Peter Podgornik - Na današnji dan, natanko pred 30 leti je še zadnja skupina primorskih alpinistov izplezala iz mogočne, južne stene Aconcague in dosegla južni vrh. Ostali člani odprave so svoje vzpone zaključili že nekaj dni prej na glavnem – severnem vrhu najvišje gore ameriške celine.
Po vrnitvi domov so člani odprave opisali svoja doživetja v različnih planinskih in drugih glasilih. Pred nami je članek iz Planinskega vestnika – junij 1982, kjer lahko več izvemo o poteku odprave.
Stojijo od leve proti desni; dr. Jože Andlovic, Borut Slapernik, Bogdan Biščak, Miro Škapin, Milan Černilogar, Pavel in Peter Podgornik; srednja vrsta; Igor Škamperle, Slavko Svetičič, Tamara Likar, Ivan Rejc in Žarko Trušnovec, spredaj: Zlatko Gantar in Marjan Olenik. Foto: Dani Felc
Primorska alpinističana odprava Aconcagua 1982
Aconcagua leži v Cordillieri Central, v obmejnem pasu med Argentino in Čilom, gora pa pripada Argentincem. Njena višina je sporna, prav tako naziv »najvišji vrh obeh Amerik«. Za višino navajajo številke med 5960 m in 7050 m. Podobne težave so tudi glede imena. V jeziku oyumaru naj bi pomenilo Acon Cagua — snežna gora, v jeziku arancana pa naj bi Acon-ca-hua pomenilo prihaja z druge strani. Nekateri to ime povezujejo z zgodovino – Aconcagua – Huayna Copac – oče Atahuolpe, zadnji vladar Inkov.
Gora izstopa s kilometrskim grebenom med glavnim severnim in južnim vrhom. Videti jo je mogoče že z obal Tihega oceana, predvsem zaradi velikih snežnih površin. Snežna meja je nad 4600 metri oziroma 4800 metri. Do Aconcague drži sedem ledenikov, ki se spuščajo globoko v doline, tudi do 3700 metrov. Ker je gora zelo izpostavljena, je deležna hudih in hitrih vremenskih sprememb. Znan je posebno tako imenovani »beli veter«, ob katerem se temperature na hribu približajo polarnim.
Za prvim vzponom na ta vrh (1897 M. Zurbriggen) po severni strani (Ruta Nord), se je do leta 1934 zvrstilo še šest obiskov, preden so preplezali novo – Poljsko smer po vzhodnem pobočju. Južna stena s 3000 metri višine pa je čakala vse do leta 1954. Tedaj je v Argentino pripotovala osemčlanska francoska odprava. Ob močni podpori tedanjega predsednika Perona (pa tudi drugih) jim je šlo vse tako, kot so si želeli. Po daljšem opazovanju so se odločili za centralni steber, tehnično zelo zahteven, toda najbolj varen.
Dolgo jih je nato motilo slabo vreme, toda ob zadnjem naskoku jim je po šestih bivakih vendarle uspelo. Leta 1966 sta prišli pod južno steno dve odpravi in obe sta uspeli že pri prvem poskusu. Tako je nastala Mednarodna in Argentinska smer. Južnotirolska odprava si je leta 1974 zamislila »diretissimo« in je v veliki meri tudi uspela »popraviti« francosko smer. Izreden »podvig« pa predstavlja vzpon Japonca Hasegawe, ki je lani avgusta (pozimi) preplazil osrednji ozebnik*.
Levi del južne stene pa je doslej sameval in – izzival ...
Idejo, da bi jo preplezali, sta dala brata Podgornik. O tej gori sta razmišljala že pred štirimi leti. Delo je steklo, ko je organizacijo prevzel načelnik AO Idrija Stanko Murovec.
