Iskanje Prekmandlca: Tokrat gremo na obisk k sv. Ivánu, ki nas je že nekajkrat spremljal in varoval na naših poteh, ko smo se potepali na »drugi strani«.
Na višini približno 600 metrov nad morjem ne čuva samo police, čuva pravo planoto z imenom Šebrelje. Ravnica je brez površinskih vod, ki bi jo preobrazile, kajti luknjičasti cordevolski dolomit jo vso popije. Ujeta je med goste gozdove pobočij Vojskarske planote na jugozahodu in med, s prijaznimi zaselki napikano Cerkljansko hribovje na severovzhodu.
Skoraj s treh strani je omejena z Idrijco. Da, komaj se reka prebije tu skozi, le z vztrajnim dolbenjem in motoviljenjem si je uspela poiskati pot proti Soči. Eno veliko vijugo naredi okrog tega sveta. Vzhodna pobočja padajo najprej v Sjávnca in Kapáčnca, nad katerima se dviga Jelski greben (na nekaterih zemljevidih tudi Kovk) in za njim je že Idrijca. Strmo severno čelo pada naravnost v reko in v teh pečinah se skriva eno najstarejših arheoloških najdišč pri nas, da je to Arheološki park Divje babe vedo povedat že vsi vrabci. Zahodno, malo blažje in s cesto prerezano pobočje se drži Idrijce do Stopnika. A hrbet, svoj južni del naslanja na višji greben Krnic in Masor, ki se izteče na Jelenku. Seveda je do Spodnje Idrije ves pisan in večkrat razburljivo razrezan.
Razpotegnjena vas je sestavljena iz Dolenje, Srednje, Gorenje vasi in Kurjega vrha. Je ena najbolj urejenih in najlepših vasi na Cerkljanskem, od koder prebivalci nikoli niso pretirano odtekali v dolino. Šebreljčan je bil vrhunski alpinist Slavko Svetičič. Iz Šebrelj je duhovnik Ivan Rejec, ki je bil narodni buditelj med obema vojnama na Primorskem, kulturni delavec, publicist in prevajalec. Enako tudi duhovnik Janez Lapanja, ki je zaslužen za Plečnikovo cerkev na Ponikvah.
Domačin Andrej Pagon, časnikar, publicist in javni delavec je napisal knjigo Šebrelje skozi stoletja. Še zelo živ pa je spomin na Otmarja Črnilogarja, (1931-1999), dolgoletnega župnika v Podragi na Vipavskem. Bil je profesor latinščine, grščine ter filozofije, prevajalec Svetega pisma, ljubitelj gora, celo predsednik PD Vipava v letih od 1967 do 1972. Zavarovana plezalna pot na Gradiško Turo je njegova zamisel in delo. V njegov spomin je organiziran tradicionalni pohod Po Otmarjevi poti.
Glavno in največkrat uporabljeno pešpot (del tudi ICPP), z naj neobičajnejšim in doživetij polnim pristopom do izhodišča, je zakrožil in seveda na teh straneh odlično opisal kolega Gorazd. Na Reko se lahko pripeljemo tudi čez Škofjo Loko, Kladje in Cerkno, lahko iz Tolmina. Za te, ki prihajate na Idrijsko-Cerkljansko po klasiki, imam pa veselo novico. Keltika je ravnokar v njenem najožjem grlu, v Zali, pridobila strašno novost – delček tretjega pasu. To so revolucionarne spremembe, ki vam nas približujejo.
Pri cerkvi sv. Ivána je obvezna postaja. Tu si je potrebno vzeti čas in o dilemah (najbolje) podkožno razmisliti, bi rekel dedek Bedenko. Za to je prav prikladno od sonca ogreto cerkveno obzidje. Smo na najmočnejši primorski energetski točki, kar velja izkoristiti. Smo spet na konici pentagrama, ki ga poleg sv. Ivána sestavlja še sv. Jurij v srednji vasi Šebrelj, sv. Uršula v Jagrščeh, sv. Pavel na Želinu, ter kota 553 na Roglci, kjer pa smo že bili. 
Na kljunu naše ladje smo kapitan in krmar hkrati, torej – razpnite vsa jadra! Z malim »odklopom« ne bomo prav nikomur naredili prav nikakršne škode.
Enako ne smemo zamuditi tudi Ivánovega razgleda. Ob panoramski tabli pod cerkvijo se nam na ogled še lepše postavi Cerkljansko razburkano morje. Razen vaškega sv. Jurija so pred nami vse pentagramske lepotičke pa še pol ducata njihovih bratov in sestra. Potrudila se je roka Rima, da bi zabrisala moč staroverske tradicije, tako živo na teh obronkih.
Skozi Dolenjo vas do Srednje bomo v pol ure morda le uspeli spet postaviti misli na pravo mesto, da bomo zmožni začutiti preprost utrip planote in ljudi. Prepletata se starožitnost in sodoben svet. 
Mogoče in če smo se do tu pripeljali, moramo vsaj malo raztegniti noge tudi v drugo smer, v hrib in na jug.
Prvi, za stopnico višji nad Šebreljami, je izredno razgleden travnat grič Vrhovec (1079 m), ponekod zapisan tudi kot Lokvarski vrh ali preprosto Vrh. Priljubljena izletniška točka je od vasi oddaljena uro in pol. Dosežemo jo kar po cesti skozi Kurji vrh in mimo lovske koče do Lajnskega brda (kmetije s kapelico na prevalu). Od tu do vrha na desni ni več daleč.
Če pa bi želeli na vrh po daljši poti, in obiskati še okoliške raztresene kmetije in kakšno razgledišče, pa vam svetujem, da v vasi povprašate za Marico, vsak jo pozna. Zaokrožila bo z vami proti Pšenku, skozi senožetne Kotnice in mimo Mažgona se boste nad Jerebovo grapo vzpeli do samotnih domačij (Močnik, Jereb, Dolina) in na Skutnice. Lepi pogledi. Do Vrhovca se boste po grebenu še malček spustili in spet malček vzpeli. Vračali se boste čez Pisance, skozi Prdivnk in Log. Približno štiri ure nezahtevne hoje. In še kaj zanimivega vam bo povedala zraven. Ne vodi zastonj izletniški odsek idrijskega PD.
A Vrhóvc res ni kar tako. Ne le, da se z njega vidi cel svet, mimogrede nam pripravi pravcato presenečenje: Pumprki, veseli, da smo si le vzeli dan za druženje, se v mračni zimski Idriji nismo prav nič pritoževali nad nič kaj obetajočim vremenom. V Šebrelje gremo in skupaj bomo, smo si obetali. Na glas smo premlevali, kaj najbolj nemogočega (lepega) bi se nam lahko primerilo na tak turoben dan. Morebiti glorija??? Vsi še vedeli niso kaj je to, kar smo takoj popravili. Najprej gremo na Vrh, je zaukazal najizkušenejši. In smo, kot bi v rokah imeli zlato ribico, prebili meglo. Nepopisno je bilo, pod nami so se valile in točile megle, vse nad 1000 metri pa se je sončilo in sončilo.
A se je bilo treba vrniti, še s sv. Ivánom v megli pod nami smo bili zmenjeni, energijske točke lahko pijemo vseeno. Spuščali smo se proti sedlu Stan nad Kanomljo, ki zgleda, da je že pod 1000, kajti čezen se je pretakala megla, počasi nas je objemala, pa se spet umaknila, sonce jo je lizalo, pa je spet vzkipela. 
Krasno je bilo opazovati to njeno igro, a kar naenkrat se je na pobočju na levi v snegu užgala luč. Kaj? Luč je obkrožal rahel sij in v trenutku ni bilo ničesar več. Rafko??? Samo to sem utegnila. Ja! so mi pritrjevale njegove oči, bila je! Vsi vzhičeni in v pričakovanju smo hrbte nastavili meglenemu soncu in zrli, zrli na drugo stran v meglo. In spet je zasijala, jasnejša in čistejša, nato dvojna, ... Kljub temu, da nas je bilo osem, je bil sij le en, le nad eno glavo in okrog ene postave. Čigava glorija je bila??? Vseeno, bila je naša, za peterico izmed nas prva. In čeprav brez ribice želja nam je bil dan drugi dar tega dne. Nismo vpili in vriskali, mislim, da nam je ganjenost zadrgnila grla.
 |
 |
To je Vrhovec, to so Šebrelje in to je sv. Iván, kjer smo kasneje, čeprav še vedno brez ribice tudi na soncu podkožno podoživljali srečo tega dne.
Anka Vončina