Primorske novice - Nace Novak: ... od vremena ali soplezalca, pri teku pa ni ovir
Mitja Gleščič je načelnik novogoriškega alpinističnega odseka. S hribi je povezan že od otroštva, v svet alpinizma pa je vstopil pri 18 letih in “totalno padel v štos”.
Vse vikende in praznike je alpinist Mitja Gleščič že zgodaj preživel v stenah - domačih in številnih tujih. Pred kratkim je postal oče, in želja po plezanju se je ob novi življenjski izkušnji nekoliko umirila. Zato pa Mitja zdaj toliko več časa posveča teku, s katerim se je začel ukvarjati še pred alpinizmom, saj mu je med hojo navkreber zmanjkovalo sape. Pri tem ne gre za trimčkanje, ampak za ekstremno dolge, tako imenovane ultra teke, najraje čez drn in strn. Lani poleti je kot šesti Slovenec pretekel Ultra Trail du Mont Blanc, 170 kilometrov dolgo progo okrog najvišje evropske gore s skoraj deset tisoč metri vzpona in spusta in časovno omejitvijo 48 ur. Kapo dol.
Ko si goriški alpinisti zaželijo spremembe, so Dolomiti razmeroma blizu. Foto: FOTO: UTMB
► Kakšne so na Goriškem razmere za alpinizem in tek?
“Odlični. Prav nič nam ne manjka. Imamo poletje in zimo. Teči je mogoče celo leto, do tolminskih hribov pa je le pol ure vožnje. Alpinistični odsek ima zdaj okrog 30 aktivnih članov. Družba je super. Plezamo kar veliko, imamo tudi odprave. Vseeno pa sem zadnje čase nekoliko kritičen do trenutnih razmer.”
► Zakaj?
“Zdi se mi, da ni več pravega navdušenja ... da bi šli čez vikend v hribe, se izklopili in kaj konkretnega preplezali. Tem enodnevnim podvigom, ki danes prevladujejo, pravim instant alpinizem. Včasih smo plezali vsak konec tedna, za odprave opravljali višinska dela, iskali sponzorje, danes pa se dogaja, da komisija za alpinizem razpiše odpravo in krije stroške, pa se ljudje ne prijavijo. Ko vidim kaj takega, mi gre kar na jok.”
►Koliko odprav v tuje gore ste se udeležili?
“Petih. Trikrat sem bil v Peruju, enkrat v Nepalu in enkrat v Indiji.”
►Kateri je vaš največji alpinistični dosežek?
“Najviše sem se povzpel na indijsko goro Satopanth, 7075 metrov visoko, najlepše vtise pa imam z zimskega plezanja v francoskih Alpah. V Peruju smo preplezali dve prvenstveni smeri. Tega ne pozabiš. Sicer pa je vsaka odprava poglavje zase.”
►Kje pa vam je bilo najteže?
“Najhujše je bilo v Nepalu leta 2004, kjer sta me zdelali višina in dehidracija. Med vzponom na Dorje Lakhpa nas je ujelo slabo vreme, tako da vrha nismo osvojili, smo pa bivakirali na višini 6000 metrov. Zametlo nas je, v sami odpravi pa niso bili pravi ljudje. Se pa na takih odpravah največ naučiš.”
►Alpinizem velja za adrenalinski, ekstremni šport. Kje in kdaj pride to najbolj do izraza?
“V instant alpinizmu je adrenalina zelo malo, ker je vse predvidljivo, naštudirano in dostopno. Za kaj več se je treba odpraviti v bolj odmaknjene hribe, kjer ni blizu nobene pomoči, kjer veš, da je vse odvisno od tebe, soplezalca in pravilnih odločitev.“
Čeprav trenutno na stranskem tiru imajo Alpe za Mitjo še vedno poseben čar
►Tudi oprema je danes bolj izpopolnjena. Je zaradi tega tudi alpinizem bolj varen?
“Po eni strani je precej bolj varen, po drugi strani pa se z alpinizmom ukvarja vse več ljudi, ki mislijo, da vse znajo, pa nimajo pojma ne o uporabi opreme ne o načinu plezanja. Zato prihaja do nesreč, ki mečejo slabo luč na ta šport.”
►Nesreče se dogajajo tudi najboljšim ...
“Če se greš resen alpinizem, se moraš zavedati, da lahko nevarnost zmanjšaš, ne moreš pa je odpraviti.”
►Pred kratkim ste postali oče. Ste zdaj previdnejši, gledate drugače na plezanje?
“Res je. Alpinizem je trenutno v drugem planu. Seveda bom še plezal, a vsaj nekaj časa ne več na ravni kot pred sinovim rojstvom. Moje misli so zdaj drugje. Sem se pa zato posvetil teku. Pri plezanju si odvisen od vremena, od soplezalca, pri teku pa se lahko kadarkoli obuješ in greš. Sredi noči, v dežju. Ni ovir.”
►Lani avgusta ste pretekli znameniti Ultra Trail du Mont Blanc (Utmb). Kakšna izkušnja je to?
“To je super stvar, ni pa najtežja. Veliko drugih tekov je težjih in daljših, je pa Utmb res najbolj znan in popularen. Gre za 166 kilometrov dolg tek z 9000 metri vzpona in ravno toliko spusta. Letos so morali zaradi slabega vremena traso nekoliko spremeniti, tako da se je nabralo 170 kilometrov in 9700 metrov višinske razlike.”
►Ob časovni omejitvi 48 ur?
“Ja, a se s časom nisem obremenjeval. Moj glavni cilj je bil, da sploh zmorem progo. To je bil moj prvi tek, daljši od 100 kilometrov. No, na koncu mi je uspelo progo preteči v 40 urah.”
► Ni pa bil to vaš prvi tek, daljši od maratona, kajne?
“Ne. Za seboj imam že kar nekaj ultra tekov, najdaljši pred Utmb pa je bil 90 kilometrov dolg Lavaredo Ultra Trail v Dolomitih.”
►Koliko tekačev je nastopilo na Utmb?
“Samo na tem, 170 kilometrov dolgem in najbolj znanem teku nas je štartalo 2300, na cilj pa nas je prišlo 1100. Obstajajo pa še 90-, 120- in še daljši, 200-kilometrski teki, pri katerih gre za tek v dvojicah.”
►Kakšni so bili občutki med Utmb?
“Odlično je bilo, pa čeprav nas je takoj po štartu v Chamonixu tri ure pral dež, zjutraj pa nas je malo zasnežilo. Prvih sto kilometrov je šlo brez težav, potem pa je prišla kriza, a sem se tolažil s tem, da je do konca samo še 50 kilometrov, samo še en maraton ...”
►Kakšni so vaši prihodnji cilji?
“Ciljev je ogromno. Letos nameravam preteči Irontrail v Švici. Gre za 201 kilometer dolg ultra tek z 11.000 metri vzpona, ki ga organizirajo prvič. Sem se že prijavil. Velik izziv mi predstavlja tudi Tor des Geants v Italiji, 330 kilometrov dolg tek z 22.000 metri vzpona, ki se začenja in končuje v dolini Aosta.”
►Kdaj pa so se sploh pojavili prvi ultra teki?
“Gre za relativno nove zadeve. Utmb je lani potekal devetič, Tor des Geants tretjič., Irontrail v Švici bo letos prvič. Na tem področju so tujci precej pred nami; pri nas takega teka še ni, čeprav imamo odlične možnosti.”
►Nekaj se v tej smeri vendarle pripravlja ...
“Res je. Gre za gorski maraton štirih občin, ki pa je bil lani dolg 38 kilometrov z nekaj več kot 2000 metri vzpona, kar je na ravni skromnega treninga. Če govoriva o ekstremno dolgih tekih, ki so zdaj popularni v Italiji, Franciji in Švici, teh pri nas še ni. Vsaj gorskih ne.”
►Kako pa je s prehrano na tako dolgem teku?
“Vsak ima svoj način. Medtem ko so na maratonih dovolj energijske ploščice in geli, je treba na ultra tekih, ki trajajo dlje, pojesti tudi kaj normalnega. Seveda ne obilnega krožnika pašte. Sam prisegam na majhne sendviče s sirom in salamo.”
►Jih nosite kar s seboj?
“Na dolgih tekih so po navadi zelo dobro organizirane okrepčevalnice z raznovrstno hrano. Še pomembnejša pa je hidracija. Zato imaš pijačo vedno s seboj. Na Utmb je bilo obvezno imeti pri sebi vsaj liter tekočine. Sicer pa obstaja na ultra tekih seznam obvezne opreme.”
►Kaj pa sodi med obvezno opremo?
“Ponavadi dve čelni svetilki, nekaj hrane, vsaj liter tekočine, astro folija, dolgi rokavi, dolge hlače, vetrovka za dež, mobilni telefon, potem pa, odvisno od teka, lahko še rokavice, kapa ... Na Utmb smo dobili celo vrečke za na stran. Ko si šel v naravo na potrebo, si moral uporabljeni toaletni papir odložiti v vrečko in vrečko odvreči šele v dolini. Organizatorji tovrstnih tekov so namreč vedno bolj ekološko ozaveščeni.”
►Kakšno je razmerje med ženskami in moškimi, starimi in mladimi?
“Večina je moških, vse več pa je tudi žensk. Glede starosti pa mislim, da sem bil s tridesetimi leti med mlajšimi. Za ultra teke moraš imeti že kar nekaj tekaške kilometrine.”
►Trenirate sami ali raje v družbi?
“Najpogosteje kar sam, ker sem časovno tako najbolj svoboden. Včasih se s kom dogovorim, a prav veliko ultra tekačev ni. Utmb je do zdaj preteklo le šest Slovencev.”
►Kako in koliko trenirate?
“Ko sem se pripravljal za Utmb, sem tekel štiri- ali petkrat na teden, skupaj od 60 do 100 kilometrov. Včasih sem tudi med enim treningom pretekel več kot 50 kilometrov. Imam idealne pogoje, saj lahko štartam od doma in si naberem tako višino kot razdaljo.”
►Kakšna je na primer proga za trening v bližnji okolici?
“Lep in učinkovit trening je, ko grem od doma v Volčji Dragi skozi Panovec na Škabrijel, od tam na Sveto goro, pa v Solkan, iz Solkana na Sabotin in nazaj domov.”
►Se med ultra tekom kdaj tudi ustavite, hodite?
“Zagotovo. Na takih tekih seveda ne tečeš ves čas, tudi povprečna hitrost je zelo majhna. Ko pa sešteješ kilometre in višino, znese toliko kot pot na Everest, pa še skoraj za en Krn zraven. Na Utmb na primer sem si vzel 40 minut časa za počitek - spati tak nisem mogel, in 20 minut za masažo. To je bilo pa tudi vse.”
►Kako dolgo boste nadaljevali ultra teke?
“Dokler bo šlo. Zdaj, ko imam družino, je tek zame odlična alternativa alpinizmu. Nekaj moram početi, kar me zadovolji, sicer bi doma sitnaril in ne bi imel nihče nič od tega. Ljudje se danes radi pomilujejo in izgovarjajo, češ da nimamo časa, ampak časa imamo vsi enako. 24 ur ga je vsak dan. Vprašanje je le, kako si ga razporedimo.”
Nace Novak