Ob zbiranju denarja, podatkov in dokumentov se je izoblikovala tale ekipa:
Alpinistični del: Milan Črnilogar, AO Idrija – Miroslav Svetličič-Slavc, AO Idrija – Zlatko Gantar, AO Idrija – Pavel Podgornik, AO Nova Gorica – Peter Podgornik, AO Nova Gorica – Tamara Likar, AO Nova Gorica – dr. Jože Andlovic, AO Nova Gorica – Bogdan Biščak, AO Postojna – Igor Škamperle, AO Postojna – Ivan Rejc, SAO Tolmin in Žarko Trušnovec, SAO Tolmin (vodja odprave).
Planinski del (stroške so nosili sami): Felc Daniel, AO Idrija — Miro Škapin, AS Sežana - Marjan Olenik, AS Sežana — Borut Slapernik, AO Tržič — Janez Aljančič, Ljubljana.
Kot je pri odpravi že navada, do zadnjega dne nismo vedeli, ali bomo pravočasno dobili vizume, letalske vozovnice, opremo itd.
Za prevoz smo se dogovorili z brazilsko letalsko družbo Varig. Pri tej izbiri smo imeli srečno roko. Kljub veliki razliki v tečaju dinarja, je Varig ostal pri dogovorjeni ceni. Pri JATu pa nam za ta denar letalskih vozovnic niso hoteli izdati. Šele po posredovanju predsednika PZS, predstavnikov Kompasa in drugih, smo to le uredili — na Silvestrovo popoldne! Prav malo je manjkalo, da ni šlo po vodi dveletno prizadevanje celotne ekipe in pa seveda tudi dosti denarja, da o razpoloženju ob tem ne govorimo ...
Kako je oprava potekala: 2. januarja smo poleteli iz Zagreba do Zuricha in Ria de Janeira v Buenos Aires. Tretji dan v novem letu smo preživeli v slovenskem domu Triglav — pri izseljencih. Le-ti so nas prisrčno sprejeli in nam pomagali pri transportu. Četrtega januarja smo že poleteli v Mendozo. Naslednji dan nam je minil v Mendozi, kjer smo kupovali manjkajočo opremo in urejali formalnosti. Argentinec Inis Alberto Parra je pripravil že vso hrano, šotore, avtobus... Poskrbel pa je tudi za reklamo; v časopisu smo namreč lahko prebrali, da smo »najmočnejša odprava sezone«. Šestega januarja smo se z avtobusom odpeljali do čilske meje, do Cruz de Caña (180 km). Zvečer smo pripravljali tovore za prenos z mulami. Sedmega januarja smo se s kamionetom odpeljali v Puente de Inca, točneje do jezera Horcones (2985 m). Naprej smo šli peš prek Confluencie (3368 m, križišče spodnje doline in spodnjega ledenika Horcones) na Plazo Francio (4200 m), kjer smo postavili bazo - izhodišče za plezanje v južni in vzhodni steni. Janez pa je odšel sam naprej na Plazo de Mullas (4250 m), pod severno stran gore. Naslednjega dne smo urejali bazo, potem pa smo do 18. januarja iskali prehode na Plazo Argentino, pod Poljsko smerjo, opazovali steno in opravljali aklimatizacijske vzpone na Mirador (6089 m) in na Ibañez (okrog 5600 m).
19. 1. do 28. 1. si sledijo vzponi po Poljski, Francoski in Jugoslovanski smeri. 29. 1. smo bili pripravljeni za sestop v dolino, naslednji dan smo se odpeljali z avtobusom v Mendozo in poleteli v Buenos Aires, kjer so nas spet prejeli naši slovenski izseljenci v domu Triglav.
1. 2. smo poleteli v Rio de Janeiro, dva dni smo bili prosti, nato pa smo poleteli proti domu, kamor smo prišli 5. 2. 1982.
Vzponi in pristopi:
Jugoslovanska smer v južni steni južnega vrha (6930 m), 20.–28. 1. 1982. Plezali Pavel in Peter Podgornik, Ivan Rejc in Zlatko Gantar. Ocena: 90°/80°, VI, A3/45°– 75°, 2800 m.
