Iskanje Prekmandlca: Palíce, Palíčnca, Kazárska grapa, Sjáunk, Dábrčk in še kaj.
Večkrat smo se že potikali po svetu levo in desno nad Idrijco med Želinom in Tolminom. Da niso tu samo, tako kot je videti, strmine in temne neprehodne pečine, zdaj že vemo. Da imamo tudi Ravne, celo Gorenje in Dolenje, pa še kakšno polico ali izravnavo sem pa tja, si tudi že predstavljamo. Tokrat nadaljujmo kar tam, kjer smo končali zadnjič, še vedno nasproti Šebrelj s stražarjem sv. Ivánom, ki tako smelo pogleduje čez rob.
Zanimiva vasica se tišči pod Krnice in Degarnik v dokaj širokem grebenu med Idrijco in Bačo. Pred njo je ploščato polje, ki se korak preden doseže šebreljskega sv. Ivana strmo prelomi proti Idrijci v dnu. Dobro zavarovan in dvakrat ograjen otok se steguje proti jugu loveč celodnevno sonce. Vzhodni in zahodni bok mu varujeta zajedi potoka Poličnica in Sjáunk, še vzhodneje in zahodneje sta Kazarska grapa in Dabrček. Med Poličnico in Kazarsko grapo je greben Na gradu, med Sjaunkom in Dabrčkom pa Krajc. Težko bi za ta prostor našli bolj zgovorno in prepričljivo ime – Police so to.
Svet Polic je vzhodni, sicer ločen izrastek Šentviške planote, ki skupaj s Cerkljansko spada v območje starejše slovenske naselitve. Znani zgodovinar Simon Rutar potrjuje, da je vsaj že v rimski dobi vodila glavna pot iz Kranjske preko Cerknega, zahodnega pobočja Kojce v Baško grapo in naprej preko Tolmina in Kobarida v Furlanijo. Po tej poti naj bi se tudi premikali Slovani v dobi selitve narodov. O vsem tem pričajo mnoge arheološke najdbe (puščične osti, osti kopja, konice katapultnih izstrelkov, svinčeni želodi, kovanci, žebljiči, bronaste sponke, ledvičasta kresila, železna bojna sekira, čebulaste fibule, ...). 
Navedene najnovejše najdbe potrjujejo, da je bil ta svet ob važnem prehodu naseljen najmanj v mlajši železni dobi. Vas se v pisnih virih prvič omenja leta 1275. Leta 1377 je v tolminskih urbarjih zabeleženih že 11 kmetij. Dogodkov se je v več kot dvatisočletni preteklosti nabralo kar nekaj. Verjamete, da so posode s pepelom pokojnih v Police nosili k pokopu celo iz Bohinja? To je bila takrat ena redkih cerkev daleč naokrog. Obstoječa Marijinega rojstva gotovo ne, je pa tu bil obredni prostor neke druge vere. Tudi o tem se je prelilo že mnogo črnila. Najdbe nam potrjujejo mnoge domneve, še veliko pa jih čaka nekje spodaj. Nikjer, čeprav z ustnim izročilom zelo bogat konec, še nisem naletela na toliko pripovedk bajeslovnega značaja, tudi iz predkrščanske dobe. Sreča je, da je veliko teh mitoloških zgodb danes že zapisanih. Prvi pisec je bil seveda Simon Rutar.
K nastanku vasi je pripomogel rodoviten svet izravnave. Vse hiše so stisnjene k hribu, da polju vzamejo čim manj prostora. Čezenj pelje zvijugana pot. Ob njej je le kozolec, nedaleč naprej kapelica in kamen počivalec (pačiuáuc), ter na zahodnem robu polja cerkev. Zanimiva je v tem, da je njen zvonik ločen od cerkvene ladje in krase jo freske Jerneja iz Loke, stare skoraj pol tisočletja. Šele leta 1979 z ostalim svetom povezana s cesto (zadnja na Cerkljanskem), je vas v številčnosti prebivalcev doživljala že boljše čase.
Vendar so enako kot vas sama, njena zgodovina in njene bajke, zanimive njene naravne posebnosti. Zame seveda grape kraj nje. Višje pod Degarnikom izvira Poličnica. Potok ima pet zelo lepih slapov ter kar nekaj visokih šumov. Kaj pa hoče drugega, ko mu nekako na pol poti zmanjka tal pod nogami, nima druge izbire, kot da pada, drsi, preskakuje, dela tolmune in šume ter po skoraj dveh kilometrih skoči Idrijci v objem.
Z malo plezalske spretnosti si lahko vse te umetnine ogledate od blizu. Ob sami strugi se povzpnemo od Idrijce čez, na pogled neprehodne poliške stene. V tesni so pravi podnebni in vegetacijski pogoji ter prava kemijska sestava vode za nastanek lehnjakovih slapov. Ko se nad stenami svet nekoliko izravna, lahko stopimo na polico in v vas, lahko pa se po stari cesti v desno spustimo v naslednjo enako zanimivo in lepo grapo.
Od te, vzhodne Kazarske grape jo loči greben z imenom Stari grad. Zlato tele naj bi bilo zakopano tam nekje. Tudi soseda je glede na svet v katerega je vpeta, spet polna slapov. Izvira pod prevalom med vasema Bukovo in Gorskim Vrhom, imenovanim Žrelo. Žrelu se imamo zahvaliti, da v naš konec nikakor niso uspeli prodreti Turki. Tam, tik pred ciljem, so se jim udrli konji, požiralo jih je močvirje in kdor se je uspel, se je rešil nazaj v Baško grapo, ne da bi videl kaj je na naši strani.
Vode Kazarske grape tudi vseskozi skakljajo v večjih in manjših slapovih med Policami in grebenom Roden. V spodnjem delu pa si je pod Lutnimi skalami izjedla prava korita. Kakih dvesto metrov jih je, mogoče ne tako globokih kot Sočinih, a enako čudovitih, predvsem pa skritih. Ob Kazarski grapi in njenih pritokih pa je lehnjak še pogostejši in bogatejši. Skozi prava skalna vrata izstopimo na ravnico preko katere se voda izteče, enako kot sosednja Poličnica, le par metrov vzhodneje, v Idrijco.
Neveščim v plezanju, in graparjenju obisk vodotokov brez vodnika zares odsvetujem. Police lahko obiščete tudi po
kakšni »spodobnejši« poti, mogoče kar po cesti z Reke, najprikladneje s kolesom. Lepa stara kolovozna pot pa nas tja gor pripelje tudi iz zaselka Laze ob Idrijci. Le-ta predstavlja priključek starega Šentviško-Cerkljanskega »cestnega križa«, ki se iz Polic čez Dabrčk nadaljuje čez Šentviško planoto v Baško grapo. Njegova glavna veja pa je že v davni preteklosti povezovala Kranjsko in Furlanijo. In telohi že cvetijo v bregu.
Anka Vončina