Bojan Ambrožič: ... Do grape se najprej dostopi po melišču, ki se dviga levo sredi prvo sedežnico na Zelenici. Tako da sem hodil samo deset minut preden, sem zavil navkreber. Že čisto spodaj je močno pihal veter.
Zaradi vetra je sneg spihan. Ponekod čisto do gruščnate / rušnate podlage. Drugje pa je snežna odeja povsem poledenela. Dejansko je bilo tako gladko, da se je na ledu vidu odsev. Vzpon po melišču proti grapi se mi je kar vlekel, saj gre za zelo veliko melišče.
Pod grapo pa so snežne razmere povsem spremenile. Pojavil se je pršič, ki se je mestoma ugrezal do pasu. Tak sneg je verjetno posledica tega, da se je od zgoraj po grapi ves čas po malem usuval sneg. Vseeno pa je postalo veliko prijetneje za vzpon, ker je grapa nudila zavetje pred močnim vetrom.
Dostop v grapo zapira začetni skok. Najprej sem poskušal po desni, pa ni šlo. Problem je v tem, da so skale le narahlo posute s pršičem. Zato ni mogoče nikamor zanesljivo zabiti cepine in dereze. Brez drytoolinga ne bi šlo. Vendar sem si zabičal, da bom obrnil, če naletim na skok čez katerega ne bom mogel zanesljivo splezati. To izključno iz momenta varnosti, ker nisem imel vrvi, da bi poabzajlal v primeru da ne bi našel prehoda na greben in bi se bil po grapi primoran vrniti.
Za tem se brez težav skok obvil po levi strani in sestopil v grapo. Vzpon po grapi je bil zelo prijeten. Dejansko je to točno to kar mi je pozimi v hribih najbolj všeč. Višje se pojavil kratek skokec, ki sem ga z nekaj previdnosti preplezal. Sledilo je še nekaj 100 metrov odličnega pikanja. Potem pa se je pojavil spet večji – s snegom poprhan skok.
Niti ne razmišljam, ampak enostavno obrnem. Brez varovanja ne grem čez! Pa drugič. Tako sem že tretjič zapored v hribih obrnil. Pa kaj – to me sploh ne moti! Če se mi ne zdi varno, pač raje obrnem. Grapa mi je bila sicer zelo všeč. Prav gotovo se jo bom kmalu spet lotil. Želim si le, da bi zapadlo dovolj snega, da bi zalilo še tiste skoke.
Sestop nazaj navzdol po grapi mi ni povzročal težav. Le čez skokec sem sestopil skrajno previdno. Nekaj časa sem še razmišljal ali naj grem pogledat vsaj še v Centralno grapo v Begunjščici. Vendar se je v dolini spet pojavil močan veter, ki me je odvrnil od načrtov. Tako sem vsega skupaj hodil le slabe 3 ure. Nazaj grede sem srečal skorajda neprekinjeno kolono turnih smučarjev namenjenih na Zelenico. S smučmi se za silo da pripeljati prav do mejnega prehoda. Prav tako je urejeno sankališče s Starega Ljubelja.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič