Rudnica

Novoletno zimski pohod na Rudnico je vsakoletno srečanje, kjer si ob novoletni mizi dobrot voščimo in pogovorimo, skratka prijeten dan z veliko veselja in dobrega počutja si zaželimo, tako je vsako leto in tako je bilo tudi tokrat. Na Rudnico vodijo številne steze iz različnih krajev okrog nje. Vse poti nanjo bi težko prešteli, še posebej tiste stare rudarske, ki so vodile do že davno opuščenih rudniških rovov (odtod gori ime) in se zaraščale, kot je usihalo bohinjsko fužinarstvo, ter se z njegovim koncem dokončno zarasle. Še vedno živahni so številni kolovozi do rovtov, kjer še kosijo in spravljajo seno, čeprav tudi tega ni več v nekdanjem izobilju, nekaj steza, ki sežejo prav na vrh Rudnice, pa je dobro prehodnih in označenih.

Neizbrisan pečat so Rudnici (946 m) dali davni ledeniki, ki so obtesali pobočja. Marsikje se poganjajo čez krošnje vrtoglavi prepadi, le zahodna, fužinarska stan je položna. Tu so domačini izsekali gozd in ustvarili sončne prostrane rovte (Za Laze, Kozji hrbet, Na Dragah, Grgar..). Zaradi svoje središčne lege je Rudnica pravi učbenik bohinjskega zemljepisa. Razpotegnjeni hrib skupaj s Široko polico (892 m), Rsnikom (807 m) in Pečjo (719 m) ponuja svoje razglede na obroke. Zaradi poraščenosti od nikoder ni mogoče videti celotnega obzorja, zato pa vsaka gozdna jasa preseneča z novim in drugačnim pogledom, sedaj v zimskem času zaokroženim v belem okvirju krošenj.

Prehod preko zložnega slemena do vrha je mozaik zaokrožen in prelepi alpski kot nam ni več neznanka. Številne poti in kolovozi so tudi v zimskem času vedno prehojene, saj je Rudnica zelo obiskana gora v vseh letnih časih. Stare rudarske poti je že preraslo grmovje, kot opomnik na rudarske dejavnosti je oster in izpostavljen kamniti zob, ki ga je opaziti južno pod Široko polico, pod njim je vodila stara rudarska pot, vez Rudnice z dolino.

Janez Pikon