravom

Karl Planinšek
Slovenec, št. 19, 24. januar 1932, str. 3-4

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti