Planinski vestnik - Marko Kern, Borut Črnivec, Jaka Ortar, Andrej Terčelj: Ocenjevanje težavnosti alpinističnih spustov
Strme smučine
Švicarska lestvica
Alpinistično smučanje predstavlja nadgradnjo turnega smučanja v visokogorju, ki se odvija na večjih strminah oziroma bolj izpostavljenih pobočjih, kjer vsak zdrs ali padec predstavlja resno nevarnost. V lanski aprilski številki Planinskega vestnika je Igor Jenčič primerjal ocenjevanje zahtevnosti turnih smukov pri nas in v tujini ter predlagal ocenjevanje, ki bo primerljivo z ostalimi alpskimi narodi. Zato je smiselno, da osvetlimo predlagano švicarsko lestvico tudi pri alpinističnih spustih.
Razmah smučanja na strmih pobočjih se je v Alpah pričel pred štirimi desetletji, v 70-ih so bile presmučane številne zahtevne smeri. Takrat so bili tudi pri nas opravljeni prvi težki spusti na smučeh in za potrebe ocenjevanja in primerjave težavnosti je bila prevzeta sedemstopenjska francoska lestvica. Poleg kompleksne ocene težavnosti spusta (od I do VII) se je ločeno ocenilo tudi smučarske težave posameznih težjih odsekov (od S1 do S7), pri tej zadnji "smučarski" oceni sta se povsem nepregledno mešala pojma izpostavljenosti in strmine. Za kompleksno oceno IV se je pri nas sčasoma predpostavilo, da naj bi obstajala objektivna definicija (širok in neizpostavljen ozebnik z enakomernim naklonom 45° in višinsko razliko 400 m), ki pa, kot se je izkazalo kasneje, ni imela podlage v francoski lestvici. Ostale kompleksne ocene sploh niso bile definirane, tako da je ocenjevanje temeljilo izključno na primerjavah z že presmučanimi smermi. Tako je vsakdo pri prvenstvenih spustih ocenjeval po svojih kriterijih in primerjalno s tistimi spusti, ki jih je presmučal.
Posledica je, da so ocene naših smeri glede na francoske ocene primerljivih spustov v Zahodnih Alpah podcenjene v povprečju približno za pol stopnje. Dodatno se pri nas zaradi neenotnega ocenjevanja, ki je predvsem posledica pomanjkanja bolj natančnih definicij, ocene razlikujejo tudi med različnimi gorskimi skupinami.
Švicarska lestvica in njena uporaba
Navodila za uporabo SAC lestvice niso točno postavljena, tako da smo jih skupaj s kriteriji smiselno dopolnili ter prenesli v naše okolje. Ocenjevanje je v končni fazi še vedno subjektivno, saj se vsega ne da opredeliti. V dvomu z zdravo pametjo ne bomo zgrešili veliko.
Opisni pridevniki "strmo", "zelo strmo", "izjemno strmo"... pri kriterijih "Oblika terena" in "Ozki prehodi" se smiselno navezujejo na ustrezno strmino, torej "40° in več", "45° in več", "50° in več"...
Pri ocenjevanju se predpostavljajo dobre snežne in vremenske razmere ter dobra vidljivost. Časovna zahtevnost ture in nadmorska višina ne vplivata na oceno. Ocena se nanaša izključno na smučarsko težavnost, dodatka minus (-) in plus (+) se uporabljata za bolj natančno razdelitev lestvice. Morebitna alpinistična zahtevnost je podana posebej; če ima smer nesmučarski odsek, kjer se na primer spustimo po vrvi, bomo pri oceni dodali črko A.
Glavni kriteriji so med sabo več ali manj neodvisni in po horizontali ne sovpadajo. Prvi trije kriteriji (težavnost, strmina, teren) se sicer medsebojno dopolnjujejo in določajo glavne lastnosti spusta. Zadnja kriterija, ozki prehodi in izpostavljenost, pa sta horizontalno povsem neodvisna. V vrstici T (težko) imamo tako predstavljene kriterije, ki so značilni za to stopnjo, a ni nujno, da premore tako ocenjen spust tudi odsek z dolgim in strmim ozkim prehodom ali da so pri padcu možni dolgi zdrsi, ki gredo čez krajše stopnje. Pobočje brez ovir, z lepim iztekom, visoko nekaj sto metrov, z enakomernim naklonom 40° in več bo ocenjeno s T.
Osnovni kriterij za določitev težavnostne stopnje je torej povprečni naklon, ki se meri na dovolj visokem odseku smeri. Čeprav je strmina zelo objektiven kriterij, je potrebno za točno določitev (pravilno) uporabljati naklonomer. Natančna definicija dovolj visokega odseka ni možna, ker je to odvisno tudi od drugih lastnosti smeri; več sto metrov visok odsek je recimo zagotovo dovolj dolg, deset metrov visok strmejši odsek sredi prostrane vesine pa ne.
Izpostavljenost je mišljena kot posledica padca, ki ga nismo ustavili. Če stopnja izpostavljenosti določene smeri na lestvici presega stopnjo strmine, se ocena spustu poveča za tretjino stopnje. Seveda je pri tem potrebno ocenjevati oba kriterija na istem odseku smeri. Izjemno izpostavljena ("zdrsi čez visoke strme stopnje, v prepad"), 45° strma vesina bo tako ocenjena z Z+. Večji razkorak med strmino in izpostavljenostjo lahko oceno poveča tudi za več. Podobno je potrebno upoštevati kriterij "ozkih prehodov", kjer nam način smučanja omejuje pomanjkanje prostora: žlebovi, gredine, police ...
Na oceno vplivajo tudi pomožni kriteriji (otežena orientacija pri vzponu in spustu; potek smeri ni razpoznaven; zgrešena smer je komajda popravljiva ali pa sploh ni), vendar ne več kot za tretjino stopnje.
Primeri
Jalovčev ozebnik v Sloveniji velja za mejni kamen med turnim in alpinističnim smučanjem, v spisku alpinističnih spustov je ocenjen s III-. Višina ozebnika je 400 metrov, povprečni naklon je 37°, na vrhu je krajša ožina strmine 40°, iztek je lep, v odličnih razmerah je možen celo vzpon s smučmi. Vse te karakteristike so značilne za (zgornjo) težavnostno stopnjo P (precej težko). Ker je povprečni naklon nekaj večji od 35°, pa tudi morebitni zdrs pri smučanju bi bil daljši, je tako končna ocena P+.
Sam spust na smučeh z vrha Jalovca v ozebnik pa je bistveno bolj zahtevna tura in je trenutno ocenjen s petico. Vršne vesine so strme (do) 45° in tudi oblika ter razčlenjenost terena ("vsesplošno zelo strm teren, pogosto prepreden s pečinami, veliko ovir na kratki razdalji") ustreza stopnji Z (zelo težko). Izpostavljenost na Jalovčevi strehi je izjemna (šesta stopnja, "zdrsi čez visoke strme stopnje"), kar skupno oceno poviša na Z+. Kompleksni oceni je smiselno dodati še omenjene informacije za boljšo predstavo (izpostavljenost bomo navedli, ker je višja od pričakovane za to težavnostno stopnjo). Recimo: Jalovec, Z vrha skozi ozebnik, Z+, 45/40°, zgoraj izpostavljeno, 600 m.
Med "klasičnimi" zahtevnimi spusti pri nas velja Mangart po Zimski smeri. Ker je skok (najbolj strmo mesto, več kot 50°) v smeri bolj malokrat lepo narejen, se temu odseku večinoma umaknemo in smučamo nekoliko lažjo italijansko varianto. Naklon na ključnem delu Zimske smeri z italijansko varianto (dolga rampa v zgornjem delu) je okoli 45°, veljajo pa tudi vse ostale lastnosti ocene Z. Na sami "italijanski obvoznici" je sicer izpostavljenost res bistveno večja ("zdrs v prepad" = izjemna izpostavljenost), vendar je tam naklon občutno manjši (do 40°) in kompleksne ocene spusta ne poveča. Podobno velja za sam vršni del smeri, kjer je izpostavljenost prav tako izjemna, vendar je odsek strmine s 45° prekratek. Tako lahko postavimo za referenčno peto stopnjo švicarske lestvice: Mangart, varianta Zimske, Z.