Francoska smer v južna steni severnega vrh (6960 m), 19.–22. 1. 1982. Plezali: Bogdan Biščak, Igor Škamperle, Milan Černilogar Miroslav Svetičič-Slavc. (V spodnjem delu 400 metrov nove variante (iz Jap. kuloarja), zgoraj Messnerjeva izstopna varianta).
Poljska smer, vzhodna stena, 16.–23. 1. 1982. Plezali: Tamara Likar, Borut Slapernik, Dani Felc, Marjan Olenik in Miro Škapin.
Severna smer (Ruta Norte), 11.–15. 1. 1982, Janez Aljančič.
Za aklimatizacijo smo odpravili več vzponov:
11.–13. 1. 1982 Mirador (ok. 6089 m), 9 članov odprave.
15.–16. 1. 1982 Ibanez (ok. 5600 m), 9 članov odprave.
Poiskali smo prehod izpod južne stene preko sedla Relincos (5100 m) na Plaza Argentino (pod vzhodno stran gore).
Pismo Rudyja Parre, znanega argentinskega andinista in smučarja.
Mendoza, 19. februarja 1982
Vzajemno slovensko-jugoslovansko društvo »Triglav«, gospodu predsedniku Rudolfu Štekarju, Buenos Aires.
Potrjujem prejem Vašega cenjenega pisma, ki ste mi ga pisali 11. februarja in se Vam za izrečene misli iskreno zahvaljujem. Kot športnik in vodja planinstva ter smučanja v Argentini naj k vsemu temu dodam naslednje:
Organizacija: Izvrstno organizirana skupina, saj so imeli dobrega vodjo, kajti znano je, da utegnejo postati stvari zelo kočljive, če številna skupina nima enotnega cilja, pa tudi zavoljo tehničnih razlogov.
Dopolnilo: Na tihem želimo posnemati tudi mi Argentinci ta primer, saj smo imeli pri-ložnost spremljati odpravo, ki je delovala v popolnem soglasju med mladimi in starejšimi udeleženci. Na eni strani se je izkazovala izkušnja, ki naj bi pomagala doseči cilj, na drugi pa je bila skupina mladih, ki se je povsem prilagodila osnovnemu poslanstvu odprave.
Tehnika: Tehnika igra pomembno vlogo pri takem podjetju, čeprav dostikrat pomaga tudi sreča. Poleg tega je pomemben tudi klimatski faktor. To, kar je dosegla ta odprava, ne bi mogli opraviti brez velikega tehničnega znanja. Ne da bi podcenjeval prejšnje naveze, ne morem mimo bratov Podgornikov, ki sta vodila vzpon z velikimi osebnimi in tehničnimi izkušnjami. Osebno menim, da je jugoslovanski vzpon na Aconcaguo po letu 1897 eden izmed najpomembnejših, seveda pa s tem ne podcenjujem opravljenega dela Poljakov leta 1934, Francozov 1954 in Argentincev leta 1966. Nikdar še nisem imel priložnosti videti tako popolne odprave, kot je bila ta.
Koordinacija: Moram omeniti tudi koordinacijo v vodstvu štirih navez. Brez take koordinacije bi ne dosegli takega uspeha, kot so ga, saj je v skupinah prevladovalo »alpinistično« vzdušje. Naj omenim tudi, da se v načrtu, po katerem je odprava delala, ni pojavila nobena težava, niti ne med prevozom iz Mendoze ne pri nabavi dovoljenj niti ne pri transportu opreme in hrane z mulami do baze na Plaza Francia in nazaj.
Res sem hvaležen, da sem sodeloval pri tem podjetju in želim, da bi mi poslali izvod Planinskega Vestnika, v katerem bo objavljeno poročilo o tej odpravi.
Vodja odprave: Žarko Trušnovec
* Po 28 letih je alpinistična javnost ugotovila, da je prišlo do napake: Hasegawa se je zaradi objektivnih nevarnosti iz osrednega ozebnika umaknil v Francosko smer in jo preplezal = zimski vzpon.