Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pri mežiškem sv. Jakobu

Jutro (1938): Planinski kraji zadaj za Savinjskimi gorami so velikemu delu Slovencev skoraj neznani.

Saj komaj vemo, da nam je od lepe Koroške ostal sicer majhen,a prelep košček gorske zemlje. Tam med gorami ob koroški reki Meži je doma pristen, nepokvarjen, samoten in skrit planinski svet. Ob pogledu nanj se vzraduje srce vsakega planinca, ki je dobre volje. Nekje v sredi te deželice, na kraju iztegnjenega gorskega hrbta čepi kakor na krnu ogromne ladje cerkvica sv. Jakoba v Koprivni. Nad silnimi dolinami kraljuje, pod tremi velikimi gorami se skriva. Med Olševo, Peco in Raduho je postavljen božji hram, med tri gore — tri sestre. Olševa je najvitkejša, Peca najmogočnejša, a Raduha najlepša od njih. Kakor da bi posejala narava najčudovitejše svoje čare, tako se ti zazdi, ko stopaš po strmem bregu od štajerske vasi Solčave v Savinjski dolini navzgor ob kraljevsko ležečih kmetijah Prodnika, Robnika in Bukovnika.
Pot se vije skozi gozd do kapelice na prostranih travnikih, ki kar žare od bujnih poljskih rož. Mimo samotnih mlinov hodiš, ob kmečkih hišah s slikovito obliko streh stopaš. Prav svojevrsten slog ponosnih, belih domov opaziš tod. Skozi lese, v katerih vidiš najrazličnejše vrste originalnih vrat, te vodi kolovoz vedno višje. Zadaj rastejo iz severnih predgorij med Robanovim kotom, Logarsko dolino in Matkovim kotom Savinjski velikani. Špiki, zobci, škrbine, sedla in grebeni se nizajo, dvigajo, vrste in kopičijo, čim višje prihajaš, tem mogočnejše, dokler ne razločuješ cele dolge vrste apnenih grmad od Poljskih devic in Velikega vrha, od Ojstrice in Planjave tja čez v zdolben lok Jermanovih vrat in kopaste Brane, čez strnjene skupine Rink s Skuto do zobate Kočne in divje Mrzle gore, ki stojita na skrajnem zahodnem koncu na obzorju. Prosojno sijejo sence obrisov. Na obzorju prav nežne, skoraj enake nebu, so tem temnejše, čim bližje se grmadijo gorske vrste, dokler se ne začne na temni Hudi peči, ki s strmimi pečinami prepada v Savinjo. Mogočen je ta pogled! Kakor ogromni zeleni val pada širno pobočje v dolino.

Od zadnje kmetije zaviješ strmo navzgor. Kmalu se cepi pot. Na levo kaže znamenje na Olševo, mi pa krenemo na desno po poti, ki ji ne najdeš zlepa enake v naših gorah. Kakor sprehod je hoja skozi smrekov gozd. Nad strmimi jarki, ki režejo vrtoglave pečine, na katerih drzno stoje borovci in macesni, je steza kljub divji in prepadni okolici skoraj ravna, da se ne zasopeš, imenitno speljana po robovih, kjer se ti prožijo silni pogledi na široko Raduho. Ko dospeš na hrbet, ki veže Olševo in Raduho, se pot prevali. Najprej zložno navzdol, nato v strmejšem klancu te privede k gostoljubni Lenčiki, ki ima krčmo tik ob cerkvici mežiškega sv. Jakoba. Tu domuje gospod župnik Hojnik, mož izrazitega graditeljskega duha, ki je vlil v zapuščeno gorsko vasico Koprivno novo življenje. Kdo bi se pač nadejal, da bo našel v tej višini in v tej samoti elektriko, vodovod, telefonsko zvezo z Mežiško dolino in po želji celo radio?

Kakšna krasna spehajalna pota vodijo skozi strme gozdove. Kako bistro je speljana nova Hojnikova pot na Raduho! Ne zamudi tega edinstvenega vzpona na goro, ki je še vsakemu planincu vzbudila ljubezen do sebe.
Naslednji dan nameni torej Raduhi, a nocojšnji večer razgovoru, kramljanju in počitku. Prav težko se spraviš drugo jutro iz imenitne postelje, kjer si daleč od nižinske vročine v ostrejšem zraku izvrstno prespal noč. Ko ti je dal po zajtrku gospod župnik celo kopico nasvetov in navodil glede poti, stopiš pred hišo. Žarka sončna luč preplavlja krog in krog hribovje. Na severu, vzhodu in zahodu, kamor strmo padajo gola pobočja, se belijo hišice raztresene vasi Koprivne. Samotni domovi, prav pod gorska melišča, med polja in med sadno drevje postavljeni, se košatijo, zadovoljni sami s seboj. Raduha kaže nizko steno svojega severnega vrha, Lanež imenovanega, na Peci se bleščijo zadnji ostanki snežišč, Olševa se skriva za koničastim gozdnatim vrhom, a tam daleč na severu se dviga sloka piramida Plešivca s cerkvico sv. Urše. Ko se nagledaš te krasote in napiješ svežine, s katero je zrak kar nasičen, kreneš vkreber, nekaj časa kar po poti, po kateri smo dospeli semkaj. Tam, kjer se kolovoz drugič za hip položi — Korošci pravijo tem mestom »korenjak« — zavije skrita stezica na levo. Prečimo strm gozd, kmalu smo pri golih pečeh, strmo navzgor krenemo in že smo na ravni poti, ki nas nad prepadno grapo privede čez hrbet do križišča. Tu se združijo poti s Solčave, z Raduhe in iz Koprivne. Zaviješ na vzhod mimo lesenih ograj — prav svojevrstne so, na Gorenjskem ne opaziš takih pošev pribitih skodel. Tod imaš na izbiro dvoje smeri, ali na desno v velikem loku mimo kmeta Bukovnika na plani travnat hrbet, ali pa kar naravnost nanj skozi prav strm gozd, kjer si lahko ogrizeš kolena. No, za tako imenitno stvar in dober namen pa že potrpiš, saj ni dolga tista strmina.

Ko si na hrbtu, ki je razvodnica med Mežo in Savinjo in meja med štajersko in Koroško, si na enem od tistih krasnih razgledišč, ki jih ima ta dežela v izobilju. Olševa se vidi tod v vsej svoji vitkosti, Peca širjavi. Raduha pa se ti je približala in grozeče dviga svoje stene tik nad teboj. Tu najdeš v gosti senci pod velikimi smrekami še sredi junija prelepe, nežne zvončke, medtem ko cveto doli pri sv. Jakobu zadnje jablane, ko je v nižinah že prava poletna vročina in ko zore v ljubljanski kotlini že prve češnje! Take čudovite razlike najdeš v naši deželi.
Nad smrekovim gozdom pogledajo iz tal grmi, drniči in nizko borovje. Čez skrotje prav lahko dospeš na polico, ki reže steno povprek. Nekaj korakov navzdol v žleb, in že zagledaš prvi klin, ki ti kaže pot navzgor. Sto metrov plezanja, pa si na prvem vrhu Raduhe. Iz strmine in robatega skalovja stopiš kar nenadoma na pisano travnato preprogo. Kar oddahneš se. Ravna ko miza je ta planotica, kakor bele ovčke leže velike skale posamič razmetane na njej. Kako bogato je posejala narava cvetice na Raduhi. Mali svišč in veliki zaspanček tekmujeta v modrini med seboj. V skalovju zaslediš prve cvete rdečega sleča, pomladna resa kakor v šopih poganja svoje rožnate jajčaste glavice z rjavimi brčicami, cele družinice modrih in belih gorskih zvončic so naseljene po skalah in med njimi kimajo beli cvetovi mastnic in gorskih aster. A kakor sneg se blesti osmerolistnata alpska velesa in na široko prekriva gorska tla. Kraj, kakor nalašč za oddih je ta planotica. Blažen mir plava nad gorami, samota je tod, kakor da bi živeli v davnih časih prvega obiskovanja gora. Komaj te zmoti oddaljeno zvončkljanje ovac, ki se pasejo nekje tam pod glavnim vrhom.

Neresnično kakor sanje se dvigajo Savinjske gore, obdane s kupolo oblakov. Resno je lice Raduhe tod na severu, divje na zahodu, tuje na vzhodu, kjer gleda daleč proti Celju, a najlepše v razmerju prepadnih in položnih pobočij raste ta skrivnostna gora iz Savinjske doline zadaj za Lučami. Doli po cesti švigajo tuji in domači avtomobilisti, celo dvojna avtobusna zveza s Celjem in z Ljubljano vodi tam mimo, pa vendar le malokdo ve za oni lepi pogled, ki je enakovreden vsakemu drugemu proslavljenemu v naši deželi.
Še dobre pol ure je z Laneža na vrh Raduhe. Mimo kraških vrtač in čez škrapasti svet vodi pot ne prestrmo pod grebenom, dokler ne dospeš čez strmine zadnjega vršiča do velike triangulacije. Ozreš se na vzhod, kjer valovi zeleni hrbet proti Travniku in Mozirski planini, na daljno Celje in na širno Savinjsko dolino, ki se vije med Menino in Smrekovcem. Na jugu štrli v nebo strm Rogatčev rog, pod njim je razprostrta lepa dolina Podvolovijek, zahodno pa Savinjski velikani. Olševa si podaja roko z Raduho čez dolg zelen hrbet, za njim čepi majhna, prav majhna cerkvica sv. Jakoba, od koder te je danes vodila vsa lepa pot, ki jo imenitno pregledaš, na severu se pa košati častitljiva Peca, gora kralja Matjaža. Navzdol imaš na izbiro več poti. Čez planino Arto ali mimo stanov na Loki prideš v Luče, še lepša pa je pot v planino Grohat. Nazaj do škrbine med prvim in drugim vrhom ni daleč. Iz škrbine se splaziš po skrotju strmo na mel in mimo šiljastega stolpa navzdol na ogromno melišče, ki je po slikovitosti eno izmed najlepših v naših gorah sploh. Čudovit je učinek svetlobe in sence, ko padajo sončni žarki proti poldnevu na divje razmetane skale, na velikanske bolvane, na strme drniče in na beli sneg. Vse to se združuje v tej samoti v eno samo divjo, zares nenavadno sliko, ki ji da Se večji poudarek neobičajna tišina, ki jo moti le gorski veter.
Steza obide melišče v vsej njegovi širjavi in višini. Spodaj prideš na planino Grohat, kjer najdeš izvrsten studenec, nato pa greš po zaznamovani poti skozi gozdove k Savinji, ali pa mimo kmeta Bukovnika, kjer ti postrežejo z imenitnim kislim mlekom, čez lepe pašnike v dolino.

Doli v Solčavi sedeš v udobni avtobus, ki te popelje v Celje ali kar naravnost v Ljubljano — vozni čas ni prav nič daljši kakor na Gorenjsko z vlakom — in zadovoljen ugotoviš, da si obiskal del naše dežele, ki skriva v sebi nebroj tihih in neoskrunjenih lepot. Ko se ti pred Lučami zadnjikrat pokažejo prepadne stene lepe Raduhe, si vtisneš sliko v srce. Svetila ti bo še v marsikateri pust, meglen dan v mestu in te bo kot lep idol vabila k sebi v svoj gorski raj.

L. M.
Jutro, 17. avgust 1938
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Jutro novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti